»Za to, da bi bila manekenka, imam malo preveč mišic. Sem le bolj športnica in malo preveč baba za manekensko kariero.« Ima pa rada modo in dober nos, da izvoha znižana oblačila, in ena izmed njih je tudi obleka s cvetličnim potiskom, ki bi jo mnogi raje nadeli babici. Melani pa ima v njej občutek, da bo kar poletela čez polje sončnic, in jo spravi v dobro voljo, pa čeprav se v njej nato sprehaja samo po mestu. Z njenih fotografij na družbenem omrežju človek sklepa, da ima še posebej veliko plaščev. Enega izmed njih je »zaplenila« dedku. Tudi njena mama ima precej zanimivih kosov, kar ni čudno, saj je študirala na Naravoslovnotehniški fakulteti in pozneje delala v Muri, Melanijin dedek pa je v Muri prav sedel za šivalnim strojem.
Tudi zasebno je tako simpatična, kot je videti pred kamero. Živi s fantom, ki ga ne bom preveč omenjala, saj se ne želi izpostavljati, lahko pa mi verjamete, da zna postreči čaj za plus pet in da se ljudje pri njiju zlahka počutijo domače.
Imela sem težave z vašim imenom in priimkom, naglas bi dala drugam, pa kot slišim, bi vam vsi na tisti c v priimku radi nadeli strešico. Od kod izvira vaš priimek?
Vsi Mekicarji smo Prekmurci, baje pa je bil prvi Mekicar pri nas Belorus. Mogoče se torej v nas pretaka kaj beloruske krvi, ampak tega ni nihče zares raziskoval.
Kakšna je vaša zgodba s Prekmurjem – ste v resnici vaško dekle?
Z družino smo do mojega četrtega leta živeli v Murski Soboti, v hiši blizu središča mesta, nato smo se zaradi službe staršev preselili v Ljubljano. Vsi naši sorodniki pa so v Prekmurju – v vsaki vasi je kakšen, eni imajo kmetijo, tako da sem počitnice preživljala bolj ali manj na deželi. Vendar tudi v Ljubljani nismo prav v mestu, ampak ima naša družina hišo na obrobju mesta, s treh strani obdano z njivami. Lahko rečem, da sem v resnici res vaško dekle. Zdaj živim najbliže središču mesta, kot sem kadarkoli.
In še vedno znate prekmursko?
Mi doma güčimo, da. Če me ta trenutek pokliče mami, bova güčile, prav tako s starejšim bratom. Kar se zdi marsikomu zanimivo, ker sem pravzaprav odrasla v Ljubljani. Lahko mi rečete poliglot, haha. Kot pravi moj fant, pa znamo vsi govoriti tudi »normalno« slovensko. Prvega pol leta nas ni nič razumel, zdaj pa se je že naučil.
Zapisali so, da ste profesionalna plesalka. V Sloveniji marsikomu nadenejo tak naziv, pa v resnici ne živijo od plesa. Kako je z vami?
Če pustim otroške plese ob strani, sem resno začela trenirati hip hop v četrtem razredu osnovne šole, tekmovala sem v vseh možnih kategorijah (solo, dvojice, mala skupina, formacije) – večinoma sem torej po šoli popoldneve vse tja do večera preživljala v plesni dvorani na treningih. Pri 16 letih sem poskusila tudi s poučevanjem, ampak sem po enem letu spoznala, da to ni zame – da raje plešem, kot učim. Nato so se začeli odpirati razni televizijski šovi (Zvezde plešejo, Znan obraz ima svoj glas …), kjer so potrebovali plesalce, in tako sem se znašla med profesionalci v smislu, da sem s plesom lahko zaslužila nekaj denarja. Potem me je od tam pot vodila do muzikalov Briljantina in Mamma mia, sprva na avdicijo samo za plesalko, nato se je iz tega razvila vloga. Če želi v Sloveniji plesalec živeti od plesa, mora nujno delati v televizijskih oddajah, nekaj je tudi nastopov, recimo decembra, ampak tega ni dovolj za preživetje. Tako da je za slovenskega plesalca nujno, da ples tudi poučuje.
Čeprav ste osvojili kar nekaj naslovov svetovnih prvakov, še več evropskih lovorik, da ogromno državnih niti ne omenjam, ste dejali, da vam osredotočenost na tekmovanja ni bila preveč všeč.
Moje življenje se je deset let vrtelo okoli plesnih tekmovanj, in to se mi je takrat zdelo najboljše. Bila sem prepričana, da bom plesala do konca življenja, da bom profesionalna plesalka. Potem sem si pri 17 letih strgala križno vez – med plesnim nastopom sem storila neki čisto brezzvezen gib, nič posebnega – in potrebovala pol leta za okrevanje ter imela čas za razmišljanje. Ugotovila sem, da sem zadnje leto ali dve plesala le še zato, ker sem bila tako navajena, da pa mi tekmovanja ne prinašajo več užitka. Rada pa sem vsako poletje 14 dni preživela na plesnih kampih, recimo na hrvaškem otoku Pag, kjer smo se plesali pod vodstvom 30 trenerjev z vsega sveta: cele dneve plešeš, nobene tekmovalnosti ni, le cilj, da kot plesalec napreduješ in rasteš. To mi je bilo najbolj všeč. Potem so se začeli muzikali in v meni je prišlo do miselnega preskoka, da lahko plešem samo za užitek (in spotoma kaj še zaslužim), ne pa zgolj za medalje.
Vas je zaradi muzikalov morda zagrabila želja po igri, po študiju na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo (AGRFT)?
To je hecna zgodba. Do zdaj sem si nekako prigovarjala, da so študij marketinga in odnosov z javnostmi ter ples povsem dovolj, ampak čim več igralskih izkušenj sem doživljala, tem bolj mi je to postajalo všeč. Nikoli pa nisem imela dovolj poguma, da bi se sprejemnih izpitov tudi udeležila. Ampak je res napočil čas, da poskusim. Tako sem bila prepričana, da bom šla letos junija na sprejemne izpite na AGRFT, a ko so se za to januarja oziroma februarja odprle prijave, me je doletela avdicija za oddajo V petek zvečer.
Torej vas je oddaja začasno odtegnila od sprejemnih izpitov za dramsko igro, vendar zadnje besede še niste rekli?
Verjetno res ne bom mogla v miru spati, če ne bom enkrat vsaj poskusila. Zato da si ne bom pozneje tega očitala.
Za oddajo vas niso sneli z ulice oziroma zvlekli iz Anteninega radijskega studia?
Na Instagram sem dobila sporočilo od neke punce, da iščejo nove obraze za novo televizijsko oddajo. Te punce nisem poznala, tako da se mi je sprva zdelo malo čudno, ampak sem se odzvala, in povezala me je z Blažem Švabom. Po telefonu mi je na hitro predstavil koncept in me tako »potipal«, ali bi mi bilo to všeč. Nato sem posnela video televizijske napovedi doma pred kavčem, čez nekaj časa sem poslala še en posnetek, na katerem sem se pogovarjala s palmo v loncu, saj ni bilo nikogar doma in sem torej delala intervju z rastlino. (smeh) Sledil je avdicijski krog in pet do šest testnih snemanj, preden so se odločili zame.
Na radiu sem začela delati sredi lanskega decembra in že januarja so se začeli pogovori za oddajo. Tako so me res sneli tako rekoč s ceste. Na radiu pa sem se znašla, ker so me opazili na snemanju videospota za Dejana Vunjaka in me povabili na avdicijo. Vse, kar sem počela, mi je odprlo vrata naprej – kot verižna reakcija.
Stari ste 21 let in v vaših letih sem živela v študentskem domu, si s sostanovalci po zabavi ob štirih zjutraj kuhala špagete …
To počnem tudi jaz ob štirih zjutraj! (smeh) Sicer pa po študentskem življenju niti ne hrepenim oziroma me ne skrbi, da kaj zamujam, saj zaradi epidemije tega v polnosti tudi drugi ne živijo. V prvem in drugem letniku sem lahko okusila nekaj te študentske »'normalnosti«, ampak zaradi vseh obveznosti morda res manj kot drugi. Zdaj mi do konca študija manjkajo še štirje izpiti. In tole šolanje na daljavo mi zaradi dela precej ustreza.
Vas prihodnost kaj skrbi?
Če se ne bi stvari okoli mene začele takole dogajati, bi me verjetno že malo skrbelo – ne toliko, ali bom dobila službo, ampak bolj to, kam bi se usmerila – v marketing, oglaševanje … Ampak do zdaj se nisem preveč obremenjevala s prihodnostjo, vse se je spontano zgodilo in ne dvomim, da bi se že uredilo tako, da bi bilo prav.
Ko sem zraven Blaža Švaba v prvi oddaji ugledala vas, sem si rekla, pa ne že spet, voditelj ostaja, le voditeljice so vedno mlajše! Ampak to ni vaš problem.
Ja, to je klasika! (smeh) Se bova o tem pogovarjali čez deset ali petnajst let, ko bodo mene zamenjali z mlajšo.
Sta z Blažem načrtno zdrsnila v zbadanje med starimi in mladimi, ki je postalo stalnica v vajinem vodenju?
Ne, to se je zgodilo spontano. Sploh zdaj, ko je novopečeni očka, je še bolj tak – no, očetovski pač – in se mi je zdelo to zelo zabavno. Ko se mu je kaj zapletlo na telefonu, sem mu ponudila pomoč, ti bom jaz pokazala … In sem ga začela zbadati, češ, mi ta mladi … Oba se zelo rada šaliva, predvsem iz sebe, ne zameriva in tako pač je. Tudi v oddaji je mnogo generacijskega prepletanja med gosti.
Ali vas je kaj posvaril pred mediji, novinarji?
Me je. Na začetku me je bilo bolj strah vseh medijskih obveznosti kot snemanja oddaje. Pa tudi veliko opozoril sem dobila z vseh strani, že po prvi avdiciji me je Blaž posedel in mi v daljšem pogovoru osvetlil položaj. Tudi legendarna Miša Molk je pristopila do mene in mi zelo prijazno ponudila pomoč ter svetovala pri spopadanju z medijskim pritiskom. Se mi pa zdi, da imam iz plesnega sveta že precej trdo kožo.
Ste v plesu doživeli veliko pritiskov, kričanja, zahtevnih razmer?
Imela sem krasne trenerke, prva trenerka je bila kot moja druga mami, nič slabega nimam povedati o njih. Nikoli niso bile nesramne, medtem ko se nekateri plesni učitelji znajo vesti zelo neprimerno. Če si predstavljate štiri mesece pred tekmovanjem, ko vsak dan samo piliš koreografijo in poslušaš zgolj to, kaj je narobe, kaj je treba še popraviti, se moraš predvsem naučiti sprejemati kritiko. Pa tudi na tekmovanjih padeš na realna tla, misliš si, da si najboljši, pa te na koncu sodniki ocenijo mnogo slabše. Tudi najstniške opazke so lahko zelo pasje. Če pa si malo bolj uspešen, te še bolj vlačijo po zobeh. Kar je seveda povsem nepotrebno, ampak tako pač je. K sreči si vsega tega nikoli nisem jemala k srcu, nisem tako občutljiva. Sem pa spotoma gotovo dobila trdo kožo.
Je mogoče opisati, kako se počutite, ko plešete?
Takrat, ko plešem za dušo, se počutim tako, kot da ni okoli mene ničesar. Ko vstopim v plesno dvorano, ostanejo vsi problemi zunaj, takrat sem res v stiku s svojim telesom. Lažje se izražam skozi gib kot z besedami. Gib je bil od nekdaj moj glavni element.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
