Alenka Gotar je ena najbolj prepoznavnih pevk v Sloveniji. Širša domača publika jo je pobližje spoznala ob zmagi na Emi 2007, kjer je zaorala ledino z mešanjem opere in popa, čemur so sledili mnogi. Operna pevka je nato sledila srcu, se poročila z vnukom Nika Zajca, Anžetom Šuštarjem, ter si ustvarila družino. Trenutno je zaposlena na Ministrstvu za kulturo RS v kabinetu ministra kot svetovalka, še kako aktivna pa je v Programskem svetu RTV Slovenija.
Letos mineva štirinajst let od vašega evrovizijskega nastopa. Kako na to nepozabno izkušnjo gledate danes?
Še vedno imam cmok v grlu, ko se spomnim tistega nastopa, sploh polfinala, ko smo kot prvi Sloveniji priborili finale. Priznam, še danes me oblijejo solze veselja in hvaležnosti, da mi je bilo dano to doživeti, da sem lahko predstavljala svojo državo s tako lepo pesmijo Andreja Babiča in da smo pustili tak lep vtis na Evroviziji ter tudi da so mojo pesem Slovenci tako lepo sprejeli in jo še danes imajo za eno bolj markantnih pesmi, ki so nas predstavljale na tem največjem festivalu na svetu.
Seveda ne moreva mimo dejstva, da ste prva glasbenica, ki nam je pripela finale. Ste takrat pričakovali takšen izid?
Ko smo prišli v Helsinke, mi je nekdo iz RTV Slovenija rekel, da če Omar Naber in Anžej Dežan nista prišla v finale, tudi jaz ne bom. Pa se nisem dala! Jaz sem verjela, da lahko pridemo v finale, čeprav tega niti enkrat nisem rekla na glas! Sem si pa želela. Zavoljo moje ekipe in spremljevalnih vokalov: Andreja Babiča, Martine Majerle, Amire Hidić, Rudija Bučarja in Polone Furlan in zavoljo slovenskega naroda, ki je verjel vame in v pesem. In če stvari res oddelaš s srcem, brez računice, potem se lahko naredijo velike stvari. In so se! Uspelo je!
Kako zelo ste še vpeti v svet Evrovizije? Jo še spremljate, ste v stiku s kakšnim izvajalcem?
Ja, zelo sem vpeta. Evropska in svetovna publika Evrovizije, sploh ljubitelji, me še vedno kontaktirajo, še vedno sem v komisijah, ki ocenjuje skladbe vsako leto, veliko Evrope sem prepotovala, nastopala leta in leta. Nekako sem kar pustila neizbrisen pečat na evrovizijskem zemljevidu in sem hvaležna za to. Z nekaterimi izvajalci smo še v stiku, pa tudi Evrovizijo seveda spremljam, sploh pa vsako leto srčno navijam na naše predstavnike.
»Še vedno imam cmok v grlu, ko se spomnim tistega nastopa, sploh polfinala, ko smo kot prvi Sloveniji priborili finale.«
Mnogi nekdanji predstavniki si, tako doma kot v tujini, želijo ponovnega nastopa na tem odru. Tudi pri vas tli takšna želja?
Dolgo let nisem želela. Mislim, da je tak rezultat zelo težko ponoviti. Lani sem se sicer prijavila na Emo s fantastično skladbo Love can win, rock opernim duetom z mojim možem Anžetom Šuštarjem, vendar naju je komisija RTV Slovenija zavrnila, publika pa je pesem zelo lepo sprejela. In na koncu šteje to, kaj pravi publika, ne pa razne komisije.
Kot vemo, ste danes zaposleni na Ministrstvu za kulturo. Nam lahko zaupate, kakšen je vaš delovnik oziroma katero področje pokrivate?
Trenutno sem zaposlena na Ministrstvu za kulturo RS v kabinetu ministra kot svetovalka, pozicionirana sem pa na Direktoratu za medije, kjer sem vodja razvida medijev. Zelo sem vesela, da sem tu, kjer smo čudovita ekipa, obdana sem res z vrhunskimi strokovnjaki s področja medijev, s katerimi lepo sodelujem. Res se trudim, da delam zgolj v dobrobit slovenskih medijev, vodila sem že preko 500 postopkov, vedno se trudim, da pomagam vsem, nikoli ne gledam na delitev levo-desno, pomembna mi je zgolj stroka, kvaliteta in da je vse v skladu z zakonom. Vesela sem, ko slišim pohvale tudi od najbolj kritičnih medijev. In to je to, kar šteje. Delam za ljudi in delam v dobrobit države. Sicer sem ohranila tudi profesuro, še vedno poučujem petje, moji še vedno pobirajo nagrade, so sprejeti na mednarodna tekmovanja in tudi tam pobirajo nagrade, krojijo slovensko glasbeno sceno, tako da so moji delovni dnevi včasih dolgi tudi po 15 ur. Vendar zelo uživam, ker vem, da delam dobre stvari.
Poleg tega ste tudi članica Programskega sveta RTV Slovenija, kjer ste v komisiji za Razvedrilni program, Kulturno-umetniški program in Izobraževalni program ter Program plus. Kaj kot svetnica doprinesete k boljšemu programu?
Tudi kot programska svetnica RTV Slovenija se trudim delati zgolj dobro. Velika prednost je, da res poznam RTV, način dela, ljudi, organizacijo dela in njihovo poslanstvo, saj z njimi sodelujem že 15 let. Pa rada imam to medijsko hišo. To mi omogoča strokoven in človeški pristop do dela, predvsem pa se izogibam ideološkim debatam. Zelo sem ponosna, da sem v manj kot enem letu dosegla izjemne premike: potem ko je RTV Slovenija že ukinila Slovensko popevko, da je sploh ne bi bilo več, so jo na mojo zahtevo spet vrnili v svoj programski načrt. Ko sem prišla na prvo sejo, so mi jasno povedali, da bodo festivale počasi začeli ukinjati. Kap me je! Si predstavljate slovensko glasbeno sceno brez Popevke, Eme, Melodij morja in sonca, festivala Slovenska polka in valček? Zelo intenzivno se borim proti temu in predvsem, da se slovenski glasbi in slovenski kulturi vrne svoje spoštljivo mesto v družbi in v RTV-programih. Brez tega bomo izgubili svojo identiteto, svoje dostojanstvo, svojo kulturno dediščino, svojo dušo! Pred kratkim sem s kolegom svetnikom Gašperjem Salobirjem dosegla, da smo znotraj programskega sveta ustanovili delovno skupino za glasbo, ki bo omogočala maksimalno podporo slovenski glasbeni dejavnosti, produkciji in glasbeno pluralnost tako v vseh glasbenih zvrsteh kakor tudi v izboru izvajalcev, ki se je v zadnjih letih močno zožal v RTV-programih in s tem se dela škoda. Glasbeniki, sploh v teh koronskih časih, so bili odrinjeni na rob, in če ne bodo imeli podpore državnega medija RTV, potem bo naša glasba obsojena na propad. Zato sem vesela, da me je Sindikat vseh slovenskih glasbenikov predlagal v Programski svet RTV, kjer smo z mojim angažmajem v manj kot enem letu za glasbo naredili zdaj več kot leta nazaj.
»Mislim, da vsi pogrešamo Maria in njegove avtorske oddaje ter podobno. Hvala bogu Blaž Švab z ekipo rešuje čast RTV, pa Tilen Artač.«
Omenili ste Slovensko popevko. Torej ste vi asistirali, da se v letošnji program vrne legendarna Popevka?
Ja. To je bila kar velika zgodba, moja velika zmaga. Ko lani ni bilo Evrovizije, sem jih kar vprašala, kaj bodo s tem denarjem, ki je ostal. In Vanja Vardjan, odgovorni urednik Razvedrilnega programa, mi je sčasoma prišel nasproti, začeli so se razgovori, dogovori, premlevanje argumentov in na koncu je uspelo: Popevka, ta spomenik slovenski glasbi, ki je bila že ukinjena in poslana v zgodovino, je bila postavljena nazaj na program RTV Slovenija. Ja, sem uporna. A vse za dober namen. Upam samo, da bodo še malo bolj spluralizirali izbor sodelujočih glasbenikov, da ne bodo vedno eni in isti. (smeh)
Mnogi gledalci pogrešajo stare dobre televizijske čase, predvsem v razvedrilu, kjer ni manjkalo izjemnih avtorskih oddaj. Kje smo s tem danes?
Mislim, da vsi pogrešamo Maria in njegove avtorske oddaje ter podobno. Hvala bogu Blaž Švab z ekipo rešuje čast RTV, pa Tilen Artač. In veliko breme razvedrila prevzema in oddela Program plus z oddajo Dobro jutro, ki smo jo tudi že reševali, ko jo je hotelo prejšnje vodstvo na neki način razgraditi. Upam, da bo novo vodstvo, tudi s pomočjo Programskega sveta, naredilo kak korak v smeri nadgradnje razvedrilnega programa. Moramo pa pohvaliti Otroški in mladinski ter Izobraževalni program, pa tudi Program plus, ki res z minimalnimi sredstvi delajo krasne avtorske oddaje. Torej, to dokazuje, da se da, če se hoče!
»Zelo sem ponosna, da sem v manj kot enem letu dosegla izjemne premike: potem ko je RTV Slovenija že ukinila Slovensko popevko, da je sploh ne bi bilo več, so jo na mojo zahtevo spet vrnili v svoj programski načrt.«
Kaj pa počne Alenka, ko ni v službi? Kaj vas takrat najbolj navdušuje in navdihuje?
Moja družina. Moj mož, Anže Šuštar, ki je vrhunski pevec, in moj sin Nikolas. To je moja opora, navdih, moj steber. Z njima se je vse postavilo na pravo mesto, celotno življenje na nove, prave temelje. Vedno pravim, garancije ni nikjer za nič in zato sem hvaležna za vsak dan, vsak trenutek, ki mi je dan, da sem s svojima fantoma.
Pred dnevi je vaš sin dopolnil pet let. Po slikah sodeč bo glasbenik – ali pač?
Jaz bi sicer bila bolj vesela, če ne bi bil glasbenik, ker je to trd kruh, vendar očitno geni delajo svoje. Nikolas je imel res zdaj peti rojstni dan in zaželel si je bas kitaro. Ne navadno kitaro: bas kitaro je hotel! Navdušil ga je pa lani na morju Goran Franić - Njoko, dolgoletni menedžer pokojnega Oliverja Dragojevića, s katerim privat prijateljujemo že leta in je bil tudi Oliverjev basist v bendu. In ko je igral na bas mojemu sinu, je bilo zapečateno: bas kitara, to je to! Skoraj eno leto je prosil za bas kitaro. In zdaj smo mu jo kupili – tako ta pravo, le da je otroška velikost.
Ko že govoriva o glasbi, kako močno ste še vpeti v njo?
Ker sem na dosti izpostavljenih pozicijah v kulturi, se večinoma bolj ali manj umikam od prve vrste v glasbenih vodah. Vendar, če me povabijo za kakšne izjemne, humane stvari, se pa še odzovem: letos je 30. obletnica osamosvojitve Slovenije, in ko so me povabili k sodelovanju pri slovenskem band-aidu z remakom kultne pesmi Svobodno sonce, sem se takoj hvaležno odzvala. Te dni smo posneli tudi videospot za to pesem in neskončno lepo smo se imeli, ko smo se po dolgem času spet videli s kolegi, in res je Aleš Klinar skupaj z RTV Slovenija zbral na kup sama velika imena, ki so vsak na svoj način zaznamovala slovenski glasbeni prostor v zadnjih 30 letih. Biti del tega je čast in tudi tu sem imela parkrat kar solze v očeh in cmok v grlu, ko smo peli in snemali skupaj.
Če sva začela z Evrovizijo, pa tudi končajva. Kakšna naloga čaka letos Ano? Vsi namreč, tako kot vsako leto, pričakujemo zmago, kar je za glasbenika izjemen pritisk ...
Jaz ji samo želim, da gre s srcem na oder. Brez pričakovanj, brez računice v ozadju. Hvaležno, iskreno s Slovenijo v srcu, ki jo predstavlja. To je vse! Pa naj se ji zgodi vse najlepše!
(Intervju je bil narejen še pred nastopom naše predstavnice Ane Soklič v prvem predizboru - op. ur.)
