Hanina božična želja, pod katero se podpisuje Aleksandra Pinterič, ki se v tujini predstavlja kot Alex Pin, je ena izmed redkih slikanic, ki otroku na čuten in poseben način predstavlja tematiko nematerialnih želja in jim pomaga pri razumevanju drugačnosti. Zgodba govori o deklici na invalidskem vozičku, ki si za božič zaželeli, da bi shodila. Željo napiše tudi Božičku, ki želje razporeja v škatle, a mu na koncu mu v rokah ostane Hanino pismo, ki ne spada v nobeno škatlo – ne v tisto za knjige, ne punčke, ne žoge ali druge igrače. Božiček za božič obišče Hano in ji pove, da ji želje ne more izpolniti. Z malo čarovnije dobi Hana lepo izkušnjo in z njo tudi bralec.
Začniva najprej s hvaležnostjo, ki je le ena izmed tem, ki jo pripisujejo najbolj prazničnemu mesecu v letu, decembru, ko nas med drugim ob koncu leta obišče še Božiček. Kako je hvaležnost povezana z Američani, Slovenci in ne nazadnje tudi z Božičkom, ki nas menda, kot pravite, ne uči hvaležnosti?
Dan hvaležnosti oziroma thanksgiving day je dan, ki ga Američani praznujejo konec novembra. Namen tega dne je, da praznujejo in se zahvalijo vsemu, kar je preteklo leto prineslo. Slovenci smo včasih praznovali zahvalo naravi in jeseni za vse plodove skozi enakonočje. Enako so se vedno zahvaljevali naravi pri vseh opravilih na kmetiji in za letine, ki jih je narava dala, ali pri kolinah, ki so jih imeli. Hvaležnost se je v zadnjih letih bolj ugnezdila v naš vsakdan, ko vsak dan bolj razumemo, kako pomemben je naš notranji svet in kaj se v njem dogaja, ker ta odslikava dogajanje v našem zunanjem svetu. Iz tega je v nas vseh hvaležnost izjemno pomembna, predvsem, da jo znamo negovati in ohranjati ne glede na življenjske situacije, ki jih imamo. Božiček kot tak ni moč, ki prihaja otroke poučevat o tem, kaj hvaležnost je. Njegova naloga je razveseliti otroke in jim dajati upanje, vero v nekaj več, in prav je tako. Nekoliko bolj vzgojno noto in prihod modrosti ima v naši kulturi dedek Mraz. Ta pride in govori z otroki ter jih vedno nagovori o tem, kako so bili »pridni« in dobri.
Hanina božična želja je posebna knjižica, ki uči otroke res pomembnih stvari. Kaj bi moral vsak starš vedeti o knjižici in zakaj bi morala imeti ta posebno mesto na vsaki knjižni polici?
Hanina božična želja je posebna zgodba, ki otrokom res da veliko. Izjemno redke so pravljice, v katerih je glavna junakinja na invalidskem vozičku. To nekako neradi izpostavimo v pravljicah, ampak otroci to sprejmejo zelo drugače, pa vendar jim da to tako veliko globokega razmišljanja. Ravno tako v zgodbi želja ni toliko glasno izrečena, nakazano je neko notranje dogajanje, ki vodi otroke skozi osebni notranji proces do tega, kako pomembne so vse reči, ki se jih ne da kupiti. To se še posebej zgodi, ko Božiček pride in Hani pove, da ji želje ne more izpolniti, ter mu je hudo. Seveda imamo dodano posebno čarovnijo, kar otroci obožujejo. Knjiga tako daje staršem iztočnice za pogovor z otrokom o pomenu vsega, česar se ne da kupiti, hvaležnosti in sprejemanju drugačnosti.
Dvakrat razprodana knjiga Hanina božična želja je dobila novo podobo, poskrbeli pa ste tudi za še eno posebno darilo, zvočni posnetek.
Ja, moja tiha dolgoletna želja, in ko sem letos našla ilustracije Laure Catrinella, sem rekla, da je to to, in potem so samo vrele nove ideje. Da pa bi lahko delala zvočno pravljico z Jurijem Součkom, si v sanjah nisem mislila. So nekatere stvari, na katere si včasih ne upaš niti pomisliti.
Zadnji dan v letu boste imeli še prav posebno delavnico. Ta bo darilo vsem, ki se bodo odločili za to knjigo. Zakaj bi morali starši biti na tej delavnici?
Delavnica bo namenjena trem segmentom. Rada bi se dotaknila vseh izzivov, ki si jih zadamo odrasli, da bi december bil popoln, in tako se velikokrat ujamemo v lovljenje pričakovanj in kako tu narediti drugače. Ravno tako je namen delavnice pokazati staršem vse vzgojne trenutke, ki jih zgodba Hanina božična želja ima, ter jim pokati praktično, kako si pri vzgoji z zgodbo lahko pomagajo. Ne nazadnje je tu trenutek, ki ga vsi starši poznamo. Pet ur ali dva dni po božiču, ko tiste igrače ležijo nedotaknjene kje v kotu in ko v nas velikokrat privre na plan razočaranje. Kaj se takrat dogaja v otroku in kaj v staršu in kaj je prav, da starši takrat naredimo, ker Božiček otrok ne uči o hvaležnosti.
Ne moremo niti mimo vaše dobrodelne note, ki jo peljete ob projektu Hanina božična želja. Gre za podporo invalidnim otrokom. Veliko ste že naredili na tem področju, a ostajate skromni, hkrati pa polni načrtov za prihodnost ...
Vsekakor je to kapljica v morje in v tem ogromnem oceanu sem samo začutila, da je prav, da pokažem na to, da se imajo vsi otroci pravico smejati in igrati skupaj. Simbol tega je zame gugalnica, zato sledim cilju, da postavljam gugalnice za te otroke po svetu. Rada pa bi razvila tudi preprosto igralo, ki bi omogočalo košček inkluzije teh otrok.
Če se ne motim, je izpod vašega peresa nastalo že veliko knjig, tudi na drugih področjih ste zelo aktivni. Nam lahko zaupate malce več?!
Ja, v življenju sem se lotila že vsega. Velikokrat te življenje tudi potisne, da moraš, da greš lahko naprej. Vedno pa sem se rada lotila česa novega. Tako sem delal humanitarno akcijo za Vukovar daleč nazaj, odigrala več kot 100 lastnih gledaliških otroških iger, izdala 10 otroških slikanic, izdala celo CD z otroškimi pesmicami, dobila kakšno nagrado za knjige in se lotila pisanja knjige za starše. Zadnjih deset let sem delala kot coach in ob tem rasla skupaj s strankami. Ravno tako je pred tem delo v šolstvu prineslo svojo kreativnost. Zelo so me zaznamovali gugalnice za invalide in celoten projekt, ki smo ga pred leti izvedli. Zdaj pa sem se vrnila h knjigam in si želim predvsem pokazati staršem, kako zelo lahko otroku pomagajo graditi notranji svet, ker s tem vidim, da lahko pomagam dvema generacijama naenkrat in takoj prispevam k novi prihodnosti.
In za konec še, kaj pa sicer sami najraje prebirate?
Knjige avtorjev, kot so Joe Dispenza, E. TOLLE, B. Lipton, Brene Brown, G. Braden in še bi lahko naštevala.
