Glasbena zgodba prikupne Brežičanke je res dolga, saj se je začela takoj, ko je prišla na svet. Brigita Šuler se je namreč rodila glasbenikoma, zato jo glasba – tako zabavna kot tudi narodnozabavna – spremlja že od malih nog. In tudi danes, ko se je uveljavila kot samostojna pevka, ni prav nič drugače.
Kako bi opisali svojo glasbeno zgodbo?
Glasba ima v naši družini res pomembno mesto. Z njo smo si vedrili dni in vse štiri nas je nekako zelo lepo povezovala. Pri nas doma sta imela starša vaje s svojimi ansambli, zato je bila hiša vedno polna glasbe in muzikantov. Veliko veselic in dopustovanj sva s sestro doživeli, ko sva spremljali starše na nastope. Vsa praznovanja smo si z glasbo popestrili ali pa tudi kakega ustvarili zaradi nje. Starša sta naju s sestro vpisala v glasbeno šolo in sama sem že ob prvem obisku klavirja in nauka o glasbi vedela, da si želim postati profesorica glasbe. Ob glasbenem šolanju pa sva obe s sestro seveda kar naprej tudi prepevali.
Najbolj mi je bilo všeč, ko je ati iz svoje velike zbirke plošč iskal pesmi, ki bi mi bile morda všeč, in mi dal nalogo, naj se katere naučim. Ko se je vrnil z nastopa oziroma naslednji dan, pa mi je z veseljem prisluhnil. Tudi večglasje sva z mamo in atijem kmalu osvojili, tako da smo zares lepo zveneli skupaj.
Potem pa so prišla srednješolska leta in z njimi tudi prvi pravi band Tajfun. Sestavljali smo ga prijatelji in hkrati tudi skoraj vsi sosedje, štirje fantje in midve s sestro. Igrali smo z neverjetnim navdušenjem in vadili, včasih tudi po cele dneve, pri nas doma, saj smo imeli za vaje namenjeno in ozvočeno glasbeno sobo. Nastopali smo vse pogosteje, dokler niso prišla leta prvih služb.
Sama sem pričela študirati na Akademiji za glasbo, kar pa mi je odprlo nove glasbene poti in sodelovanja v Ljubljani. Spoznala sem veliko novih glasbenih prijateljev in pričela sodelovati kot spremljevalna vokalistka mnogim že uveljavljenim glasbenikom. V studiu in na odrih raznih festivalov, kjer sem spoznala tudi svojega Maksa, ki mi je na moji glasbeni poti že od vsega začetka dajal največjo spodbudo.
Hkrati pa me je pri 19. letih ati povabil v njihov ansambel Franca Veglja, kjer sta igrala oba z mamo in sem z njimi nabrala ogromno zanimivih glasbenih izkušenj. Udeleževali smo se narodnozabavnih festivalov, igrali na porokah, veselicah … Vendar sem kmalu ugotovila, da me bolj vleče zabavna glasba. In po nekaj nastopih v vlogi spremljevalne vokalistke sta v meni dozorela želja in pogum, da pričnem svojo solistično pot.
Hkrati pa sem tudi diplomirala na Akademiji za glasbo in si uresničila obe svoji največji želji. Čeprav sem si zelo močno želela, brez podpore staršev in Maksa svojih sanj definitivno ne bi uspela uresničiti, zato sem jim neznansko hvaležna.
Če se ne motim, boste kmalu praznovali okroglo obletnico glasbene kariere?
Ja, neverjetno, kako hitro čas beži. (smeh) Res bom leta 2023 praznovala 20. obletnico.
Katere so tiste skladbe, po katerih ste najbolj znani?
Širna Slovenija me je bolj spoznala v duetu in sodelovanju z Wernerjem v skladbi Hej, mala, opala, ki mi je zaradi neverjetnega uspeha odprla vsa vrata v slovenski glasbeni prostor. A prve ne pozabiš nikoli, in če bi že morala izbrati, bi bila to moja čisto prva pesem Nekje na dnu srca. Pa ne samo zato, ker je prva, ampak predvsem zato, ker mi je dala voljo za naprej. Z njo sem se leta 2003 kot debitantka prijavila na festival Orion, ki je potekal na RTV Slovenija, in v finalni oddaji osvojila nagrado strokovne žirije za naj skladbo v celoti. To je bila neverjetna sreča zame in potrditev, da sem na pravi poti. Matjaž in Urša Vlašič sta takrat zame ustvarila prekrasno pesem, ki se mi je zares usidrala na dno srca.
Ob vsem tem ne moreva mimo festivalov, kjer smo vas nazadnje videli pred desetimi leti. So se vam kaj zamerili ali pač danes to ni to?
Uh, ja, a je res že deset let? (smeh) Nazadnje sem bila na Emi s pesmijo Para me leta 2010. To so bila še leta prave festivalske glasbe, po mojem okusu. Danes je na festivalih precej drugače in od izvajalca na odru se ne pričakuje nič drugega kot neko »drugačnost«.
In ja, če sem iskrena, se zadnja leta glasbeni izbor na festivalih velikokrat ne ujema z mojim okusom. Nikakor ne morem prepevati glasbe, ki je ne čutim. Nikoli pa nisem bila tekmovalni tip. Sploh v glasbi ne, saj menim, da je glasba umetnost, stvar okusa in jo je težko primerjati in ocenjevati.
Na festivale sem se prijavljala bolj zaradi same promocije sebe kot pevke ter skladbe in priložnosti, da jo predstavim na velikem odru nekega festivala. Pri tem sem neznansko uživala in se ponavadi tudi za vsak festivalski nastop maksimalno potrudila, da skladbo z neko odrsko zgodbo kot celoto predstavim publiki. Govorim predvsem o Emi. Sicer pa imam zelo lepe spomine na vse festivale, na katerih sem sodelovala (Ema, MMS, Hit festival ipd.).
Kaj mora imeti skladba, da je dobra, da »zažge«, kot radi rečemo?
Velikokrat mi razni avtorji pošljejo kakšno skladbo, saj so prepričani, da mi bo ustrezala. Če me prevzame ob prvem poslušanju in jo začutim, jo z velikim veseljem posnamem. Sem pa ugotovila, da z leti vse bolj sama vem, kaj mi odgovarja in kaj bi rada pela, zato čedalje bolj tudi sama ustvarjam. Po glavi se mi vse bolj vrtijo neke melodije, ki mi ne dajo miru, dokler se ne usedem za klavir in jih posnamem.
Svoje zgodbe, svoje iskrene misli lahko preberem in jih spravim na papir le sama. Če kdo, mi lahko pri tem pomaga Maks, ki me najbolj pozna in ima tudi sam veliko glasbenega znanja in kreativnosti, ker v zadnjem času tudi sam aranžira moje skladbe. Vsaka skladba mora biti predvsem iskrena, da jo poslušalci začutijo, in nositi neko zgodbo, s katero se lahko poistovetijo. Seveda pa je pomembno, da se besede zlijejo v glasbo, da je kvalitetno izvedena in smiselno okrašena – v smislu aranžmaja.
Pa če sem iskrena, prav nikoli ne razmišljam o tem, ali bo »vžgala«. Če je odziv nanjo pri poslušalcih dober in jo začutijo, sem pa nadvse zadovoljna.
Kako pozorni pa ste na besede v skladbah? Sprašujem zato, ker so premnogi glasbeniki precej šibki v besedilih in je besedilo narejeno le, da se rima, brez vsebine ...
Čedalje bolj in čedalje bolj cenim dobra besedila, saj se je v časih naveličanosti poslušalcev izkazalo, da so celo pomembnejša od melodije. Nikakor ni dovolj, da je lepa in zanimiva sama melodija, če z besedilom ne poveš ničesar ali pa če besedilo tudi ne poje. Zato nikakor ne vztrajam, če mi zmanjka besed, besedilo z največjim veseljem zaupam mojstrom tekstopiscem.
Zadnje čase zelo lepo sodelujem z Ivano Vatovec, ki je pisateljica in pesnica in je napisala že besedilo za pesem Ostani tu. Sama se nimam za mojstra besede, ravno nasprotno, bolj mi tečejo melodije, pa vendar sem nadvse zadovoljna, če mi neko mojo idejo, misel, ki mi leži na srcu, uspe lepo zliti v glasbo. Tako kot v skladbi Hvala ti za lepe dni, ki sem jo posvetila svojemu atiju.
Če se ne motim, v tem jesenskem času ne počivate, ampak za svoje zveste poslušalce pripravljate nekaj povsem novega, svežega. Nam lahko za konec zaupate kaj več?
Ja, trenutno z Maksom pripravljava novo skladbo. Kar nekaj glasbenih idej je padlo med letošnjo epidemijo, a mi ta negotovi čas ni dal ravno neke prave ustvarjalne motivacije. Zdaj pa je končno prišel neki pravi ustvarjalni moment, ki je prinesel tudi spontane, iskrene in spodbudne misli, ki bi jih rada uglasbila in delila s poslušalci.
