Z Rudijem na sprehodu. Rudi je žalosten. Rudi je sveže umit. Rudi gor in Rudi dol. Pa sem si rekla: Rudi je Mariu Galuniču odprl srce. No, saj ga je imel odprto že prej, a ne, ampak zdaj se Mario, ki se nikoli ni želel izpostavljati več, kot je treba, včasih celo pokaže na družbenih omrežjih. Bravo, Rudi. Zato sem ju tudi na pogovor povabila skupaj. In sta z veseljem prišla. Rudi se je pustil pobožati, je zaupljiv pes. In ima čisto mehko dlako. Boste izvedeli, zakaj. Ker sva se seveda veliko pogovarjala tudi o njem. Saj je v Marievo življenje prinesel še marsikaj.
V letošnji sezoni kviza Joker so uvedli novost, spletno aplikacijo Joker doma: gledalci lahko (prvič v Sloveniji), medtem ko gledajo kviz, s telefonom ali računalnikom odgovarjajo na ista vprašanja kot tekmovalec, in to ob istem času. To je tehnično kar zahtevna stvar, v prvi oddaji se je prijavilo skoraj 4000 ljudi in na domačem kavču so doživeli vznemirjenje, ki so ga doslej okusili samo tekmovalci v studiu. »Zdaj sem dvojno živčen,« se smeje Mario, »zaradi oddaje, gledanosti, ali je vse v redu in zdaj še zaradi te aplikacije. Imamo pač eno skrb več, čeprav sem se zelo zavzemal za to novost. V vsaki sezoni je gledalcem treba ponuditi kaj novega,« je prepričan. »Nekatere verzije Jokerja imajo zraven voditelja še humorista, za naslednjo sezono bom razmislil tudi o tem.«
Mario, začela bova s Televizijo Slovenija, zaključila pa z Rudijem, prav? Zakaj na TV Slovenija ni nobenega razvedrila? Ogromno je pogovornih oddaj, sicer kakovostnih, drugega pa nič, razen vašega kviza. Niste več urednik razvedrilnega programa, a gotovo poznate razlog.
Najbrž imate v mislih tiste velike bleščeče oddaje. Teh res ni. Težav je več. Če pozabimo denar, je velik problem tudi to obdobje, v katerem živimo, obdobje koronakrize. Težko si zamisliš udarno zabavno oddajo brez občinstva, objemanja, dotikanja. Karkoli se počne brez tega, je videti prazno, sterilno, celo čudno, to je res velik hendikep za TV-zabavo in ustvarjalce. Tudi po Evropi ne delajo ali si izmišljujejo nič posebej novega, ne investirajo v nove projekte, ker je tveganje preveliko, ampak rajši malo adaptirajo stare, preizkušene in znane stvari. In čakajo, da bo ta môra mimo, da bo v studiu spet lahko nekaj sto ljudi, ki bodo kričali in navijali, ljudje pa si bodo spet blizu. V praznem studiu in na razdalji je zelo težko narediti šov, nad katerim boste navdušeni.
Kaj pa če ta môra, kot ji pravite, nekako ne bo minila?
Obstaja ta možnost. Potem se bo pač treba nečesa spomniti. Morda bo treba vse testirati pred oddajo ali delati v balončkih. Mislim, da v nedogled ne bomo mogli čakati, da bo to samo po sebi minilo. Meni se zdi, da ta virus ne bo šel nikamor. Da bo treba z njim nekako živeti. Ne morem govoriti v imenu razvedrilnega programa, ampak samo v imenu svoje oddaje – mi smo Jokerja adaptirali in imamo covid-19 različico, torej brez publike. Pri nas je to na srečo šlo, so pa oddaje, ki jih trenutno ni mogoče več producirati. Tudi pri nas moramo narediti novo oddajo, ki bo nadomestila petkov Slovenski pozdrav, prišel je februar, mesec za Emo. Pa Popevka čaka. Poleti MMS. Kaj bo z vsem tem? Za zdaj ni odgovora, strašno veliko potrpljenja potrebujemo in nič ne gre na silo. Treba se je potegniti malo nazaj, treba se je »skrčiti«. Ne gre drugače.
V covidni inačici ste torej brez publike – vas to zares nič ne moti? Nihče se ne smeje, ne spodbuja tekmovalcev, nihče jim ne ploska – no, aplavze verjetno dodate po oddaji.
Marsikaj dodamo po oddaji. Tudi smeh, glasbo, učinke. Nekako polnimo praznino, ki jo prinese prazen studio. Nekoč so me aplavzi in nasploh odzivi občinstva spodbujali, iz mene so naredili dobrega voditelja. Vse to mi v praznem in tihem studiu nikoli ne bi uspelo. Zdaj si moram vso to energijo preprosto zamišljati. In se smejati, kjer mislim, da bi se zasmejali ljudje, spodbujati aplavz, ki ga ni. Pri tem mi ogromno pomagajo izkušnje, domišljam si, da tako dobro poznam občinstvo, da vem, kje je prostor za njihov odziv. Nekako predvidevam, kaj bi se lahko zgodilo v polnem studiu. A to je samo moj občutek, ni nujno, da bi bilo res tako. A tako pač zdaj to počnemo. Pravzaprav sem srečen, da lahko delam, da snemamo ne glede na vse. Da ne čakamo v brezdelju na boljše čase, ki jih do poletja gotovo ne bo.
Kako pa vpliva korona na vaše zasebno življenje?
O, sva preklopila. No, mirno lahko rečem, da z novo normalnostjo v zasebnem življenju nimam nobenih težav.
Res, prav nobenih?
Najbrž se kaj najde. A če govorim o zasebnosti v pravem pomenu besede, to obdobje občutim kot blagoslov. Nimam težav, da se manj družim kot poprej. Zdi se mi v redu, da grejo obiski ob osmih domov. (smeh) S tem res nimam težav, s tem še najmanj.
Ampak kaj pa vaša ljuba potovanja? Vas nič ne boli, da ne morete potovati?
No, to ste mi vzeli iz misli in z jezika. To me dobesedno boli, to je zame môra. Čeprav poznam nekatere, ki kar hodijo naokoli (glasen smeh, misli seveda name, ki sem se ravno vrnila s potovanja, op. a.), gledam Facebook in jih vidim v kopalkah, na eksotičnih plažah ... (smeh) A jaz sem ves čas v Ljubljani. Že leta razlagam, kako delam in služim denar samo za to, da ga zapravim za potovanja. Za kar mi nikoli ni žal ne denarja ne časa. Vse drugo imam, stanovanje, vikend, avto in psa – ne potrebujem nič več. Imam pa tudi dve propadli letalski vozovnici, ki čakata, eno za Južno Korejo lani maja, druga je bila za Atene, kamor sem hotel na križarjenje. Sprva sem mislil, da bom kam odletel okrog novega leta, a se potem vseeno nisem odločil ...
Mario, potovati se da, z malo poguma in sreče, torej morate imeti še kakšno težavo, da ne greste na pot. Mi jo zaupate?
Imate prav, imam jo. Imam veliko vprašanj in strahov: kaj če se mi zgodi najslabše, da zbolim za covidom nekje na drugem koncu sveta? Tukaj vsaj vem, kje je UKC, upam, da bi našli zame kak ventilator, če bi bilo treba, kaj pa v Dominikanski republiki ali na Kubi, imajo vse to? Pa ne samo to, me bodo spustili na letalo, če bom bolan, okužen? Ali v hotel? S tem se mi res ne da ukvarjati. Zato bom za začetek morda rajši potoval z avtom. Predvsem pa se bom čim prej cepil, če bom prišel na vrsto, da bom glede tega miren. Čakam torej na cepljenje. Morda ne bi smel tako razmišljati, pride z leti. (smeh) A veste, da pet mesecev nisem bil pri mami, šele pred kratkim sem šel.
A veste, da se mi je prav zdelo, da čuvate svojo mamo. Toliko vas že poznam.
Ampak jaz njo čuvam, ona pa sebe ne toliko. Sem bil kar malo jezen. Kar malo preveč se druži, več, kot mi je všeč. Upam, da bo to prebrala. Res nočem, da bi imela težave.
Ja, Štajerka je!
Že na božični večer nisem šel v Maribor, sem štel, koliko gospodinjstev se bo zbralo, in se mi jih je zdelo malo preveč. Tako da sem glede tega kar priden.
Torej se čuvate?
Seveda, čuvam sebe in s tem še druge. Vmes pa hrepenim po potovanjih, res. Prav zbudim se z mislijo, kako se bom nekega dne kar usedel v avto in šel, recimo, v Prago, v Provanso, v Srbijo. Že do Opatije bi se mi zdelo super. (smeh) Lani poleti sem bil v južni Italiji, v Apuliji, bilo je noro lepo. Pa s hitrim vlakom sem šel oktobra iz Benetk v Rim. To je bila zadnja pot iz Slovenije. Spomnim se, kako je zraven mene sedel nekdo, ki je ves čas kihal in smrkal. Čisto sem bil živčen, sprevodnika sem prosil, če me presede. Potem sem štiri dni čakal, kaj bo, pa ni bilo nič. Na srečo nisem bil edini prestrašeni, na vlaku so vsi bežali stran, tisti revež je na koncu sedel in kihal čisto sam.
Živite zdaj v mestu ali na vasi, v vikendu?
Bolj ali manj sem se preselil v vikend na vas. Tam je vse skoraj tako, kot je bilo. Nimamo trgovine, ne nosimo mask. Grem celo na kavico k sosedom in to je to. Sneg. Sprehodi. V Ljubljani nisem skoraj nič. Čudno se mi zdi sprehajati po praznem mestu, trgovine so zaprte, nekatere brez potrebe, ne vem čisto dobro, zakaj, na primer, moj čevljar ne dela? In tišina v mestu je kar depresivna, ni ljudi, ni vrveža, temu se rajši izognem, deluje apokaliptično. Ne morem se usesti na kavo, ne morem iti v kino, v gledališče. Saj res, gledališče zelo pogrešam, ne morem gledati predstav po televiziji ali spletu. Ne morem gledati gledališke predstave dva metra od hladilnika, to mi res ne gre, čeprav se mi igralci neskončno smilijo in vidim, kako se trudijo, da bi bili v stiku z občinstvom. Sicer pa veliko gledam televizijo, še najraje serije. Včasih eno za drugo, pozno v noč. Filmi sploh ne pridejo na vrsto. Poslušam tudi glasbo in odločil sem se, da si kupim star analogni gramofon. To bo moje darilo za lajšanje praznine. Zdi se mi, da nam čas malo uhaja, da kar mineva, zato ga je treba osmisliti.
Kako si ga osmislite?
Največ z delom in malimi radostmi, ki sem jih omenil. Seveda tudi potrpežljivo čakam, da bo tole minilo. A se bojim, da samo po sebi ne bo. Imamo viruse, ki niso nikoli minili, nekateri se namreč tolažijo, da bo vse skupaj kar izginilo. Da bo virus odšel, kot je prišel. A mislim, da ne bo, nisem še slišal nobenih dokazov za kaj takega. Kaj pa vi mislite?
Da se ga bomo rešili s cepljenjem.
Seveda, samo znanost ga bo pregnala, kot je v zgodovini že mnoge bolezni, črne koze, ošpice. Vesel sem, da so naši starši zaupali znanosti in cepivom, bog ve, ali bi bila midva živa in zdrava na svetu, če se ne bi cepili.
Kako je Rudi spremenil vaše življenje? Na Facebooku spremljam vajine zgodbe.
Rudi je star tri leta. Odločitev zanj je bila ena mojih boljših odločitev, čeprav se je kuhala kar nekaj let. Mislil sem, da ne bom imel časa, da bo težko vse organizirati – videl sem preveč težav, ki jih potem ni bilo, saj če dobiš v hišo bitje, ki ga imaš tako rad, ki ga močno vzljubiš, itak nič več ni težko. Včasih ga posodim prijateljem z otroki, ki ga imajo zelo radi in ga želijo čuvati kakšen dan, a tisti vikend je hiša dobesedno prazna. Zelo sem se ga navadil. Če grem na potovanje, je v varnih rokah, pasje varuške ti vsak dan pošljejo kako fotografijo in to je skorajda vrhunec dneva – ko dobiš daleč od doma fotografijo Rudija. Enkrat sem dobil celo video, kako se Rudi kopa. Me je skoraj kap, ker pri meni še tace noče pomočiti v vodo.
In ko se vrnete?
Njemu se dobesedno meša, čeprav je po prvem navalu čustev kar malo zadržan, zmeden, saj mu ni jasno – bil je nekje drugje, zdaj je spet doma. Jaz sem spet z njim. Po mojem preveč informacij za pasjo glavo. Pes se tudi ves čas spreminja, njegovo obnašanje, reakcije, kot ljudje. Zdaj ima fazo, ko ni družaben, rad ima mir, spat hodi drugam kot ponavadi. Morda je zaljubljen. Ali pa je zaskrbljen zaradi covida. (smeh) Vsem, ki me vprašajo, priporočam kužka, so najboljša družba, boljše preprosto ni. To je bila ena boljših odločitev v mojem življenju, ki me doslej še v ničemer ni ovirala.
Zakaj ste izbrali pritlikavega črnega šnavcerja?
Sem kar dolgo razmišljal in študiral, nekaj let, kakšna pasma je zame. Da ne povzroča alergij, ne pušča dlak, da je prilagodljiv. Rudi ima zelo mehko dlako, ker ga brijemo, če bi ga, kot je po pravilih, trimali, bi imel tršo, bolj resasto. A mi je všeč tak, saj je to bolj kuža za na kavč. Rudi se je čisto prilagodil mojemu načinu življenja, če sem jaz len, je tudi on, ves dan je lahko notri, na dež se mu itak ne da. Rad se sprehaja, če se ne umaže preveč. Je tak kot jaz, precej fin pes. (smeh)
Zdi se mi, da vam je malo odprl srce, da objavljate fotografije na družbenih omrežjih, česar prej niste počeli ...
Zaradi Rudija sem res spoznal ogromno ljudi, ki jih sicer ne bi nikoli. Načeloma se ne pogovarjam s tujimi ljudmi, ne silim vanje, ne ogovarjam jih, prej se umaknem, pač nisem tako družaben, kot je morda videti. Ampak zdaj, ko imam Rudija, se z drugimi lastniki psov brez težav pogovarjam, hitro navežem stike in se ob tem dobro počutim. Sicer pasje traparije, ampak se pogovarjam. To je zame pravo odkritje, da sem tega sploh sposoben. Neverjetno.
Rudi vam odpira vrata do drugih ljudi.
»Še preden grem na pot, že ko jo načrtujem, raziskujem, se s tem hranim. Pa po tem, ko sem tam in ko se vrnem, sem še nekaj časa sit, potešen. Zdaj pa sem že pošteno lačen! (smeh) Čutim dobesedno fizično lakoto po potovanjih.«
Res je. Pesjanarji smo si takoj naklonjeni. Začel sem ločevati ljudi, ki imajo zares radi pse, ter tiste, ki jih ne marajo in se samo delajo, da jih marajo. Prej sem imel tudi jaz zadržke pred psi, malo sem se jih celo bal, tako da to razumem. To je zdaj izginilo. Tudi občutljivost za živali nasploh se je spremenila. Sploh ne morem več gledati posnetkov živali, ki trpijo. Skoraj bolj sočustvujem z živalmi kot z ljudmi. Zdaj tudi Deso bolj razumem, o tem mi je neštetokrat razlagala, pa nisem povsem dojel. Njeno sočutje, simpatijo do živali, ki so nemočne, odvisne od ljudi, ki to okrutno zlorabljajo. Ne morem več videti živali v cirkusih. Čutim prav fizično bolečino, ker vem, kaj to pomeni.
Torej upoštevate Rudijeve želje, ga ne »dresirate« zelo strogo.
Ne, spoštujem ga kot bitje. Upoštevam njegovo voljo, včasih se moram prav pomiriti, če nečesa noče narediti, če ne uboga, razložim si, da se pač tako počuti. Včasih sem tudi jezen nanj, ker je trmast. Trmast je kot bik. Želel sem psa, ki bi me ubogal, da bi vsaj prišel k meni, če ga pokličem. A Rudi ima tudi s tem težave, pogosto dolgo razmišlja, ali bi ali ne bi. Ima pač svoj značaj. (smeh) Strah me je edino, kaj bo, ko se bo postaral, ko se bo njegovo življenje iztekalo. No, spet moji strahovi, kar nehajva.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
