Prejšnji teden je moj mož Gašper zbolel. Sicer je bil že od začetka januarja nahoden, utrujen, ampak, glede na to, da drugih znakov ni bilo, je svoje stanje pripisoval dolgim uram, ki jih prebije v službi. »Ko dobiš korono, to enostavno veš« je povedal. Že ob sumu nanjo je opravil hitri test. Pozitiven.
Štiridesetka bo nekaj posebnega!
To bo rojstni dan za zapomnit, sem ga tolažila. »Štirideset let ni kar tako, jih je treba obeležit«. Sicer mu ni bilo do praznovanja, niti ne do pretirane dobre volje. Začelo se je kot nek malo bolj težaven nahod, nadaljevalo z bolečino v pljučih, suhim kašljem, izgubo vonja in okusa. Na žalost je bilo, po moji laični oceni in kar smo uspeli slišati o tej bolezni, to kar se je pripetilo njemu, nek šolski primer.
Kako postopat, koga obvestit najprej? Karantena, izolacija, delo od doma. »Ali je hladilnik dovolj poln, rabite kaj?« so se glasila vprašanja družine in prijateljev. V takih trenutkih se, pa čeprav ta virus označujejo kot bolezen, ki družbo še bolj individualizira, pokaže pomen skupnosti. Hvaležna sem bila za naš mikro kozmus, ki ti daje občutek varnosti. Hvaležna za novega kužka, ki smo ga rešili pred kratkim in za čas, ki ga lahko preživljamo skupaj kot družina. Od vsega pa si najbolj hvaležen če se lahko izvlečeš iz bolezni brez posledic.
Kot ga je izgubil, ga je tudi dobil
Sledili so dnevi čakanja, strahu … soočati se z nečim neznanim je že strah sam po sebi. Zlasti ker je v naši družini hči Lejla, stara pet let in slišali smo že za informacije, da se stanje tudi pri otrocih lahko komplicira. Oče je star 92 let, mamo lahko tudi vpisujemo med rizične skupine. »Kdaj smo se videli nazadnje? Koliko časa je inkubacijska doba?« Google se je vnel. Samo upaš, da bo vse OK. Stanje je bilo pri Gašperju iz dneva v dan slabše. Sledile so noči. Ne čakajoč Godota, ampak čakajoč na znak, kdaj se kliče rešilca. Sledili so dnevi eksperimentiranja. »Poskusi žlico soli in žlico sladkorja z zaprtimi očmi«, smo delali domače poskuse. Razlike ni čutil. Je pa okus, tako hitro kot ga je izgubil, dobil tudi nazaj. Stalna spremljevalka so bila pekoča pljuča.
Naj se grem testirat?
Če živiš v skupnem gospodinjstvu in partner zboli, še zlasti glede na visoko stopnjo nalezljivosti, kot so svarili preko vseh komunikacijskih kanalov , se sprijazniš s tem, da boš tudi sam zbolel. Res sem čutila neke blažje znake prehlada, utrujenosti, po pogovoru z zdravnikom so še mene napotili na test na Metelkovo.
Kot v SciFi filmu. Skafandri, makadamsko parkirišče, gneča, kontroliran prihod, maske in spet veliko odprtih vprašanj. »Ali testiranje boli? Kdaj se izve rezultate?« Mene so testirali dvakrat. Občudovanja vredno je, da se lahko zdravstveni delavci okretno gibljejo v želji, da opravijo čim več testov pod težo zaščitne obleke. Prvi test sem uspešno prestala in res je nekoliko neprijetno. Ravno ko sem mislila, da je »tega tahudga konec«, palčka z mojim vzorcem pade na tla. Nisem vedela komu je bolj žal. Meni, ker so morali to neprijetnost ponovit ali prijazni gospe v zaščitni obleki.
Mož pozitiven, jaz ne
Izvidi so sledili še isti dan. »Negativna sem«. Neverjetno. Mož pozitiven, jaz ne. Upam, da bo dobro počutje sledilo tudi v prihodnje in da ne bo to premo sorazmerno z Gašperjevim. Njegovo gre na bolje. Upam, da moje in tudi vseh tistih, ki jih imam rada ostane tako še naprej. Predvsem upam na lepše in bolj sproščene čase in da se bomo spet lahko imeli lepo, brez strahu.
