Alenka Godec je ena najvidnejših slovenskih glasbenic. Sicer profesorica nemščine je leta 1988 s skupino Cafe nastopila na Pop delavnici, kjer je kot debitantka dobila kar tri nagrade (nagrado strokovne žirije, nagrado za najboljšega debitanta ter nagrado občinstva), kar ni uspelo še nikomur ... Po več kot tridesetih uspešnih letih na glasbenih odrih pravi, da si vsekakor še želi ustvarjati, saj se ji zdi, kot mi je zaupala v prijetnem razgovoru, da je v boljši pevski kondiciji kot kdajkoli prej.
Pred dvema letoma ste obeležili 30. obletnico delovanja. To je za glasbenika res lepe obdobje in verjetno so spomini na ta jubilej še danes sveži?
V letu 2018 se ni zgodilo kaj zelo velikega v koncertnem smislu. Z bendom smo sicer imeli nekaj luštnih, manjših koncertov, še posebej pa me bosta na 30. obletnico vedno spominjali dve pesmi, ki sem si ju podarila za ta jubilej. Obe je zame ustvaril Jani Hace, s katerim sem sodelovala pri zadnjih treh ploščah (So najlepše pesmi že napisane 1 in 2 ter plošča S kotički ust navzgor) in nisva še rekla zadnje. Za čutno pesem Zvezda je besedilo prispevala Barbara Pešut, za živahnejšo Akordi v očeh pa je besedilo spisal Rok Vilčnik. Obstati in uživati v glasbi 32 let in konec koncev od tega tudi živeti se mi zdi kar uspeh. Sploh ker se je v tem času marsikaj spremenilo, jaz pa se nikdar nisem prilagajala za vsako ceno. Rada sem zvesta sama sebi in poslušalcem, ki me imajo radi tako, kot sem.
Če narediva še nekaj korakov nazaj, katere so bile vaše najbolj odmevne prelomnice?
Pop delavnica leta 1988 nosi številko 1, Ema 2001 in pesem Če verjameš ali ne je obrodila plodno večletno sodelovanje z Alešem Klinarjem in Anjo Rupel. Vsa pričakovanja pa je presegla prva plošča priredb slovenskih pesmi So najlepše pesmi že napisane, ki je izšla leta 2008. Bilo je res noro uspešno obdobje v vseh pogledih. A dogajale so se še krasne stvari, nastopi in sodelovanja z izjemnimi slovenskimi glasbeniki, pevci, inštrumentalisti, pa tudi svojega nastopa z jazzovskim velikanom Herbiejem Hancockom v Križankah leta 1999 ne bom nikoli pozabila. Ponosna, da sem bila izbrana in da sem po koncu nastopa prejela ogromno čestitk.
Bi lahko dejali, da ste po vseh teh letih – kot ste nazadnje prepevali na Slovenski popevki – »boljši kot prej«?
Zase je to nehvaležno reči, a brez dvoma sem si v teh dolgih, pevsko aktivnih letih nabrala ogromno izkušenj, zaradi katerih se počutim dobro, neobremenjeno, sama s sabo sem pomirjena. Izbiram in delam stvari, ki me navdihujejo in izpopolnjujejo.
Bi danes – če se ozreva nazaj – naredili kaj drugače? Je šla kariera vedno po vaših željah?
Je. Na prste ene roke bi lahko preštela stvari, ki bi jih lahko naredila drugače in mi je bilo v danem trenutku za kakšno odločitev, potezo žal ... Kasneje to vzameš kot del šole in poti, ki jo moraš prehoditi.
Treme pa po vseh teh letih ni več, ali pač?
Nekaj časa je že tega, ko se je tista, za interpreta moteča trema spremenila v tisto zdravo. To je tista, ki se na odru spremeni v užitek in željo, da od sebe daš največ. Svoj lonček, bolj lonec, je gotovo pristavila moja vloga v muzikalu Mamma mia! Toliko nastopov, toliko različnih okoliščin, momentov ... Mislim, da je to moj največji »preizkus«, ki sem ga menda dobro opravila in na katerega sem zares ponosna. Globoko hvaležna sem za to noro lepo popotovanje.
Seveda so bili tu tudi nastopi na Emi, kjer sta izstopali pesmi Če verjameš ali ne ter Poglej me v oči. Z obema ste zasedli odlično tretje mesto … in znova še eni lepi spomini, kajne?
Spominov je ogromno. Obe omenjeni Emi sta bili nekaj posebnega. Doživetje! Druženje! Glasba in dve pesmi, ki ju še danes rada prepevam in dobro zvenita tudi ob spremljavi pianista.
Pa zmaga na Hit festivalu, pardon, kar dve sta bili. Se mi zdi, da je imel ta festival res dober potencial, a ga je bilo prehitro konec.
Hit festival ima pri meni prav posebno mesto. To je festival, na katerem smo ekipno (z Alešem in Anjo) prejeli največ nagrad. Skladbi V meni je moč in Ni me strah pa spadata med moje najprepoznavnejše.
Kaj pa Alenka in festivali danes? Nazadnje smo vas videli na Melodijah morja in sonca pred sedmimi leti.
Ja, tudi skladba Vse je ljubezen je bila takrat dobro sprejeta in nagrajena. V skupnem seštevku je, mislim, da pristala na drugem mestu. S festivali sem sicer bolj ali manj opravila. Se mi zdi ... (smeh) Najbrž je to pogojeno tudi z leti. Nekako si ne želim delati dodatnih sivih las, ki jih festivali hočeš nočeš prinesejo. Vsekakor pa si želim še ustvarjati, počutim se močno, zdi se, kot da sem v boljši pevski kondiciji kot kdajkoli prej. Zato srčno upam, da se čim prej vrnemo na odre!
Katero glasbo pa sicer najraje poslušate? Katera zvrst vas najbolj poboža?
Joj, različno ... Vedno znova se vračam k muziki, ki sem jo poslušala že v mladosti. Bilo je veliko soula, r&b-ja, funka, dancea, disko ritmov ... in tudi novodobna, ki diši po tistih časih, po sedemdesetih, osemdesetih, se mi dopade. Pa kak smooth jazz me lepo poboža. Opažam pa, da me v glasbi vedno bolj navdušuje minimalizem. Lepa viža, dober tekst in nežna, lahko tudi akustična priredba.
Vem pa, da vas pobožata tudi vaša dva štirinožna prijatelja, s katerima ste res nerazdružljivi?
Zdaj imamo dve posvojenki, Chilly in Lucy. Ker sta mož in sin med tednom v službi, smo se punce še toliko bolj povezale. Imamo svojo časovnico, rutino, sta pravi scrkljani kraljici in tega se zelo dobro zavedata. Psi so izjemni, predani, ljubeči in si zaslužijo le najboljše. Že od nekdaj neskončno uživam v skrbi za kužke, to me pomirja in izpolnjuje. Pravzaprav celo našo družino.
Ste imeli doma tudi katere druge živali kot kužke?
V osmem razredu osnovne šole sem dobila prvega kužka. Od takrat me spremljajo skoraj večino mojega življenja, vmes pa sem rešila tudi kakšnega mucka.
Kako se sicer odklopite od vseh negativnih zgodb, ki jih danes ne manjka? Imate kakšen poseben ritual?
Skoraj nemogoče se je odklopiti, ker je preprosto vsega preveč. Svet se ne vrti v pravo smer, ni mi všeč podoba, v katero se spreminja. Globoko se me dotaknejo krivice, zloba ljudi … Zdi se, da je tega vedno več, da je vedno huje. A na drugi strani so lepe stvari, navdihujoče zgodbe, dobri in prijazni ljudje. In taki ljudje bogatijo moje življenje. Trudim se čim večkrat narediti kaj dobrega. Ker to ni težko in zdravi tudi mojo dušo.
Seveda za konec ne moreva mimo koronavirusa, kakšen svet si obetate po epidemiji?
Iskreno povedano, ne vem več, kaj naj si mislim. Razglabljati ni zaželeno, tudi jamrati ne, napovedovati prihodnost pa se zdi misija nemogoče. Nekaj je gotovo – okoliščine so neskončno težke za ogromno ljudi in prav zato je še toliko bolj pomembno, da smo drug do drugega sočutni, prijazni, potrpežljivi, spoštljivi … da smo ljudje v tistem najlepšem pomenu besede!
