Redko se rodijo tako izjemni ustvarjalci, kot je bil Đorđe Balašević. Besedila njegovih pesmi, lirična, ljubezenska, razmišljujoča in zabavna, a polna "široke panonske duše", so bila stalnica več generacij. V svoji več kot 40-letni karieri je postal legenda na področju vseh držav nekdanje Jugoslavije.
Rodil se je 11. maja leta 1953 u Novom Sadu, Jovanu Balaševiću in Veroniki Elviri Matildi Dolenec. Rojen je bil ob zori in mama ga je želela poimenovati Zoran, vendar je temu močno nasprotoval njegov ded in dejal, da je to ime za konja in vztrajal, da ga imenujejo Đoka, po njem. Na koncu je obveljala dedova in Đorđe je tako dobil ime.
Sam je dejal, da je imel sijajno otroštvo. "Živel sem v družini, ki je bila skoraj preveč tolerantna. Nikoli v življenju nisem bil tepen, čeprav bi si to večkrat zaslužil," je dejal v nekem intervjuju. Obkrožen z ljubeznijo je odraščal v hiši svojega pradeda v ulici Jovana Cvijića v Novem Sadu, ki jo je mnogo let ovekovečil v svoji pesmi "Neki novi klinci" ("Neka nova mularija"), ob kateri so mu oboževalci na oder metali bele plišaste zajce - in vsaj enkrat, na koncertu v Zagrebu leta 2017 se je odločil in s pomočjo svojih sodelavcev publiki "vrnil milo za drago" in za spremembo on njih obmetaval z zajci.
Imel je tudi pet let starejšo sestro in še preden je hodil v šolo se je že naučil brati. Že v osnovni šoli je začel pisati pesmi in sanjal, da bo nekoč postal nogometaš. Bil je priden učenec, kar pa se je spremenilo, ko je postal dijak. V tretjem letniku je šolo opustil in maturiral kot izredni učenec, potem pa je vpisal študij geografije, kjer je blestel, vendar je tudi študij upustil, ker se je začel ukvarjati z glasbo.
Njegova starša se nikoli nista povsem sprijaznila s tem, da se je odločil za takšno kariero in kljub temu, da je v njej doživel uspehe, kot le malokdo, nikoli nista obiskala nobenega njegovega koncerta, čeprav je Đorđe za njiju vedno rezerviral dva sedeža.
Kitaro je prvič prijel v roke pri 18-ih in na njej kot samouk brenkal pesmi, ki jih je pisal sam in verjel, da jih nikoli nihče ne bo objavil.
Leta 1977 je s svojimi nekdanjimi kolegi iz gimnazije osnoval akustično skupino Žetva in z njo posnel zabavno pesem "U razdeljak te ljubim", ki so jo najprej izdali - v Ljubljani. Čeprav pesmi sam ni preveč maral, je postala izjemen hit in prodali so jo v takrat izjemnih (za debitanta) 180.000 izvodih.
Le leto kasneje je s kolegico Verico Todorović osnoval novo skupino, Rani mraz. Čeprav so člani mislili, da bodo ostali le muha enodnevnica, saj nihče od njih ni bil izkušen glasbenik, so nastopili na opatijskem festivalu s pesmijo "Prva ljubav" - in uspeli. Sledili so nastopi na festivalih, med njimi tudi subotiški, na katerem so nastopil s pesmijo "Računajte na nas,“ ki je postala nekakšna himna takratne mlade generacije in katere sporočilnost vedno znova spoznavajo tudi pripadniki novih.
Sledili so hiti, kot so "Oprosti mi, Katrin“. "Drago mi je zbog mog starog“. že omenjeni "Neki novi klinci“. Na festivalu v Splitu so osvojili prvo nagrado s pesmijo "Panonski mornar", ki se je kot nekakšen nadimek Đorđa prijel za vedno.
Svoj zadnji album s pomenljivim naslovom "Odlazi cirkus" so posneli leta 1980 in na njem pustili številne hite. "Priča o Vasi Ladačkom“, "Život je more“, "Pa dobro, gde si ti“, „Mirka“, ... So bile kasneje, ko je Đorđe začel s samostojno kariero, stalnica na njegovih koncertih in doživele priredbe na njegovih samostojnih albumih.
Čeprav je težko oceniti, katero obdobje v njegovi dolgi karieri je bilo plodno, so za mnoge to 80 in 90 leta preteklega stoletja, ko so nastajali njegovi številni albumi in singli, ki so bili po pravilu uspešnice.
"Pesma o jednom petlu", "Boža zvani Pub“, "Blues mutne vode“, „Svirajte mi jesen stiže, dunjo moja“, "Neko od gore to vidi sve", "Bezdan", "Slow motion“, "Ne lomite mi bagrenje“ so bile tiste, ki so se zapisale v srca tisočev.
Tudi po razpadu nekdanje skupne države ni prenehal z ustvarjanjem. Bil je tudi močan kritik tedanjega režima Slobodana Miloševića in je v tistem obdobju objavil tudi veliko pesmi s protivojno vsebino. In ko so ga vojaške oblasti želele poslati na fronto, je udeležbo v vojni zavrnil, zaradi česar so državni radiji in televizije prepovedale predvajanje njegovih pesmi in spotov.
Še vedno pa je nastopal in na koncertih zastopal stališča, ki so bila nasprotna takratnemu srbskemu režimu in kritiziral vojno, nastalo na območju nekadnje Jugoslavije. Nazadnje je sprejel slovensko državljanstvo in zapustil Srbijo. Postal je tudi ambasador Visokega komisariata za begunce OZN.
V obdobju od 1996 do 2001 je izdal še dva albuma, prežeta s temami o izgubljenem času in generacijah ter vsem, za kar je mislil, da je bilo v tem času slabo. Tako so nastale pesmi, kot so "Devedesete", „Živeti slobodno“, „Balkanski tango“, "Dok gori nebo nad Novim Sadom“, in „Je*ite se devedesete“.
Po spremembi režima v Srbiji, pri čemer je aktivno sodeloval, se je v svojem ustvarjanju vrnil k prvotnemu motivu svojih pesmi, ljubezni.
Nastal je album „Dnevnik starog momka“, na katerem je 12 pesmi, z naslovi v obliki ženskih imen, katerih začetnice sestavljajo stavek "Olja je najbolja" ("Olja je najboljša") in so svojevrsten spomenik njegovi ženi, Oliveri.
Lahko bi rekli, da je prav ona njegovemu življenju dala smisel in obliko. Poročila sta se leta 1981 in ostala v zakonu vse do njegovega konca, čeprav so ga v medijih večkrat "ločili", na kar je dejal, da njegova "ločitev traja dlje od mnogih zakonskih zvez". V zakonu so se jima rodili trije otroci.
Neumorni pesnik in glasbenik je za svoje delo dobil številne nagrade in priznanja, njegovi koncerti so bili izjemno dobro obiskani.
Zadnja leta je imel težave zaradi zdravja. Imel je slabo srce, usoden zanj pa je bil Covid-19 s katerim se je okužil. Pred tremi dnevi so ga zaradi poslabšanja stanja in pljučnice sprejeli v novosadskem kliničnem centru, kjer je danes umrl.
