Za Silvestrovo so v MGL pripravili so spletno premiero romantične drame Jazz v režiji Nejca Gazvode, ki je tudi avtor besedila. V uprizoritvi igrata Ajda Smrekar in Sebastian Cavazza. Besedilo je Gazvoda napisal prav za omenjeni igralski (in zasebni) par.
V teh nenormalnih časih bosta vsaj malo normalnosti doživela na silvestrovo, saj bosta stala na odru matičnega gledališča. Kaj vama to pomeni?
Sebastian: Ja, nenormalno se bova trudila, da bi vse izpadlo normalno. (smeh) To enostavno pomeni, da bova za silvestrovo delala, kar seveda ne bo prvič, bo pa za oba izkušnja nekaj povsem novega, ker bova v živo odigrala predstavo brez publike oz. bo publika z nama prisotna v nekakšnem medprostoru.
Ajda: Za silvestrovo je v našem gledališču ponavadi zelo prešerno. Teater je poln kolegov in sodelavcev. Na ta večer odigramo vsaj dve predstavi, eno na mali sceni, drugo na velikem odru. Dobra volja se nalezljivo širi po hodnikih, v »frizeraju« je polno bleščic in čokoladic, izmenjujemo si darila, voščila, poljube in objeme. Živahno je. Dvorani sta nabito polni, gostje so ta večer še posebej slovesno oblečeni in razpoloženi. Med avditorijem in odrom se vzpostavi še močnejše razmerje vzajemnosti in obojestranske naklonjenosti. Predstava mine, kot bi mignil, direktorica običajno nagovori občinstvo in nam zaželi vse najlepše, ko skupaj s publiko nazdravimo s šampanjcem na leto, boljše od minulega. Letos pa bo precej drugače. V gledališču bova od igralcev samo midva s Sebastianom in okrnjeno ekipo tistih najnujnejših sodelavcev, da dogodek lahko izpeljemo. Vsi z maskami na obrazu in brez publike v dvorani. Bleščice, poljubi in objemi so prepovedani. Si pa zelo želim, da bi vsaj malo normalnosti doživeli gledalci, ki nas bodo virtualno spremljali. V danih razmerah je naša naloga, da normaliziramo sedanjost za občinstvo. V tem je tudi naša uporniška drža. Občinstvo ne sme k nam, prav, mi bomo našli poti do njega!
Si pri tem vseeno predstavljata, da je pred vama živo občinstvo – tudi zato, da se ne osredotočata na kamere, pred katerimi je (običajno) tudi igra drugačna?
Ajda: Jazz je gledališka predstava, z vsemi zakonitostmi, ki jih veleva gledališče, le da jo bodo v živo spremljale tri profesionalne kamere z vrhunsko tehnično ekipo.
Sebastian: Če bi kamera lahko nadomestila izkušnjo neposrednega stika s publiko, bi teatra že zdavnaj ne bilo. Namesto gledališča bi imeli samo še filme in serije.
Ajda: Za nas je danes izziv »posredovanja predstave«, ki se preko platforme predvaja v živo, nekaj čisto novega. Ali je mogoče z virtualno sceno vzpostaviti nekaj tiste vzajemnosti, ki se zgodi med odrom in avditorijem v gledališču, pa bomo še videli.
Kaj imata v načrtu za čas po tem, ko se bodo ugasnile kamere, kako bosta vstopila v novo leto?
Ajda: Kot vsako leto. Na tri, dve, ena – skočila v novo leto in se poslovila od starega.
Sebastian: Jaz mislim, da bom takoj po prihodu domov izklopil telefon in se skušal prebuditi v leto 2021 brez njega.
Po naročilu MGL je Nejc Gazvoda besedilo napisal prav za vaju. Se zaradi tega počutita kaj polaskana?
Ajda: Seveda. Nejc Gazvoda je eden mojih najljubših sodobnih umetnikov. Mojster je v vzpostavljanju identifikacije občinstva z junaki svojih dram. Spomnite se Tihega vdiha.
Sebastian: Lepo je, ko veš, da nekdo besedilo piše z mislijo na igralca, ki bo to igral. Jaz z Nejcem prvič sodelujem, kar mi je vsekakor v veliko čast in veselje. Vaje potekajo zelo intenzivno, največ pa mi pomeni, da imamo lahko odprt in ustvarjalen dialog, kar ni prav pogosto.
Sta morda opazila tudi kakšno zavist vajinih kolegov?
Ajda: Kolegi so prezaposleni s svojim delom in vlogami ter izzivi v drugih predstavah. Pa tudi z drugimi skrbmi, ki jih prinaša življenje. Bodo pa silvestrovo lahko preživeli doma s svojimi družinami, kar je v našem poslu bolj izjema kot pravilo.
Proces študija je z vsemi pripravami vred trajal skoraj eno leto, kar je precej več časa kot običajno. Je bil to privilegij ali morda tudi prekletstvo (včasih se namreč lahko zgodi, da se ti po tolikem času nič več ne zdi dobro)?
Ajda: Ja, za Nejca gotovo. On je to nosil v sebi morda leto, celo več … Prvič nas je skupaj z dramaturginjo Evo Mahkovic sklical že marca preko Zooma, ko smo prvič prebrali tekst, ki se je do zadnje verzije še nemalokrat spreminjal in nadgrajeval. Želel je slišati, kako napisane besede zvenijo, da je vedel, kako nadaljevati. Tako smo se sestali še nekajkrat. Velika prednost majhne ekipe je, da se veliko lažje organiziramo. Glede na situacijo smo morali biti precej fleksibilni.
Sebastian: Število vaj je bilo povsem primerljivo z urniki priprav pri ostalih študijih. Jaz sem vmes moral še v Beograd na snemanje projekta, ki ga končujem tam, tako da smo bili študij vmes prisiljeni tudi za nekaj časa prekiniti. Po eni strani to kreativni ekipi omogoči, da stvari tudi malo prespi in v obdobju pred dokončanjem predstave na neki način na novo zadiha. Ampak, če je stvar tako dobro napisana, se stvari, ki jih omenjate, ni bati.
Sta sodelovala tudi pri vsebini romantične drame?
Ajda: Ne, vsebina je povsem avtorjeva stvar. Je pa res, da pripadam isti generaciji kot Nejc. Razumem problematiko, ki njega vznemirja in mene prav tako, saj skozi življenje hodiva čez iste ovire, ki bremenijo našo generacijo. Na vsako stvar se zelo dobro pripravi. Naj bo to tekst ali vaja. Neizprosen je do samega sebe, zato zlahka sprejmem, kadar je neizprosen do mene.
Delo govori o ženski in moškem, ki se pet let ob letu osorej srečujeta na strehi razkošne vile, v kateri poteka zabava v maskah. Bi vidva lahko imela tak odnos, kot ga imata vajina lika?
Sebastian: Vsi bi lahko imeli tak odnos, kot ga imata lika v predstavi. Svet bi bil lepši.
Kdaj sta se vidva zavedela, da sta drug drugemu postala pomemben del življenja?
Ajda: Ko sva začela uporabljati dvojino.
Ženska v igri je stara nekaj čez trideset, moški pa je sredi štiridesetih, kar je podobno kot pri vaju. Občutita kdaj to razliko v letih v smislu odraščanja ob drugačnih igračah, knjižnih, filmskih, risanih junakih ipd.?
Sebastian: Ja, seveda, veliko je razlik. Ne le razlika v letih, tu je še razlika v številki stopala, velikosti hlač, še v višini in kilogramih, barvi las, barvi duše ...
Ajda: Moj spomin na bivšo Jugoslavijo je precej slabši.
Vaju je ta razlika v letih (predvsem na začetku) kaj skrbela?
Ajda: Na začetku me je vse skrbelo.
Sebastian: Mene ni skrbelo, ker sem vedel, da se bom z njenimi starši lažje ujel. (smeh)
Sklepam, da sta letos zaradi epidemije skupaj preživela več časa, kot ga sicer. Sta drug o drugem in/ali o sebi spoznala kaj novega?
Sebastian: Mislim, da smo ga vsi. Vprašanje je, ali je bilo vsem to enako prijetno. Sicer pa sva si drug za drugega kljub natrpanim urnikom vedno vzela čas. Tu sva brezkompromisna.
Verjetno pa sta tega zelo vesela tudi vajina štirinožca ...
Sebastian: Vesela bosta, če letos ne bo spet na vse strani toliko pokalo. Za pse je to res nenormalen šok. Nepopisno trpljenje.
Na kakšen način skušata temu čudnemu času dajati pridih normalnosti?
Ajda: Iščeva srečo v malih stvareh. In loviva dan za dnem. Med štirimi stenami svojega doma zlahka najdeš normalnost, samo televizijo moraš ugasniti in telefon odložiti v predal.
Sebastian: In ta višek kvalitetnega časa posvetiti sam sebi in drug drugemu, pogovoru o dobri knjigi ali glasbi.
Že imata načrt, kam se bosta odpravila z motorjem (ali kakšnim drugim prevoznim sredstvom), ko bodo razmere to dopuščale?
Sebastian: Zdaj bi bilo lepo že preko meje sosednje občine, do Vogla ali Kanina, recimo. S kakršnimkoli prevoznim sredstvom.
