INTERVJU

Maja Keuc – Amaya o zlati kletki

Marjana Vovk
16. 1. 2021, 07.58
Posodobljeno: 16. 1. 2021, 08.43
Deli članek:

Za pevko Majo Keuc je leto pogleda vase, ko je dokončno sklenila, da se ne bo več podrejala trendom in pričakovanjem drugih, ampak ustvarjala tako in tisto, kar čuti in v čemer uživa.

Urša Premik
Jutri bo dopolnila 29 let. Čestitamo za rojstni dan!

Ob začetku epidemije ste se iz Švedske vrnili v Slovenijo. Do kdaj boste ostali tu?

Odvisno od razmer. Res si nisem predstavljala, da bo epidemija trajala toliko časa. Mislila sem, da bom ostala kake tri tedne, potem pa se je razvleklo v skoraj celo leto. Je pa bilo to kar blagodejno, ker sem ugotovila, da se da marsikaj narediti na daljavo in da se v domačem okolju boljše počutim.

Se boste preselili nazaj domov?

Zagotovo bom še naprej povezana s tujino, se pa lahko zgodi, da bom letos zamenjala bazo, ja. Za delo je več možnosti v tujini, za življenje mi je pa bliže Slovenija. Tako ali tako se mi zdi, da se glasbena industrija zelo hitro spreminja in kmalu ne bo več pomembno, od kod in kje si.

Se obeta kakšna pesem tudi v slovenščini?

Se pripravljam na to, ja, trenutno še iščem pravi način, kako v melodijo položiti besede, ker je slovenščina precej trd jezik. Ampak mislim, da se vse da. Si pa zelo želim poskusiti peti soul v slovenščini, brez da ga »otrdim«.

Ampak R&B in soul Slovencem nista najbližja.

Slovenija res ni najbolj optimalen trg za tako zvrst glasbe. A na Slovenija ima talent sem nastopala z gospelom in jazzom, pa so me presenetljivo dobro sprejeli. Mislim, da si ljudje želijo predvsem dobre glasbe. In prepričana sem, da mora človek delati iz sebe. V vseh teh letih sem se naučila, da je edini način, da boš nekaj dolgo delal, da ti je to resnično všeč in za tem stojiš. Uspeh ob tem, da se sam ne počutiš dobro, je zame ena največjih bolečin, ki jih lahko človek doživi. V življenju vse počnemo, ker bi bili radi mirni, srečni in ljubljeni. Ko pa sam sebi nisi všeč, a ti ploska cel svet …, takrat je težko reči ne in postati zvest sebi. Zato se zapreš v neko zlato kletko. Tega si res nisem želela, konec koncev življenje ni samo to.

Urša Premik
Maja Keuc oziroma Amaya, ki je zadnja leta živela na Švedskem, pravi, da bi rada prepevala soul v slovenščini.

Torej ste bili v tej zlati kleti?

Ja, nisem se dobro počutila v njej. (smeh) Ko sem prišla na Švedsko, je bilo vse novo, glasbena industrija v tujini je zelo drugačna že zaradi večjega trga. Hkrati sem bila tako mlada in ranljiva, bilo me je strah komu oporekati in zdi se ti, da bi bil neumen, če ne bi izkoristil priložnosti, tudi ker te v to nagovarja okolica in ker so to glasbeniki, ki so tako rekoč legende v svetovnem merilu. A moj notranji občutek ni bil dober. Čuti se, če hočeš biti nekaj, kar nisi, glasba so vendar čustva. Švedska je velika tovarna popa, glasba se tam včasih producira po tekočem traku in skladbe se sestavljajo matematično. To sem nekaj časa počela tudi sama, ker je bil to nov teritorij, ki sem ga šele osvajala, in se mi je bilo zanimivo učiti. A po nekem obdobju sem se počutila, kot da sem v tovarni in delam čevlje. (smeh) To ni imelo nič več skupnega z glasbo, kot jo doživljam jaz. Nisem mogla več. Obkrožen si z ljudmi, ki se pretvarjajo, štejejo samo še številke in lajki … To v glavnem ni zame. Zelo sem hvaležna, da sem spoznala tudi to plat, a naj jo zapolni kdo drug, mislim, da je željnih več kot dovolj.

Mediaspeed
Mariborčanka je kariero začela leta 2010 v oddaji Slovenija ima talent, leto kasneje pa nas je že zastopala na Evroviziji s pesmijo Vanilija.

Vaše zadnje pesmi (Goodbye, Trust Issues) so zelo osebne. Travme (pred tremi leti ste se razšli od dolgoletnega spremljevalca, Šveda Jonaha Nilssona) ustvarjajo kreativno obdobje?

Absolutno. Ko mi je bilo najtežje, sem celo začela drugače peti. Se mi zdi, da sta se spremenila moje dojemanje glasbe in definitivno moje zavedanje sebe. Sem malo nagnjena k samorefleksijam, in ko sem najbolj trpela, sem se najbolj spraševala, kdo sem, katere so moje vrednote, zakaj se mi nekatere stvari dogajajo, kaj lahko storim glede tega, kaj si želim v prihodnosti … Glasba je bila moje terapevtsko orodje.

Očitno potrjujete stereotip, da mora biti umetnik ves čas žalosten, da lahko vrhunsko ustvarja.

(smeh) Nikoli prej nisem bila takšna in ni mi bilo jasno, zakaj mora biti vedno prisotno neko trpljenje, da umetnik lahko ustvarja. Potem pa ti življenje pokaže. Verjamem, da ni treba biti ves čas žalosten, je pa lažje, kadar so čustva močnejša, takrat imaš hitrejši dostop do inspiracije, lažje je. Lahko pa to črpaš tudi iz vrhunske sreče! Jaz sem pozitiven človek in se rada smejim, v glasbi pa me predvsem privlači neka melanholija. Nimam pa nič proti veselim pesmim, prisežem! (smeh)