Še več, če bo vse po sreči, se nam obeta 11. julija tudi jubilejni večer ob 40. rojstnem dnevu. A še prej bomo slišali ducat novih melodij, ki jih bo veččlanska izborna komisija izbrala iz več kot sedemdeset prejetih melodij.
Javni razpis za udeležbo na 40. festivalu Melodije morja in sonca se je namreč zaključil 9. aprila 2021. Katerih 12 skladb se bo 10. julija 2021 potegovalo za zmago in naslov zmagovalne skladbe MMS, bodo v Avditoriju Portorož objavili do 7. maja 2021.
Piše se leto 1978
Ko govorimo o poletnih melodijah, ne moremo mimo leta 1978, ko je nekaj glasbenih entuziastov po vzoru obmorskih in drugih festivalov – kot so opatijski, splitski in zagrebški festival – želela festivalsko vzdušje prirediti tudi na Obali. Za prvo prizorišče so izbrali mondeni Portorož, idejni »oče« pa je bil skladatelj, dirigent in aranžer Berti Rodošek, ki je že pred tem na noge postavil Festival narečnih popevk oziroma Veselo jesen. Festival Melodije morja in sonca (MMS) se je kmalu izkazal za zelo uspešnega in kakovostnega in je vse do današnjih dni (p)ostal eden najpomembnejših festivalov zabavne glasbe. Svojo pot je začel na Tartinijevem trgu v Piranu, kjer je zmagala mlada Monika Kovačič. Nato je nadaljeval pot v Portorož, kjer ima danes svoj dom v Avditoriju Portorož, v obdobju 1993−1995 pa so ga gostili na Titovem trgu v Kopru.
Nezmagovalne uspešnice
Ker smo že ničkolikrat omenili zmagovalne skladbe, se tokrat za spremembo spomnimo na premnoge nezmagovalne melodije, ki še danes pišejo zgodovino festivala Melodije morja in sonca ter seveda slovenske zabavne glasbe nasploh. Naj jih omenimo le nekaj: Majda Sepe – Ribič, ribič me je ujel (1978), Hazard – Kopalnico ima (1981), Agropop – Živele Slovenke (1987), Simona Weiss – Reci mu veter (1988), Pop Design – Nekoč bom zbral pogum (1989) in Pokliči me nocoj (1992), Irena Vrčkovnik – Zaljubljena v Portorož (1992), Dominik Kozarič – Reka luči (1993), Helena Blagne – Bodi srečen, bambino (1993), Napoleon – Vrni se (1993), Halo – Anita ni nikoli (1996), Faraoni – Sem takšen (ker sem živ) (1996), Miran Rudan – Poletja ne bo (1997), Jan Plestenjak – Stari nono (1998), Nuša Derenda – Boginja (1999) ter mnoge druge.
