Leta 1971 ste na Slovenski popevki zmagali s pesmijo 30 let. Zdaj od te pesmi praznujemo že 50 let, kaj razmišljate ob tem? Je to pesem, za katero vas največkrat zaprosijo, da jo zapojete?
Res je, pesem 30 let je stara 50 let. Že pred korono smo skupaj z RTV Slovenija razmišljali o posebnem koncertu v sklopu Poletnih noči, ki naj bi se zgodil to poletje. Ker nas korona še vedno preseneča, bolje ali slabše, težko odgovorim, kdaj bi ta koncert realizirali.
Z glasbo ste se začeli ukvarjati že pred tem, pri 12 letih ste izdali svojo prvo ploščo. Kako ste se znašli v glasbenem svetu takrat? Bili ste še otrok.
Bil sem zelo nebogljen, a sem na srečo imel očeta, ki se je pri takih stvareh kar dobro znašel, saj je bil tudi sam glasbenik. Prvo ploščo sem posnel v radijskem studiu 13 z ekipo Boruta Lesjaka, ki je sicer spremljala vokaliste v oddaji Veseli tobogan, kjer sem tudi sam nastopal.
Pred nekaj leti ste v Berlinu spoznali legendarnega Beatla Paula McCartneyja. Kako se je to zgodilo in kako je srečanje potekalo? Kakšen je Paul McCartney?
Paul McCartney je velik, topel in predvsem preprost človek. Čeprav si zasluži predsedniški tretman, je v prvi vrsti normalen, iskren in prekaljen glasbenik, ki se znajde v vsaki situaciji. Najino srečanje v Münchnu je sprožil sam, ko je izvedel, da isti dan nastopamo z Alpskim kvintetom na svojem koncertu. Sprva je povabil celotno ekipo na koncert, saj ni vedel za naš čas nastopanja. Ko sem mu sporočil, kako je, smo se takoj dogovorili za srečanje »meet and greet«. Klepetala sva približno 20 minut in takrat je rekel, da bo z veseljem prišel igrat v Ljubljano, ko bo prva priložnost. Imel sem občutek, da se poznava že deset let, in prav tako je tudi on dajal tak vtis, saj je rekel, da smo vsi samo glasbeniki.
Pri 52 letih ste postali oče, in to dvojni. Je bilo naporno, ko sta bili še dojenčici? Po čem ju razlikujete? Saj sta si zelo podobni. Sta karakterno različni, ju zanima glasba?
Biti oče, pa čeprav v poznejšem času, je nekaj najlepšega. Ana in Ela sta si podobni, a ju ni težko ločiti. Res je, da sta to dva različna karakterja: Ana je bolj »na easy«, Ela pa zelo redoljubna. Kot dojenčici sta bili zelo pridni, predvsem pa zelo sinhronizirani. Glasbo imata seveda zelo radi, saj sta posneli že nekaj pesmi. Upam, da ju bo to zanimalo še naprej, odločitev pa je vsekakor njuna.
Glasbeniki ste že od marca praktično doma. Kako preživljate ta čas epidemije, ko niste na odru, s čim se ukvarjate? Pojete vsak dan? Imate kakšen hobi?
To je vprašanje, na katerega bom odgovoril samo s tem, da je škoda, ki smo jo doživljali skozi ves čas, nepopravljiva in da je ta država na kulturni sektor popolnoma pozabila. Glasbeniki smo močan del državotvornega aparata in ni prav, da se nam to spodnaša z nasprotno izjavo. Še bomo potrebni.
