Rok Matek, ki je že enajst let zaposlen v Gledališču Koper, je sicer »bolj doma« v komedijah in muzikalih, čeprav rad igra tudi negativce, ki so praviloma bolj kompleksni. Komična in hkrati kompleksna pa je njegova najnovejša predstava Birokrati, v kateri se je prelevil v pravega Luciferja.
Zgodba komedije, ki jo je napisal Jure Karas, je nadvse zanimiva: dogaja se v peklenski pisarni, ki sprejema in razporeja grešne duše. A stvari gredo, tako kot vedno pri birokraciji, hudo narobe, saj v urad začno prihajati še žive in nedolžne osebe.
PEKLENSKE POTI
»Vsi imamo izkušnje z birokracijo in vemo, da pridobivanje dovoljenj, dokumentov in podobno zahteva veliko časa, romanje od vrat do vrat, od enega štemplja do drugega. Včasih se pošalimo, da so to peklenske poti. Zato je naš urad v peklu,« razloži Rok, ki sam na srečo kakšnih hujših birokratskih zapletov še ni doživel. »Še najbolj sem se 'namatral' ob pridobivanju digitalnega potrdila, to je bil kar zapleten postopek.« V komediji igra enega glavnih peklenskih uradnikov. In zatrjuje, da ga hudičevi rožički prav nič ne motijo. »Sploh ne, to je zelo dobrodošla vloga, ker ni postavljena v realno, ampak neko drugačno dimenzijo in z nerealnimi liki, zato smo lahko pri njihovi kreaciji uporabili več domišljije, dodali še kakšno šalo in ob tem 'skuhali' še kakšno prigodo.«
VZPOREDNICE
Pravzaprav njegov vrag ni tako negativen. »Njegova zgodba je podobna zgodbi slehernika, torej vsakega izmed nas. To so zanimive, komične, na trenutke malo grenke vzporednice, ki veliko povedo o tem, kako živimo ta sodobni svet. Je lik, za katerega ne veš, ali bi ga imel rad ali ne, ali bi ga stisnil k sebi, ker se ti smili, ali si jezen nanj.« In take, ki gledalcu dajo misliti, čeprav se ob predstavi smeje, ima Rok, ki prihaja iz Laškega, zdaj pa je razpet med Ljubljano in Koprom, najraje.
VRAŽIČEK V NJEM
Koliko hudička je v Roku? »Ja, nekaj ga pa je. Pravijo, da smo rdečelasci že po naravi malo bolj žleht,« se zasmeji. »A saj toliko ga tudi ni, da ne bo pomote. Kakšna žlehtnobica pa se kdaj pokaže, stresem kakšno šalo in znam kakšno ušpičiti sem in tja,« prizna. Bi z nami delil kakšno navihano anekdoto? »Morda lahko povem kakšno dobro uspelo prvoaprilsko šalo, na primer tisto, ko smo v šoli tovarišico nasankali, da smo razbili grafoskop – je bila kar malo v šoku.«
