Pesem Barve ljubezni z vašega zadnjega albuma Potovanje ste prevedli in zapeli v italijanščini. Zakaj ste se odločili za to?
S pomočjo odlične pevke in prijateljice Lare Baruce sem pesem prevedel in priredil v italijanščino. Pravzaprav je to na mojo pobudo storila Lara. Jaz sem kot avtor slovenske različice pesmi Barve ljubezni zapel tokrat v italijanskem jeziku I Colori Dell’Amore, kar zame kot priseljenca iz Maribora na obalo ali »forešta«, kot rečemo pri nas, ni bilo najlažje, pa niti ne tako zelo težko. Odločitev za prevod in priredbo ravno v italijanščino je bila nekako logična, saj živim v Kopru v Žusterni, le dobrih deset kilometrov od Italije, pa tudi večina tako hrvaških kot slovenskih »ištrijanov« govori italijansko. Ne nazadnje je pesem dobra in si zasluži, da gre tudi čez mejo v Italijo ... Glasba in ljubezen sicer ne poznata meja. Pesem je v osnovi ljubezenska, izpovedna, govori na subtilen način o ljubezni, življenju, različnih ravneh ljubezni, strasti, zaljubljenosti, tudi o erotiki, če želite, in stanju, ko ni več nič in tudi barve izginejo. Zato pravim, da je ljubezen vseh barv, a jih hkrati nima.
Opisujete se kot nepoboljšljiv romantik – kako med karanteno poskrbite za romantiko z vašo ženo?
Bolj me drugi opisujejo, da sem nepoboljšljiv romantik. (smeh) Predvsem pa se mi zdi, da sem jaz romantik bolj zato, ker vse stvari delam bolj s srcem, tudi takrat, ko bi moral uporabljati glavo, in sem v bistvu bolj zaradi tega nepoboljšljiv romantik. Kar je zelo lepo, a ima tudi svojo ceno, pa vseeno ne bi hotel, da je drugače. Seveda si z mojo Leo znava pričarati čudovite romantične večere tudi med karanteno. Za to znam poskrbeti na različne načine – no, poslušajte moje pesmi. (smeh)
Kaj sicer počnete med karanteno, ko glasbeniki ne nastopate, s čim se ukvarjate poleg glasbe? Imate kakšen hobi, posebno zanimanje?
Koronski čas in karantena sta za vse ljudi neprijetna, za nas glasbenike pa skoraj porazna, a kaj bi jamrali, samo pozitivno naprej. Jaz sem se še bolj posvetil osnovnemu poslanstvu, ustvarjanju novih pesmi, tako da je zadnja pesem v italijanščini že tretji singl v tem karantenskem času. Je pa res, da noro pogrešam koncerte, žive nastope, tudi na splošno pogrešam dotike, objeme, druženja, da skupaj nazdravimo, zapojemo, se pogovorimo in zjočemo. Virtualne variante našega družabnega življenja mi niso tako pri srcu, po drugi strani pa trenutno drugega nimamo – in tega me je bolj strah kot korone. Poleg tega, da sem človek, prijatelj, glasbenik, mož, oče, rezervni oče in še kaj, se zadnje čase bolj ukvarjam s tem, kako otrokom doma omogočiti in kar najbolje pomagati pri šolanju na daljavo, ženi pomagati pri vseh ostalih opravilih, kot ljudje ostalih poklicev. Res pa je, da me najbolj zanima glasba, pravzaprav ne znam nič drugega, se mi zdi (smeh) – no, rad kuham, jem in tudi malo kolesarim.
