Čeprav je že ničkolikokrat povedano, pa je vseeno prav, da povemo še enkrat, odkod izvira praznovanje 1. maja kot delavskega praznika. Na ta dan so leta 1890 v Chicagu množično protestirali delavci v industriji in zahtevali 8 urni delavnik in politične pravice, ki jim jih takrat niso priznavali. V demonstracijah je posredovala policija in nekaj protestnikov je bilo ubitih, pet pobudnikov demonstracij pa postavljenih pred sodišče in celo obsojenih na smrt.
Današnji mednarodni praznik dela bo zaradi ukrepov za zajezitev epidemije covida-19 brez množičnih prvomajskih praznovanj. Sindikati so tako že v prejšnjih dneh pozvali k boju za varnejše zaposlitve, varna in zdrava delovna mesta, socialno varnost in dostojno starost. Kljub epidemiji bodo ponekod ob upoštevanju ukrepov godbe zadonele budnice.
Kmalu nato so se pričela prva praznovanja v obeležitev spomina na ta dogodek. Tudi na ozemlju današnje Slovenije in področjih zunaj nje, kjer prebivajo Slovenci. Prva praznovanja delavskega praznika namreč obeležujejo že kar "od začetka", leta 1890, ko so proslave organizirali v Ljubljani, Celju in Mariboru, Zasavju, pa tudi v Trstu, Beljaku in Celovcu.
Praznovanja takrat niso bila uradna, nasprotovala pa jim država tudi ni. Delavci so ponavadi takrat zaprosili da prost dan in od leta 1895 jim je večina delodajalcev ugodila, vsi pa ne in nekateri delavci so zaradi udeležbe na shodih zaposlitev izgubili.
Zanimivo je, da smo na ozemlju današnje Slovenije 1. maj uradno praznovali po okupaciji nacistične Nemčije. Nemški nacionalsocialisti so namreč praznik uvedli s prihodom na oblast leta 1933 v Nemčiji, kasneje pa ga razširili tudi na okupirana ozemlja.
Po drugi svetovni vojni so jugoslovanske oblasti 1. maj za državni praznik razglasile leta 1948 in v tedanji državi je bil eden najpomembnejših praznikov, v Sloveniji pa je postal eden najbolj priljubljenih. Sčasoma je izgubil politični in delavski naboj in postajal vse bolj samo ljudska veselica, katere značilnost so bili kresovi in naglji v gumbnicah.
Po propadu socializma je praznik začel tudi uradno izgubljati na pomenu, vendar pa je ponovno postal dan, ob katerem delavci in sindikati opozarjajo na kršenje in krčenje delavskih pravic ter na povečevanje prekarnih del, ki tako zaposlenim onemogočajo ali omejujejo uživanje pravic in socialne varnosti, ki jih uživajo delavci z redno zaposlitvijo.
