V kvizu bodo odslej lahko na daljavo sinhrono s tekmovalci sodelovali tudi gledalci, in sicer preko spletne aplikacije Joker doma. Skozi uro napetega in razburljivega kviza bo tekmovalce tudi to sezono spretno krmaril priljubljeni televizijski voditelj Mario Galunič.
Kviz bo zaradi epidemije novega koronavirusa še vedno potekal brez gledalcev v studiu. Kaj to pomeni za vas? Vam je zelo pomembna tovrstna atmosfera?
Seveda, vzdušje v studiu je za voditelja razvedrilnih oddaj vir energije, njegova moč, pogosto pot do uspeha. Tega zdaj že nekaj časa ni in se bojim, da še dolgo ne bomo videli občinstva v studiu. S tem sem se sprijaznil in skušamo narediti oddaje, kjer se to čim manj čuti. Vzdušje dodajamo kasneje v montaži, kar je še zmeraj bolje, kot da oddaj sploh ne bi bilo.
Bodo pa gledalci vseeno lahko sodelovali, in sicer prek spletne aplikacije Joker doma, preko katere bodo lahko istočasno odgovarjali na vprašanja, zastavljena v oddaji, najboljših deset pa boste ob vsaki oddaji tudi nagradili. Tudi vi ob vodenju tekmujete oziroma si v mislih odgovarjate na zastavljena vprašanja?
Ja, gledalci bodo lahko odgovarjali na ista vprašanja kot tekmovalec v studiu, in to ob istem času. To je novost na slovenskih televizijah in prav radovedni smo, kako se bodo odzvali gledalci. Gre za posebno aplikacijo, ki vodi gledalca skozi kviz in na koncu računalnik določi 10 najboljših, tistih, ki bodo odgovorili na čim več vprašanj v najkrajšem možnem času. Jaz sem za ta kvizovski tekmovalni občutek prikrajšan, saj dobim med oddajo na svoj zaslon vprašanje, kjer je tudi označen pravilni odgovor, tako da sem v prednosti. A mi je neskončno zanimivo preverjati tudi lastno znanje.
Imate tudi drugače radi kvize?
Seveda, sicer se sploh ne bi odločil za vodenje Jokerja. Zmeraj sem jih imel rad, že od mladih nog, ko smo vsi gledali Oliverja Mlakarja v Kvizkoteki. Sicer pa to ne pomeni, da sem kdaj hotel sodelovati kot tekmovalec, tega poguma pa nisem zbral nikoli.
»Kot otrok sem bil zelo prizadet, če sem pri družabnih igrah izgubil, zato so se me doma pogosto usmilili in mi pustili zmagati.«
Kateri je vaš najljubši kviz?
Zdaj mi je seveda najljubši Joker, saj je to zdaj moje življenje. Sicer pa ves čas gledam nove in nove kvize, ki nastajajo na tujih televizijah, eni so zelo resni, drugi vsebujejo več zabave. Sploh se mi ne zdi slabo, če sta v kvizu združeni obe reči. Kviz Kdo bi vedel, ki smo ga predvajali pred leti, je bil nekaj takega. In bil mi je zelo všeč.
Se greste kdaj s prijatelji to tudi doma?
Doma se bolj igramo družabne igre, med karanteno sem odkril, kako zelo zanimive so lahko. Trenutno po priljubljenosti vodi Rummikub, potem pa Catan – vzpon Inkov in seveda Dixit. Aja, tudi Azul in Pandemic nista »švoh«. Ko se nas zbere več, kar je zdaj skoraj nemogoče, pa je za zabavo odlična tudi otroška igra s kartami Uno.
Kakšen zmagovalec in kakšen poraženec ste?
Kot otrok sem bil zelo prizadet, če sem pri družabnih igrah izgubil, zato so se me doma pogosto usmilili in mi pustili zmagati. Na srečo sem se glede tega precej spremenil in športno prenesem poraze pri družabnih igrah. Morda je v življenju malo drugače. V službi, pri stvareh, ki se jih lotim, rad zmagujem in vse naredim, da se to tudi zgodi.
Na katerem področju običajno najbolj blestite in na katerem najmanj?
Zmeraj sem blestel tam, kjer so bile stvari odvisne od mojega znanja, razmišljanja, pridnosti. Pri športu ali pri risanju ali glasbi recimo nisem ravno bil prva liga. Včasih me je to motilo, zdaj se mi pa zdi kar zabavno, ko se spomnim, kako sem se zato sekiral.
"Ko poslušam, kaj nekateri govorijo in celo verjamejo v zvezi z novim cepivom proti koronavirusu, se prav držim za glavo."
Ste si kdaj v odrasli dobi namensko razširjali obzorja?
Jaz sem zelo vedoželjen že od nekdaj, zanima me vse, berem časopise, revije, knjige, gledam poročila, dokumentarce. Želim razumeti svet, v katerem živim. In s tem ima človek do smrti veliko dela.
Se vam sicer zdi, da dostopnost do informacij bolj širi ali bolj oži obzorja? Mislim na to, da lahko na spletu vsak najde podporo za svoje prepričanje – tudi na primer za to, da je Zemlja ploščata ...
To, da lahko vsakdo pride do tako rekoč vsake informacije, je seveda izjemnega pomena. Splet je temeljito spremenil naše življenje, tega se komaj zavedamo. A s tem je prišlo tudi marsikaj slabega. Odprt je poligon za milijon neumnosti in res ne morem verjeti, čemu in komu so ljudje pripravljeni verjeti in slediti. Ne morem razumeti, zakaj so ljudem tako mamljive razne teorije zarot in kako je mogoče, da ljudje v 21. stoletju ne verjamejo znanosti, ampak raje nasedejo raznim glasnikom norosti in neumnosti. Ko poslušam, kaj nekateri govorijo in celo verjamejo v zvezi z novim cepivom proti koronavirusu, se prav držim za glavo. Kot da ne vidijo, kaj vse je človeštvo doseglo prav zaradi tega, ker so naši starši verjeli v moč znanosti in medicine.
Kako izkoriščate čas samoizolacije oziroma zaprtja javnega življenja?
Na srečo ves čas delam, tako da tega ne občutim tako močno kot morda tisti, ki čakajo doma, da bodo lahko delali. Živim pa zadnje čase bolj ali manj na vasi, kjer ni trgovin in kjer komaj srečaš koga in nimam občutka, da je kar koli drugače. Le po mestu ne hodim prav veliko, ker na praznih ulicah začutim tesnobo, pred katero raje zbežim.
Kako zelo pa pogrešate potovanja?
Najbolj od vsega. To je nekaj, zaradi česar delam, služim denar, za potovanja mi nikoli ni bilo žal denarja in časa. In zdaj ne vem, kdaj bom naslednjič kam šel, nobenih načrtov nimam, samo spomine na neštete poti, kjer mi je bilo lepo. Zadnjič sem se zalotil, da bi mi že kava v Trstu veliko pomenila.
Kam se boste odpravili najprej, ko bo to seveda mogoče?
Moja velika želja v lanskem letu je bil obisk Južne Koreje, imel sem že vse načrtovano in plačano in potem je vse padlo v vodo. Ko bo spet mogoče, bi rad uresničil to željo. Upam, da že letos, čeprav nisem povsem prepričan, se bom prepustil dogodkom in se odločil, ko bom prepričan, da na potovanju ne bo nepotrebnih težav.
Glede na to, da je televizija vizualni medij, koliko časa in truda posvečate skrbi za zunanji videz?
Pravzaprav nič posebnega, česar ne bi počel, če ne bi nastopal na televiziji. Trudim se zdravo živeti, dovolj spati, se rekreirati in bolj ali manj pazim, kaj jem. Ostalo prepustim svoji stilistki in maskerkam, da sem pred kamero v najboljši možni izdaji.
Kljub temu, da zdaj že nekaj časa z gledalci niste v dnevnih sobah ob nedeljah zvečer, pa ste verjetno za veliko večino še vedno sinonim nedeljskih pogovornih oddaj. Jih pogrešate?
Če se spomnim na hud tempo, na leta brez prostih vikendov, tega gotovo ne pogrešam. Delal sem res vsako nedeljo. Oddaje v živo so zmeraj velik stres, ki nikomur ne koristi. To je bilo življenjsko obdobje, ki me je seveda zaznamovalo, in takrat sem zgradil svojo televizijsko kariero. Ogromno lepih spominov, ogromno prijateljstev se je rodilo takrat in res sem hvaležen, da sem imel priložnost spoznati toliko ljudi in se naučiti ogromno. A to je že zdavnaj mimo, ne bo se ponovilo in naj kar ostane v predalu z lepimi spomini.
Zakaj menite, da se ne bo ponovilo?
Ne upam napovedati prihodnosti, res ne vem, kaj vse bom še počel pred kamerami, morda bom pa res spet v živo ob nedeljah na televiziji, a danes ni več oddaje, ki bi tekla 40 tednov brez premora, danes se dela televizija drugače. Kdo bi vedel, kaj me čaka. Zaenkrat vem samo, da je pred mano še veliko Jokerjev, da so snemanja v polnem teku in da moram vso energijo posvetiti temu projektu.
