Skladateljica Nina Šenk se lahko pohvali s številnimi uspehi. Za svoje delo je prejela več nagrad – med drugim tudi nagrado Prešernovega sklada – njene skladbe pa so bile izvedene na najpomembnejših festivalih doma in v tujini. Nedavno je luč sveta ugledala njena prva opera, Marpurgi. Več o tem, pa tudi o položaju skladateljic v svetu in ustvarjanju v času karantene, izveste v nadaljevanju.
V svoji karieri ste napisali že veliko različnih del, na začetku oktobra pa je v veliki dvorani mariborske opere premiero doživela tudi vaša prva opera Marpurgi. Kako vam jo je bilo spremljati?
Celoten proces je bil čudovit – od prvih vaj s klavirjem do premiere. Opera se razlikuje od koncertov po tem, da je ob glasbenikih v ekipi še veliko drugih ljudi, kot so režiser, scenograf, kostumografinja, lučkar, odrski delavci … Ogromna ekipa, ki dela z istim ciljem. Res sem hvaležna, da sem imela možnost opazovati uigrano in profesionalno ekipo od začetka do konca. Od premiere dalje sem bila prisotna tudi na vsaki predstavi in opazovala, kako se je predstava še naprej razvijala in postajala čedalje bolj organska. Veselim se tudi ponovitve v aprilu.
Komponiranje je služba kot vsaka. Zjutraj grem v delovno sobo in komponiram. Včasih mi gre bolje, včasih slabše ... Navdih pa na srečo vedno pride.
Ste zaradi domačega občinstva kaj bolj trepetali pri odzivih, kot bi, če bi delo uprizorili v tujini?
Zagotovo si bolj ženeš k srcu in te bolj zanima mnenje ljudi, ki so ti blizu, in tokrat jih je veliko prišlo na predstavo. Vedno sem odprta za razprave, zanimajo me tudi kritične opazke, ker se iz tega lahko tudi kaj naučim, če se seveda strinjam z njimi. Ko sem na izvedbah v tujini, v publiki ni dosti znancev, zato je situacija drugačna. Moram pa priznati, da sem bila na neki način pomirjena že pred premiero, ker sem videla, da je opera všeč izvajalcem. To mi zelo veliko pomeni, ker vem, da je bila težek zalogaj za njih in so v predstavo vložili veliko dela.
Koliko pa daste na kritike? Si jih jemljete k srcu?
Kot rečeno, vedno sem vesela kvalitetnih razprav in pogovorov, tudi kritičnih. Dobro je, kadar lahko z nekom, ki ima kaj za pripomniti, tudi osebno govorim, da lahko o neki tematiki razpravljaš. Vedno pa pride do tega, da je nekaterim moja glasba všeč, drugim ne. Že zdavnaj sem sprejela, da vseh ne morem prepričati, puščam pa odprt prostor za izboljšave, zato me kritike zanimajo.
Opero Marpurgi ste ustvarili po naročilu SNG Maribor. Ste na splošno zadovoljni s številom naročil za dela?
Zelo sem zadovoljna, naročil imam zelo veliko, predvsem iz tujine in sem do leta 2024 popolnoma zasedena.
Torej se lahko preživljate samo s komponiranjem?
Zadnja leta imam to srečo. Slaba stran svobodnega umetnika je le v tem, da ni nič zagotovljeno. Videli bomo tudi, kakšne bodo posledice epidemije, ampak zaenkrat še ne občutim posledic.
Včasih je bila literatura tista, v kateri sem iskala ideje za svoje skladbe. Zadnja leta, predvsem odkar sem mama, pa črpam iz svojih občutij, razmišljanj, situacij, ki se me dotaknejo.
Ste kdaj doživeli kreativno blokado, imeli občutek, da se ponavljate oziroma da je bilo že vse napisano?
Blokada pride pogosto, po navadi le za kratek čas, vedno pa se je treba boriti in iskati načine, kako jo lahko prebrodiš. Nimam občutka, da se ponavljam, ker se vedno poskušam izboljšati in vsaka skladba, ki jo napišem, naj bi bila izboljšava prejšnje – vsaj na eni ravni. Tako imam občutek, da konstantno napredujem in se razvijam. Le v tem vidim smisel.
Na kakšen način ustvarjate? Se k delu spravite čisto vsak dan ob določeni uri ali ob navdihu?
Komponiranje je služba kot vsaka. Zjutraj grem v delovno sobo in komponiram. Včasih mi gre bolje, včasih slabše, vedno pa neko število ur na dan delam, včasih je to odpisovanje pošte, urejanje birokracije, računovodstvo, prepisovanje not na računalnik, iskanje materiala, raziskovanje inštrumentov … Ko sem v procesu pisanja nove skladbe in se približujejo roki, pa je treba sedeti in pisati vsaj 6 do 8 ur dnevno. Navdih pa na srečo vedno pride.
Kaj vas najbolj navdihuje?
Včasih je bila literatura tista, v kateri sem iskala ideje za svoje skladbe. Zadnja leta, predvsem odkar sem mama, pa črpam iz svojih občutij, razmišljanj, situacij, ki se me dotaknejo. Tako je recimo v času prve epidemije, ko je Ljubljana obstala in utihnila, nastala skladba In potem je prišel mir, ker drugače kot o tišini sredi prestolnice, v kateri smo se znašli, nisem mogla pisati.
Kaj pišete trenutno?
Trenutno pišem skladbo za ansambel, ki jo bodo igrali v živo, medtem ko se bo na platnu predvajal nemi film. Premiera bo maja 2021 v Kölnu na festivalu sodobne glasbe Acht Brücken z ansamblom Musikfabrik. Takoj zatem pa me čaka večje vokalno delo za SWR Vokalensemble.
Kako vam to uspeva zdaj, v karanteni, glede na to, da imate doma dva majhna otroka?
Z možem si veliko pomagava, usklajujeva delo, da ima vsak neko število ur na razpolago. Imam srečo, ker otroka še nista šoloobvezna in je zato organizacija dneva dosti lažja.
Tudi vaš mož je glasbenik. Kje sta se spoznala?
Istočasno sva študirala na Akademiji za glasbo, kasneje pa sva se srečevala na koncertih, igral je več mojih skladb in tudi naročil je par skladb, tako da sva več let sodelovala. Ob zadnjem skupnem projektu leta 2013 sva se pa tudi našla.
Se doma veliko pogovarjata o svojem delu?
Zelo veliko. Je prva oseba, h kateri se zatečem po nasvet ali pa samo, da malce potarnam. Zelo sva si podobna v pogledih na umetnost in tudi življenje. Je dober sogovornik in deli zelo dobre nasvete. Me podpira in pomaga. Če mi ne more pomagati, ko recimo naletim na blokado pri komponiranju, me pa samo posluša. Včasih je to vse, kar potrebujem.
Je on tudi prvi, ki sliši vaša dela?
Moja dela se prvič slišijo šele v dvoranah, tako da jih sliši takrat kot drugi. Velikokrat pa pravi, da je presenečen, kdaj je vse to nastalo, glede na to, da med samim nastajanjem dosti govorim o skladbi, pa včasih mu pokažem šop papirja, da vidi, kako daleč sem že. Glasbe same pa ne sliši do premiere, razen morda kakšnega odseka, ki si ga igram na klavir.
Kakšno zanimanje do glasbe pa kažeta otroka? Že tudi kaj igrata?
Otroka glasba privlači tako kot vsakega otroka. Všeč so jima ritmi in hitre skladbe, zelo zanimiv se jima zdi dirigent, če gledamo kakšen koncert po televiziji. Rada poslušata glasbeno pravljico Grdi raček, ki sem jo napisala in je izšla pri ZKP RTV Slovenija. Mislim, da glasbo razumeta kot del življenja in najin poklic, ne bi pa si upala trditi, da že kažeta kakšna posebna nagnjenja h kakim inštrumentom.
Skladateljic je bilo v zgodovini manj kot skladateljev. Kako je danes s tem?
Če pogledamo programe koncertov po celem svetu, se v klasični glasbi kdaj pa kdaj pojavi skladateljica. Več nas je prisotnih na koncertih sodobne glasbe in festivalih sodobne glasbe, ker je aktivnih skladateljic sedaj več oziroma imamo sedaj več možnosti, da se pojavimo na festivalih. Dvajset let nazaj si upam trditi, da je bilo ime skladateljice na koncertnem listu prej izjema, sedaj je skoraj pravilo.
Ste imeli kdaj občutek, da ste v deprivilegiranem položaju zaradi spola?
Morda sem bila, ampak se tega nisem zavedala. Sedaj, ko se praktično skoraj na vsakem koncertu pojavi skladateljica, lahko vidimo, da se je situacija v zadnjem desetletju spremenila in da je bilo kot ženska težje priti na velike festivale. Kar se tiče izvajalcev samih, pa ni bilo nikoli drugačnega pogleda – glasbeniki, ki so naročali skladbe, se niso ozirali na spol. Pri velikih festivalih ali službah pa je bilo drugače.
Ste tudi članica SAZU-ja, kjer precej odstopate tako po spolu kot po starosti. Imate oziroma ste imeli kdaj občutek, da starejši moški kolegi na vas gledajo zviška?
Ravno nasprotno. Seveda me ne gledajo zviška, saj so me oni izvolili. Zelo lepo so me sprejeli in tudi cenijo moje mnenje. Zelo rada hodim na seje in cenim to priložnost.
Kar mi je pri našem razredu (umetnosti) zelo všeč, je to, da potekajo diskurzi med ljudmi z različnih vej umetnosti – ta izmenjava je zelo produktivna. Zdi se mi, da se glasbeniki preveč pogovarjajo in družijo med sabo, prav tako slikarji, literati ... Treba bi bilo delati za to, da bi izmenjave mnenj potekale bolj odprto, med umetniki različnih področij.
Vaše skladbe so izvajali že največji in najbolj uveljavljeni svetovni orkestri. So kakšne razlike med delom z njimi in domačimi glasbeniki?
Načeloma razlike ni. Že v samem procesu dela sicer predvidim, ali bo skladbo izvajal ansambel, ki se veliko ukvarja s sodobno glasbo ali recimo v primeru opere Marpurgi, kjer člani SNG Maribora načeloma ne izvajajo sodobne literature. Lahko bi rekli, da skladbo prilagodim situaciji.
Kakšen pečat si želite pustiti?
Če govoriva o meni kot o skladateljici, bi rekla naslednje: Pot, na kateri se samo ženeš za priznanji in uspehi, zna postati sčasoma osamljena in brez smisla. Vesela sem, da sem začela poučevati in podajati svoje znanje naprej. Drugače pa poskušam sedaj najbolj vplivati na spremembo percepcije sodobne glasbe v Sloveniji.
Mislim, da mi je morda ravno z Marpurgi uspelo marsikoga prepričati, da sodobna glasba ni nekaj za peščico, ampak da lahko pričara nov barvit svet, ki je zanimiv in smiseln vsakomur, ki ga zanima. Prav tako rada skrbim za Koncertni abonma v Ribnici ter delujem kot umetniška vodja koncertnega cikla na Društvu slovenskih skladateljev.
Trenutno pa sem najbolj ponosna, da sem del ekipe, ki bo v začetku decembra v Ljubljani zagnala festival sodobne glasbe Novi glasbeni forum, ki bo privabljal ljudi iz celega sveta in postavil Slovenijo na zemljevid kvalitetnih in vplivnih festivalov sodobne glasbe. Seveda letos predvsem digitalno, vseeno pa zanimivo in prepričljivo, s slovenskimi glasbeniki, ki sodijo v sam vrh izvajanja sodobne glasbe.
