Gašperič, pisec več tisoč humoresk, satiričnih nizov, kot so Ljudje z zaščitenimi hrbti, Vsi smo na ražnju, Kdo je lahko komunist, Humoreske in Moja teta Mara, avtobiografskih spominov na otroštvo in odraščanje Povej jim in drugih knjižnih del in zbirk, se je 5. maja 1945 kot tretji otrok Stanke in Janeza Gašperiča rodil v Metliki.
Bil je pogost gost nacionalne televizije, kjer je dolga leta vodil otroško oddajo Veseli Tobogan, in bil je sodelavec številnih vseslovenskih ter pomembnejših regionalnih tiskanih, kasneje tudi lokalnih elektronskih medijev. V obdobju največje priljubljenosti in dejavnosti ga je bilo najti tako rekoč povsod. Bil je pedagog in osnovnošolski ravnatelj. Uveljavljen je bil tudi kot pisec popevk in narodnozabavnih pesmi.
Ustvarjalno prisoten je bil pol stoletja in postal nekakšen zaščitni znak Bele krajine. Nenehno je pisal in javno nastopal, zadnja leta pa ga je premagala bolezen.
Osnovno šolo je obiskoval v Metliki, srednjo šolo pa v Novem mestu, kjer je tudi maturiral. V Ljubljani je končal Pedagoško akademijo. Prvo službo je dobil v metliški osnovni šoli. Pet let je poučeval višje razrede osemletke.
Nato se je zaposlil v tovarni Beti, kjer je delal kot referent za reklamo in propagando. Dolga leta je bil urednik Vezila - glasila tekstilne tovarne Beti Metlika. V šolskem letu 1979-1980 je postal ravnatelj na tamkajšnji tekstilni srednji šoli.
Bil je tudi ravnatelj osnovne šole v Podzemlju. Leta 2000 se je upokojil. Sam je pravil, da se je drugič rodil, ko so mu leta 2001 presadili ledvico. Pred tem je poldrugo leto hodil na dializo, zaradi te izkušnje pa je postal pobudnik vzpostavitve dializnega centra v Beli krajini.
Toni Gašperič je bil tudi Ježkov nagrajenec in prejemnik številnih drugih nagrad. Zadnja leta je predvsem v družinskem krogu in ob obiskih številnih prijateljev preživel v idiličnih Gribljah ob Kolpi.
