Srce ne more več je pesem, s katero so se Hamo & Tribute to love poslovili od leta 2020. Z Matevžem Šaleharjem - Hamom smo govorili ne samo o skladbi, ki jo najdete na njihovem zadnjem albumu, pač pa tudi o situaciji v državi, kakšno bi bilo življenje brez umetnosti in nenazadnje tudi o tem, kakšne so posledice prepovedi koncertov za glasbenike.
Vaša zadnja pesem, za katero ste posneli spot, se imenuje Srce ne more več. Pesem je nastala še pred korono. Kaj je bil torej prvotni navdih?
(smeh) Ljubezen z nesrečnim koncem. Te so najboljše za pisanje komadov. (smeh) Sem pa nekako želel vkomponirati neki moralni kompas, ki je zgrešil vse smeri v tem propadlem razmerju in nekako opozarja na vrednote, v katere verjamem oziroma ne verjamem. Neke ideje so v moji knjigi preprosto napačne in s takšnim človekom težko gradim prihodnost. Pretirani materializem je zagotovo zgrešena poanta vsakega življenja.
Pesem je primerna tudi za današnje čase, kajne?
Saj ni iz prejšnjega stoletja. (smeh) Absolutno jo zlahka prestaviš v kontekst epidemije, vlade, pa še v kakšnega drugega. Ko se stvari ne odvijajo prav, kaj hitro prideš do točke, ko srce ne more več. Ljubezen je lahko samo metafora za dobro, ki se bori s slabim, kar pomeni, da sem napisal brezčasen tekst. (smeh)
Pravite, da ko se ustavi ljubezen, se ustavi srce. Koliko je torej ljubezni pri vas? Dovolj, da bo srce še dolgo bilo?
Ljubezen je glasnik razuma, ki se mora obnašati kot pubertetnik, ki ima vedno prav, tudi ko za to nima nikakršnih argumentov. Ko ostane samo še glasnik razuma in postane modra, je najlepša, a hkrati najbolj dolgočasna in posledično najbolj ranljiva. Moja ima trenutno mozolje in vso trmo, zato sem pomirjeno srečen. (smeh)
»Umetnost ni leva ali desna, ampak univerzalna refleksija na tisto, kar smo, in takšna bo preživela vse, tudi Vaska in kompanijo, pa lahko v nedogled zanikajo njeno potrebo in obstoj«
Zaradi epidemije se je svet čez noč ustavil. Velikih koncertov očitno ne bo še dolgo. Kaj to pomeni za vas?
Ljudje ne maramo, če nam kdo meša štrene v coni komforta. Če je ta cona območje svobode, smo pa še bolj napeti. Vlada je servis državljanov, so naši uslužbenci, in ne naši šerifi, zato sta njeno obnašanje in komunikacija še toliko bolj neprimerna. Epidemija je huda reč in tudi vlada nima lahkega dela, na tej točki jim zlahka zaploskam. Situacija zahteva veliko zelo kompleksnih odločitev in nekatere so zmogli z odliko, druge so sprejeli brez kakršnegakoli razmisleka. Recimo, poleti si lahko ležal na natrpani plaži ali sedel v natrpani gostilni, koncerti so bili pa prepovedani. Če bi poleti lahko igrali, bi zaslužili denar za jesenski lockdown, tako ga pa nismo. To je bila zelo negospodarna odločitev. Rešimo hrvaški in slovenski turizem je bila pravzaprav edina agenda poletnih ukrepov, ostali pa lahko pocrkamo. Kritika je torej na mestu. To, da trenutno ne sme biti koncertov, je povsem logično, poleti pa malo manj, če pa že, bi morale obstati tudi vse ostale panoge. Koncerti so naš kruh, in že pred epidemijo za marsikaterega ta kruh ni bil najbolj bel.
Seveda so tudi manjši koncerti izvrstni, ampak veliki dogodki imajo pač drug čar. Ki ga očitno nove generacije ne bodo doživele. Bi lahko zaradi tistih, ki nimajo teh izkušenj, opisali kakšne konkretne primere velikih koncertov ali festivalov, ki so vam dali nekaj, česar ne bi mogli dobiti na komorni prireditvi?
Veliki koncerti bodo nazaj, ko bo tega sranja konec. Ne skrbi me, da nove generacije tega ne bodo doživele. Morda bodo v začetku malo bolj bizarni, kaj pa vem, z maskami, v skafandrih, ampak bodo. Želja po masovnem prepevanju je bolj vgrajena v naš DNK, kot si mislimo, zato bom na tej točki bolj optimističen, kot je vprašanje, na katero ne bom odgovoril. (smeh)
Ljudje so od začetkov civilizacije peli, igrali. Zdaj pa se zdi, kot da je glasba, da ne omenjamo še drugih vrst umetnosti, odveč. Kako gledate na to, da so že barbari cenili glasbo, umetnost, v današnjem svetu pa so daleč na prvem mestu materialne dobrine?
Umetnost že od pamtiveka skrbi za to, da nam »maske« z nosa ne zlezejo na oči, materialne dobrine počnejo ravno obratno. Oboje na neki način išče svoje ravnovesje. Nekateri bi sicer blazno radi videli svet brez umetnosti, nisem pa prepričan, če premorejo dovolj domišljije, da si to lahko predstavljajo. Za njih imam enostaven eksperiment: s sten poberite slike in fotografije, ne glejte filmov, ne poslušajte glasbe, otrokom prepovejte barvice in krede, zaplenite piščali, orglice, harmonike in kitare, zavrzite vse cd-je, vinilke, dvd-je, filme, opere, plesne predstave, ne berite knjig, poezije, stripov, ne glejte serij, ne glejte ničesar … pomečite stran vse, ugasnite radio, požgite cerkve, ugasnite joga muziko, vse muzike in nikdar več, ne opazujte, ne berite, ne poslušajte … čri čri … Tako izgleda svet, če izklopiš umetnost. Ne vem, če v resnici obstaja kdo, ki si tega želi, oziroma kdo, ki je temu pripravljen dosledno slediti. Umetnost ni leva ali desna, ampak univerzalna refleksija na tisto, kar smo, in takšna bo preživela vse, tudi Vaska in kompanijo, pa lahko v nedogled zanikajo njeno potrebo in obstoj. Bolj jo bodo zatirali, bolj jo s tem zalivajo, in to je pri celi debati pravzaprav najbolj zabavno.
»Vlada je servis državljanov, so naši uslužbenci, in ne naši šerifi, zato je njeno obnašanje in komunikacija še toliko bolj neprimerna.«
Kako komentirate odnos države do Zlatka?
Uf. Eno veliko sranje je to. Ko zaprosiš za status kulturnika, moraš to dokazovati s svojim delom, opusom, nagradami, priporočili. To je ogromen fascikel umetnikovega življenja in ustvarjanja. Na podlagi tega ocenijo, če dosegaš pogoje za status. Če jih dosegaš, dobiš status, kar pa še ne pomeni nekih financ! Šele po tem lahko zaprosiš, da ti država plačuje prispevke. To je spet vezano na tvoj zaslužek v zadnjih petih letih. Skratka, skozi cel kup strokovnih filtrov moraš, da prideš do tega. In ko ga imaš, ti država plačuje prispevke, dokler ne presežeš finančnega cenzusa, torej dokler ne zaslužiš več, kot cenzus dovoljuje. Ampak država ti ne plačuje plače, kot se to rado zlorablja v populistični dikciji. Denar za hrano in položnice moraš zaslužiti sam, na trgu, ki ni nič bolj milosten kot katerikoli drugi trg. Mehanizem za pridobitev statusa in mehanizem za ohranitev statusa sta neprebojna. Če parafraziram, ko ne dosegaš več pogojev, zadevo izgubiš. Nikjer pa ni omenjeno, da moraš za doseganje pogojev malikovati katerokoli vlado. Svoboda govora je ustavna pravica in ne vpliva na status samozaposlenega v kulturi. Vsaj do zdaj sem mislil, da je tako. To je lep primer, česa se je treba v prihodnosti bati. Država mora upoštevati meje, ki jih postavlja, enako gre tudi v drugo smer. Tudi Zlatko je šel na nekih točkah predaleč, vsem njegovim akcijam ne ploskam. Zato bo moral verjetno odgovarjati, ampak to s statusom nima prav veliko zveze. Minister bi moral zaradi tega odgovarjati, to je slab zgled za vrednote, ki so zapisane v ustavi. To je strahopetno utišanje nekega mnenja, ki je drugačno od tvojega. Zgodovina je polna tega sranja, zato me dejanje ministra, ki je zgodovinar, še bolj preseneča. Menda je v vseh buklah že kdaj prebral, da so vsi utišani prej ali slej postali mučeniki in ti so preglasni, da bi jih lahko utišal. Amatersko so to izpeljali. Sram me je, da nam vladajo tako ozkogledi strahopetci. Še enkrat, tudi Zlatko si zasluži svoj »šamar«, predaleč je šel, verjetno so tudi za to razlogi, pa vendar predaleč.
Mislite, da so zaradi takšnih ukrepov drugi znani glasbeniki raje tiho in se ne izpostavljajo?
Saj nismo tiho. Naš medij je glasba, še kako smo glasni. Je pa res, da so nam koncerte prepovedali. Dokler so prepovedani zaradi epidemije, smo tiho, ko so gostilne in plaže polne, mi pa še vedno prepovedani, je to politično. Ko bo spet varno v smislu epidemije, bomo zelo glasni.
Koliko koncertov ste lahko izpeljali v lanskem letu?
Mi smo imeli še kar srečno leto. Sicer nam je odpadlo več kot petdeset koncertov, pa smo jih kljub temu odigrali dobrih dvajset. Predstavljali smo akustično verzijo albuma 4K in smo bili zaradi sedeče izvedbe še kar primerni za ukrepov polne manjše, sedeče koncerte. Kolegi iz električnih krogov niso imeli te sreče. Če bi bilo poletje odprto, bi imela država bistveno manjše probleme z nami, kot jih ima zdaj. Nekateri so že bankrotirali, nekateri bomo kmalu.
Kako dolgo boste lahko še zdržali kot skupina brez nastopov?
Zavedamo se kompleksnosti situacije in trenutno je vsem jasno, zakaj ne igramo. Kako dolgo bomo zdržali, pa ne vem. Avtorji smo nekoliko na boljšem kot samo izvajalci, ker predvajanje glasbe kljub epidemiji vrže kakšen evro. Izvajalci, predvsem pa tehnika, ki stoji za nami – odri, luč, zvok, fotografija, PR, organizacija, management … – je pa v globokem breznu. Katastrofa bo, ko bo treba nazaj na odre. Ne bo več odrov, luči, ozvočenj. Ljudje so dobesedno bankrotirali. Državi je trenutno še kar vseeno, a prišel bo trenutek, ko bo treba ozvočiti politično kampanjo. Mislim, da gre lahko politika na tečaj glasnega govorjenja, saj bodo samo tako lahko slišani in s tem obkroženi na volilnem listku.
Ste v stiku s kolegi? Kakšno je vzdušje, kako se spopadajo s situacijo?
Sem. Vsak po svoje. Mi poskušamo snemati, vzdrževati stik s publiko, delamo filmčke, dokumentarce, ki nas povezujejo z našimi, in ob vsem skupaj ohraniti optimizem, da bo vsega tega enkrat konec. In bo, kmalu. Janez pravi, da je luč na koncu tunela svetlejša, jaz samo upam, da ni vlak. (smeh) Tudi sam vidim konec. Po zaslugi stroke imamo cepivo, torej smo milijon ostrih bolečinic stran od normalnosti. Mislim, da je to trenutno edina pot iz tega.
Za novo leto ste verjetno pogosto nastopali … Kako ste slavili letos?
S kolegom Rudijem Bučarjem sem nastopil v prazni Gallusovi dvorani Cankarjevega doma. (smeh) Resno. Rudi je imel online koncert in bil sem njegov gost, potem pa doma s familijo. Super je bilo. Mirno v mehurčku.
