Očitno je idealen za like, ki jih ustvarja pisatelj Goran Vojnović. Benjamina Krnetića smo spoznali prav v filmu Čefurji, raus!, zdaj v ljubljanski Drami igra v predstavi Figa, videli pa ga bomo tudi v filmu Nekoč so bili ljudje.
Že s Čefurji, raus! ste igrali po besedilu Gorana Vojnovića, pojavite se tudi v njegovem nastajajočem tretjem celovečercu Nekoč so bili ljudje. Zakaj so vam njegove zgodbe blizu? Sta tudi zasebno prijatelja?
Ne vem, zakaj so mi blizu, Goran je hodil na Bežigrad, jaz pa na Poljane, morala bi obstajati nekakšna fundamentalna razlika med nama. Najbrž zato ker Fužine in Moste deli samo Štepanjsko naselje in je to precej blizu. Ne vidiva se pogosto, a ga doživljam kot prijatelja, da.
Najdete kakšne vzporednice med Markom Đorđićem iz Čefurjev in Jadranom Dizdarjem iz Fige?
Najprej sem mislil, da so Marko, Vladan (iz romana Jugoslavija, moja dežela, op. p.) in Jadran imena za isto osebo v različnih časovno-prostorskih koordinatah, a je potem Goran Jadranovega sina poimenoval Marko, kar je simboliko v resnici nadgradilo, jo morda še dodatno zapletlo. V procesu gledališkega ustvarjanja je velikokrat nujno pozabiti na osebno, intimno doživljanje literature ali celo avtorja, kar je, priznam, zelo težko.
Katere pa so vzporednice med Jadranom in Benjaminom Krnetićem?
Kriza identitete kot pozicija v svetu. Naivnost kot orodje moči. Zdi se mi, da imava oba v natalni karti izražen znak dvojčka.
Je čefur še vedno prisotna zmerljivka in stereotip ali je zdaj stanje kaj drugačno?
Zmerljivke in stereotipi, ki segregirajo in degradirajo, so danes standarden način vladanja, so uveljavljena politika. Morda tudi zato, ker tega, kar je v določenem zgodovinskem trenutku predstavljala tako imenovana subkultura čefurjev, ni več.
Eden osrednjih motivov v Figi je ljubezen. Tudi vi verjamete, da je ljubezen »lepa in strašna obenem«?
Zagotovo. To je ena od splošnih točk romana. Vprašanje svobode je vprašanje ljubezni. Podobno kot vprašanje nasilja.
