Po dolgih letih nastopanja v ozadju je glasbenik Miha Peskar začutil, da je vendarle napočil njegov čas, da se izpostavi kot solist, ki lahko z novimi idejami, modernim glasbenim pristopom in specifičnim, prezentnim moškim vokalom popestri domačo glasbeno sceno.
Vrsto let ste se kalili v številnih glasbenih zasedbah. Kje vse ste igrali?
Poleg romanja po raznih »no name« bendih sem vskočil k Rok 'n' Bandu, Nuši Derenda, Sašu Gačniku ter mnogim drugim glasbenikom. Sicer pa sem stalni član spremljevalne skupine Challeta Salleta (Legende) in fešta cover benda K-Rocks.
Katere glasbene instrumente vse obvladate?
Najbolj domač sem na kitari in vsem, kar ji je podobno (bas, ukulele ...). Igram pa tudi klavir in klaviature, za silo bobne, zadnje čase pa se resneje spogledujem tudi s (klavirsko) harmoniko.
Če se ne motim, ste se pred kratkim odločili, da ne boste več v ozadju, ampak v prvem planu, kajne?
Ta želja me nekako spremlja že od nekdaj, vendar sem moral v nekem momentu malo zaustaviti svoj ego in stopiti v ozadje, kar mi je odprlo nove možnosti in razširilo obzorja. Zdaj mislim, da sem zadosti zanimiv in hkrati ponižen, da lahko ponosno stopim na svojo pot.
Kaj je botrovalo takšni odločitvi?
Kot sem dejal ... ta želja me preganja že od nekdaj, kar pa ne pomeni, da v bodoče ne nameravam več sodelovati kot instrumentalist oziroma podporni član.
Prav tako je tu že vaša prva pesem, ki jo je ustvarila Tanja Žagar, nam lahko zaupate kaj več?
Pesem je retrospektivna. Vsak izmed nas se na neki točki ozre nazaj, na novo ovrednoti dogajanje nekoč in danes. Kar se je včeraj zdelo nepomembno, se bo morda jutri pokazalo v čisto drugačni luči, bodisi v poslu, ljubezni ... Življenju je pač tako. Pesem govori ravno o tem – spoznanju fanta, ki je med odraščanjem spoznal, da je bila kljub vsem morebitnim kapricam in nepopolnostim nekdanje ljubezni ta prava zanj. Ob pogledu v ogledalu zdaj po vseh letih vidi, da napake, ki jih je takrat pripisoval njej, sploh niso bile njene, temveč njegove. Porazi nas utrdijo in fant postane moški.
Kako pa je sploh prišlo do sodelovanja s Tanjo in Mikijem?
S Tanjo sva prvič zapela skupaj na službeni novoletni zabavi podjetja, v katerem sem zaposlen. Takrat je celo, morda malo v šali namignila, kdaj bo duet. (smeh) Dvomim pa, da je kdo od naju takrat slutil, kakšna bo dejansko prihodnost. Do »formalnega« sodelovanja pa je prišlo preko skupnega glasbenega prijatelja Nikole Nikoliča (učitelj solopetja in zborovodja POP zbora), s katerim tudi že vrsto let sodelujeva. Priporočil me je Mikiju in tako smo danes na skupnem vlaku.
Imate v načrtu za letošnje leto še kakšno melodijo, morda dolgoročno celo album?
Lahko izdam, da je nova pesem že v nastajanju in bo živahne oziroma plesne narave.
Morda razmišljate tudi o svojem koncertu?
Vsekakor je to cilj, ki ga želim čim prej doseči, vendar sem potrpežljive narave. Lepo počasi in vztrajno.
Mar to po eni strani pomeni, da ne boste več v spremljevalnih skupinah?
Zaenkrat si tovrstnih omejitev še nočem postavljati, saj me zelo veseli sodelovati tudi z drugimi izvajalci. Pustimo času čas.
Kaj počnete, ko niste vpeti v svet glasbe?
To vprašanje mi je dejansko že postavilo veliko posameznikov, kako lahko združujem različni panogi, kot sta strojništvo in glasba, kje najdem čas ipd. Kar se tiče stroke, lahko odgovorim, da sta si glasba in inženirstvo veliko bližje, kot ljudje mislijo, pravila estetike in vzorčenja sta skoraj neizpodbitna pri obeh, nastopam in »feštam« pa tudi rad, tako da me to obenem napolni, pa tudi izčrpa. Po drugi strani pa sem morda po horoskopu žaba dvoživka, no, sicer pa levček. (smeh)
Glede na to, da ves čas govoriva o glasbi, kakšno glasbo pa sami najraje poslušate?
Zjutraj bossa novo, med delom Chopina, v savni Enyo. (smeh) Kadar se pleše in pije, pa vse od eurodancea do Halida Bešlića, Pop Designa, Vlada Kreslina in še bi lahko našteval. V avtu pa imam najraje »mute«, tišino, tako lažje prisluhnem nestrpnim voznikom, ki namesto brass sekcije eden čez drugega hupajo. (smeh)
Kje se vidite čez nekaj let? Morda celo s svojim bendom?
Vsekakor je to cilj vsakega solista, tudi moj.
In za konec še, kaj je po vašem mnenju osnova za dober bend, saj ponavadi vidimo in slišimo le glavnega vokalista?
Ne glede na morebitno virtuoznost kakšnega posameznika je ta nadomestljiva s prijaznim in kooperativnim karakterjem, seveda pa je treba biti sposoben odigrati svoj part brez kakšnih večjih izletov v neznano. Hočem reči, da je složnost in povezanost benda, vsaj po mojih izkušnjah, veliko bolj pomembna kot izjemnost izvajalca. Deset egov, ki želi istočasno dokazati svojo superiornost na piedestalu, največkrat pomeni samo razočaranje gledalcev in razpad sistema. Glasba ni tekmovanje, temveč pripovedovanje. Bendu mora vladati harmonija, frontman pa si lahko privošči malo kaotičnosti.
Složnost in povezanost benda je, vsaj po mojih izkušnjah, veliko bolj pomembna kot izjemnost izvajalca.
