Leta 2014 je Anže Zevnik prejel viktorja za obetavno medijsko osebnost. Ob nominaciji je razmišljal, da bi, če zmaga, v zahvalnem govoru zapel Čolićevo pesem Noć mi te duguje. »In potem bi zbrani smetani v dvorani rekel, naj mi nekdo, ki ga pozna (zagotovo je bilo tam kar nekaj takšnih), uredi, da bom enkrat z njim zapel,« se spominja.
A ko je o nameri povedal prijateljem, so mu potezo odsvetovali, češ da to ni primerno za takšno priložnost. »Tako so zamajali mojo samozavest, da sem spremenil zahvalni govor.« In potem je viktorja zares prejel, se ob tem zahvalil staršem, nato pa z zlatim kipcem odšel v zakulisje, kjer je moral novinarjem odgovoriti na nekaj vprašanj. Ni pa vedel, da je takoj za njim na oder kot gost presenečenja stopil prav Zdravko Čolić! Ni ga videl in slišal peti, prav tako ga ni srečal v zaodrju, ker je bosanski pevec takoj odšel.
Kaj se je zgodilo, je izvedel šele malce kasneje. »Ko sem izvedel, da sva se zgrešila, sem mislil, da se bom zjokal,« prizna. »Viktorja sem bil seveda zelo vesel, a znotraj sem bil čisto sesut, ker Čolića nisem niti videl. Pa je bila priložnost kot pripravljena zame! Si predstavljate, da bi na odru res zapel njegovo pesem, on pa bi stal tam za mano? Verjetno bi ga že voditelj Tadej Toš pripeljal kar k meni na oder in zagotovo bi zapel z mano. In jaz bi se verjetno na odru kar zjokal od veselja. Tako pa sem se kasneje od žalosti. Takrat sem se naučil, da si moraš vedno zaupati, in če nekaj misliš, moraš to tudi narediti, ne glede na mnenja drugih. Nikogar ne smeš poslušati, če gre zate.«
Zdaj počasi že obupuje, da se njegova velika želja nikoli ne bo uresničila, saj bo Zdravko Čolić letos dopolnil že sedemdeset let. A upanje seveda umre zadnje. »Pa tako je bilo blizu! Še danes mi je težko,« kar ne more pozabiti.