En tekmovalec, dvanajst vprašanj do vrha in sedem jokerjev za srečo. Le znanje, strategija in nenazadnje sreča vodijo do tako želene glavne nagrade 20.000 evrov. Skozi uro razburljivega in napetega kviza Joker, kjer si veselje, žalost, sreča, stiska in odločnost nenehno podajajo roke, vse skupaj krmari priljubljeni Mario Galunič, s katerim sva se tokrat dotaknila predvsem zakulisja oddaje.
Ko sva se nazadnje pred novo sezono pogovarjala, ste k sodelovanju vabili tekmovalce. Je odziv presegel vaša pričakovanja?
Zelo sem vesel, da je odziv gledalcev tako velik. Na zadnje avdicije se jih je znova prijavilo veliko, tako da smo lahko izbrali zares dobre tekmovalce. Zdaj vabimo že na nove avdicije za prihodnjo sezono.
Vprašanj vam tudi nikoli ne zmanjka. Po kakšnem ključu jih sestavljate?
Baza vprašanj je res zmeraj polna. Sestavljalci ves čas pišejo in tuhtajo, kaj bi še lahko vprašali. Zelo pomembno je, da so originalna in zanimiva tudi za tiste, ki ne tekmujejo. Mislim, da jim to odlično uspeva. Naš kviz je hiter, že po treh vprašanjih gre za velike denarje in vprašanja hitro postanejo težka, še posebej, če so tekmovalci dolgo na vrhu. A to je tak kviz. Zato so jokerji, da si z njimi pri težkih izzivih pomagajo. Eni to delajo dobro, drugi se prepustijo trenutku.
Vas je kdo izmed gostov še posebej presenetil s svojim znanjem ali pa tudi neznanjem ter ga je premagala trema? Namreč, še kako dobro vemo, da lahko pred kamero preprosto zablokiramo ...
Ravno ta vikend bomo posneli Jokerja s 100. tekmovalcem, res sem doživel že marsikaj. Od prijetnih do neprijetnih presenečenj. Zmeraj mi je žal, če koga trema »uniči«, a na srečo jih ni veliko. Seveda pa se zavedam, kakšen stres je to za vsakogar. Zmeraj pa sem iskreno vesel, ko spoznam koga, ki ima res široko znanje. Privoščim mu kar se da veliko denarja, po moje si ti ljudje sploh ne predstavljajo, kakšen navdih so zame kot voditelja.
Kako primerljive pa so nagrade s tujino?
Mi smo postavili lestvico nekako zmerno visoko. 20.000 evrov je nagrada, ki je v slovenskem prostoru zelo visoka, o čemer se lahko sami prepričate. Meni se zdi zelo pomembno, da najvišjo možno nagrado tudi podelimo, in ne samo obljubljamo. Ljudje morajo videti, da jo je mogoče osvojiti. Lahko bi rekli, da je naš kviz za 50 ali 100 tisoč evrov, a to ni nič vredno, če do tega zneska nihče ne more. Vem, da je na Portugalskem in v Franciji glavna nagrada 50.000, za ostale pa ne vem. Skratka, v skladu z našimi zmožnostmi.
Mimogrede, morda veste, kakšen je znesek, ki so ga tekmovalci osvojili skupaj? Nekaj se je že nabralo, kajne?
Odlično vprašanje, a nimam pojma, moral bi sešteti. Enkrat smo računali, da v povprečju v našem kvizu tekmovalec zasluži 4000 evrov, in to lahko pomnožite s 100, kolikor jih je nastopilo v dveh letih.
Glede na to, da imate res dolgo televizijsko kilometrino in da vas gledalci spoštujejo, se vas morda kdo izmed gostov zaradi strahospoštovanja tudi ustraši oziroma boji?
Morda, o tem z njimi ne govorim. Zavedam se, da je moja »popularnost« lahko za komunikacijo tudi ovira, zato se trudim in vse bodoče tekmovalce spoznam že na avdiciji. Da vidijo, da sem povsem običajen in normalen človek. Ko energija steče, je vse lažje.
Kako lahko tekmovalcu v takem primeru pomagate, če sploh?
Zmeraj se bojim tistega začetnega šoka, ki se kar pogosto pripeti, se pravi prvih nekaj minut na začetku kviza. Zato si za mehčanje tekmovalcev vzamem dovolj časa. Včasih se pogovarjam predolgo in v montaži to kasneje izrežemo, pomembno je, da se tekma začne, ko je človek kolikor toliko sproščen. Seveda nastopi nova težava, ko pride prvi napačni odgovor. To je za nekatere hujša psihična ovira kot jaz.
Kaj pa sami, bi se morda usedli na stol tekmovalca, če bi vas recimo izzvali televizijski kolegi?
Ne vem, če sem iz pravega testa. Zavedam se namreč svojega pomanjkljivega znanja iz naravoslovja. Včasih pride v Jokerju na ekran vprašanje, za katero vem, da bi ga moral znati, pa nimam pojma. Mislim predvsem na kemijo, fiziko, matematiko. In ni kviza, kjer tega ne bi bilo. Skratka, za vabilo bi se vljudno zahvalil.
Pripravljate za december kakšno posebno izdajo Jokerja?
Prav na praznični dan po božiču bo na sporedu oddaja s stotim tekmovalcem. Odločili smo se za izjemo in povabili nekoga, ki si zasluži drugo priložnost. Zakaj, povem v oddaji. Za tiste, ki imajo dober spomin, pa samo to: v oddaji smo imeli izjemnega, res izjemnega tekmovalca, enega boljših. In na koncu je odšel domov brez denarja. Še dolgo nisem mogel verjeti, kaj se je zgodilo, a tako pač je v kvizu. Ni samo znanje pomembno.
Kar dodobra sva obdelala kviz. Kako pa se vi pripravljate na oddajo? Vam to vzame veliko časa? Torej, pridete v studio in preberete vprašanja …
Ne, ne, ne morem prebrati vprašanj, ker jih vidim v istem trenutku kot tekmovalec. Jaz se pripravljam na tekmovalca, tuhtam, o čem naj z njim spregovorim, da mu bo prijetno, kako naj ga potolažim, če bo potrebno, motiviram, če bo kazal znake utrujenosti. S svojimi tekmovalci hodim naokoli (v mislih seveda) kar nekaj dni pred snemanjem. Mislim pa, da mi več časa vzame postprodukcija. Treba je pogledati, kaj smo posneli, kaj bomo odrezali, popravili. Če snemamo dobro uro, se z oddajo, potem ko je posneta, ukvarjamo še kakih dvajset ur.
Kaj pa po novem letu? Saj ostanete med nami z Jokerjem, kajne?
Ja, drži. Joker se vrača zelo kmalu po novem letu, nekaj dni po praznikih bomo že snemali nove oddaje.
Preden se posloviva, ne morem mimo družbenih omrežij, kjer zadnje čase spremljamo tudi vaše zgodbe. Kaj vas je opogumilo oziroma, če sem malce drzen, kaj ste čakali tako dolgo?
Saj ne vem, morda je krivo to, da sem več doma in delam od doma. Imam več časa in spremljam različna družbena omrežja. In sem poskusil na Facebook prilepiti kakšen story, se mi zdi kar simpatično, hitro, predvsem pa se čez en dan zbriše, da te čez čas ne bi bolela glava, češ, kaj mi je bilo. Morda me bo minilo, ne vem, bom videl.
Ponavadi ste jo jeseni in okrog novega leta mahnili v tujino, letos bomo verjetno kar vsi doma – ali pač ne?
Vem, da je biti doma lepo in da nima smisla tarnati, kako je grozno, ker nikamor ne moremo. A si bom vseeno drznil: mene ta ujetost kar mori. Počutim se celo utesnjenega, s premalo svobode. Sem človek nenehnih premikov in drznih poti, tega doma ne morem izživeti, zato si bolj kot karkoli želim, da ta kriza mine. Morda me je česa naučila, a ta lekcija je dolga in kot da nima konca. No, kot bi rekla stara mama: Tudi to bo minilo.
