Zakaj ravno Kostarika?
Kostarika že v imenu skriva tisto pravo bogastvo, zaradi katerega jo ljubitelji narave in vsega lepega uvrščajo na »must see« seznam. Bogata ni le obala, bogata je tudi njena notranjost. Premore kar 12 biomov in prav zaradi izjemne pestrosti rastlin in živali velja za eno najpomembnejših t. i. vročih točk biološke raznolikosti in pestrosti na svetu. Na ozemlju, ki je le dvakrat večje od Slovenije, živi 500.000 rastlinskih in živalskih vrst. Tropski ekosistemi so veličastni in mogočni, a zelo občutljivi za spremembe in lahko hitro propadejo, zato jim strokovnjaki z vsega sveta posvečajo vse več pozornosti. So namreč tudi pljuča našega planeta. Eno tropsko drevo na leto vsrka skoraj 12 kg ogljikovega dioksida. Prof. dr. Marina Dermastia z Nacionalnega inštituta za biologijo in prof. dr. Tom Turk z Biotehniške fakultete UL od leta 2012 vodita strokovne ekskurzije v Kostariko. Namen teh odprav je spoznati posebnosti tropskih ekosistemov, biodiverzitete v njih in z raziskavami svetovnih ekosistemov doprinesti k poznavanju in ohranjanju biotske pestrosti. Raziskave biodiverzitete z njenim globalnim pomenom so pomembne raziskave Nacionalnega inštituta za biologijo, ki letos praznuje 60 let delovanja. Svojo obletnico so želeli povezati s strokovno ekskurzijo, zato so k spremljanju odprave povabili tudi TV Slovenija.
Kdaj in koliko časa ste imeli na razpolago za snemanje?
Strokovno ekskurzijo za študente biologije organizira Oddelek za biologijo Biotehniške fakultete UL v sodelovanju z Oddelkom za tropske študije Univerze na Dunaju. Na pot se po navadi odpravijo konec januarja. Odprava pa traja približno tri tedne. S snemalcem Bernardom Permetom sva se skupini pridružila približno na sredini odprave in skupaj z njimi 10 dni odkrivala tropski deževni gozd in namere snovalcev projekta COBIGA v povezovanju gozdov in ustvarjanju bioloških koridorjev.
Ste si potem vzeli še kaj prostih dni za ogled drugih delov države?
Ves čas sva izkoristila za snemanje. Zjutraj sva vstajala pred zoro, da sva posnela avtentične zvoke narave, še preden se človeško življenje prebudi. Podnevi smo imeli naporna snemanja po razgibanih tropskih gozdovih, zvečer pa sva spet snemala nočno življenje, ki je neizmerno bogato, skrivnostno in tudi nevarno. Krokodile sva snemala še dve uri pred povratnim letom v Slovenijo.
Koliko predpriprav je bilo pred samim odhodom na Kostariko?
Pred odhodom v Kostariko sem si ogledala več filmov, prebrala številne članke in knjige o Kostariki in njeni zgodovini. Večkrat sem se sestala tudi s strokovnima sodelavcema, prof. Dermastio in prof. Turkom, ki sta mi skušala čim bolj slikovito orisati deželo in pogoje v njej. Snemanje živali je zahtevno in nepredvidljivo. Če pa to počneš še na lokaciji, ki je ne poznaš in kjer vladajo vročina, 100-odstotna vlaga in stiska s časom, je to še toliko večji izziv.
Koliko ste že prej vedeli o tem?
Urnik odprave je bil znan vnaprej. Že v Ljubljani smo se lahko dogovorili za sodelovanje strokovnjakov z dunajske univerze in kostariške tropske znanstveno-raziskovalne postaje. Približno smo ocenili, katere rastlinske vrste bomo lahko posneli. Živali so pa kot kakšne muhaste zvezdnice. Nikoli ne veš, kakšno presenečenje ti bodo pripravile.
Ste imeli srečo z njimi? Se je katera skrila oziroma se ni »hotela« pokazati? Katera pa je bila najbolj radovedna?
Lahko rečem, da sva imela neznansko srečo. Da bova v tako kratkem času posnela toliko različnih živali, si nisem drznila niti upati, čeprav vem, da ima snemalec Bernard izjemen občutek za snemanje narave in da oddaja res posebno energijo, ki jo živali z lahkoto sprejmejo. Če bi imela več časa, bi morda uspela posneti še kakšen razburljiv dogodek v živalskem svetu. Najtežje je bilo posneti sesalce, še posebej mravljinčarja, saj je bil skrit visoko v krošnjah in povsem pri miru. Še danes pa mi solze zalijejo oči, ko se spomnim na posnetke ar ob pacifiški obali. Občudovati te barvite ptice, kako v svojem naravnem okolju trejo mandlje, in poslušati njihove predirljive krike je nekaj najlepšega, kar sem doživela.
Ste svoj vnaprej izdelan koncept potem še zelo spreminjali na mestu samem?
Sam koncept filma se ni spreminjal. Že doma sem vedela, da želim v filmu prikazati, kakšno pestrost rastlinskih in živalskih vrst premore tropski deževni gozd, kako so se rastline in živali prilagodile na pogoje, v katerih živijo, in kako človek s svojimi dejanji posega v naravo. Kljub precejšnji domišljiji pa si nisem mogla zamisliti, kaj bom res lahko predstavila in postavila v ospredje. Scenarija sta zato nastajala vzporedno s snemanjem oziroma na podlagi tega, kaj sva s snemalcem uspela ujeti v objektiv kamer.
Kaj vas je najbolj presenetilo?
Najbolj me je presenetila zvočna kulisa. Tišina v tropskem gozdu dobi povsem drug pomen. Tako kot sta se spreminjala dan in vreme, tako se je spreminjala živahnost življenja. Že po kakofoniji zvokov bi lahko ocenila, kateri del dneva je. In ko še izostriš vid, v prepletu tropskega rastlinja opaziš, da kar mrgoli živali.
Je na vas pretila tudi kakšna nevarnost? Vas je bilo kdaj res strah zaradi nevarnih, strupenih živali in/ali ljudi?
Nevarnosti je toliko, kolikor jih izzivaš. Prilagoditi se moraš življenju v tropskem gozdu. Paziti moraš, kod hodiš, česa se oprimeš, dotikaš. Ponoči ne hodiš v odprtih čevljih, po travniku ne hodiš v kratkih hlačah. Kljub temu, da v bližini tropske postaje, v kateri smo bivali, živijo tudi najbolj strupene kače na svetu, me ni bilo strah. Ko privzameš navade domačinov, ugotoviš, kako lepo je, in morda postaneš celo malo bolj ponižen, saj se zaveš, da si le minoren del nečesa večjega in mogočnega, kot je narava. To je treba spoštovati. Kljub temu pa smo imeli zelo razburljiv večer na postaji. Bilo je okrog 23. ure, ko so študenti začeli kričati, da je enega od njih ugriznila kača. Zvedavi mladi biolog je namreč z veje potegnil gada trepalničarja. Kljub adrenalinu se je mirno odzval in opremljen s pomembnimi informacijami o kači poiskal vodjo postaje dr. Wernerja Huberja, da ga je odpeljal v najbližjo, pol ure oddaljeno bolnišnico v Golfitu. Po nekaj odmerkih protistrupa, ki ga proizvaja kostariški inštitut Clodomira Picada v San Joseju, in preživeti noči na intenzivni negi je brez hujših posledic zapustil bolnišnico in prisegel, da nikoli več ne bo storil takšne neumnosti. V Kostariki sicer naštejejo približno 600 kačjih ugrizov na leto. Večino zakrivijo suličarke.
Kako so vas sprejeli domačini?
Domačini, ki smo jih srečali, so navajeni raziskovalcev in snemalnih ekip. Bili so zelo prijazni in z veseljem ugodili vsem našim željam in potrebam. Zaposleni na tropski raziskovalni postaji so nas vsakodnevno razvajali z najokusnejšimi svežimi naravnimi sokovi z domačega vrta in pripravljali tako slastne jedi, da smo komaj čakali na gong, ki je naznanjal obed. Zelo komunikativni so bili tudi delavci na kmetiji, kjer vzgajajo mladike za pogozdovanje zapuščenih plantaž in pašnikov. Z žarom v očeh so nam pripovedovali, kako se odpravljajo v gozd po semena in s kakšnim prefinjenim občutkom skrbijo za mlada drevesa v drevesnici, preden jih zasadijo na različnih posestvih.
Kako sicer ljudje tam skrbijo za okolje?
Kostaričani se dobro zavedajo pomena ohranjanja narave in biološke pestrosti, ki jo njihova dežela premore. Kostarika je četrtino svojega ozemlja zavarovala in razglasila narodne parke in varovana območja. Je ena najbolj ekološko osveščenih držav na svetu, njena ekonomija temelji na ekoturizmu. Z različnimi izobraževanji skrbijo za ozaveščanje lokalnega prebivalstva o sonaravnem gospodarjenju gozdov in kmetij.
Bi se morali po čem zgledovati po njih?
Marsičesa se lahko naučimo od njih. Dobre prakse, s katerimi pogozdujejo zapuščene plantaže in pašnike, bi lahko prenesli drugod po svetu. Z ustvarjanjem bioloških koridorjev, po katerih lahko prehajajo živali in rastline, skrbijo za pestrost življenja in polnijo pljuča našega planeta.
Oddaja bo na sporedu v dveh delih. Kako to?
Sprva je bil načrtovan en film. Ko sva z Bernardom vsak večer pregledovala posneti material tistega dne, sva s presenečenjem ugotavljala, kakšno srečo imava, da sva uspela posneti toliko čudovitih rastlin in živali. Žal mi je bilo zavreči toliko lepih posnetkov, zato sem prosila urednico Izobraževalnega programa mag. Katjo Stamboldžioski, ali lahko zgodbo o biodiverziteti in ohranjanju tropskega deževnega gozda v Kostariki razdelim na dva dela. Po pogovoru z direktorico TV Slovenija Natalijo Gorščak mi je sporočila veselo novico.
Verjetno ste kljub temu morali kakšne stvari s težkim srcem dati ven. Kaj vam je bilo najhuje rezati?
Imela sva 18 ur posnetkov na treh kamerah. Z manjšo kamero sva namreč snemala počasne posnetke, z GO PRO pa še podvodne. Izbor posnetkov, s katerimi prikazati slikovno zgodbo, je bil zato izjemno težak. Tudi zato se je vsebina filmov prilagajala posnetkom, saj sva želela pokazati čim pristnejše doživetje Kostarike.
Imate že od nekdaj radi naravo?
Da. Naravo obožujem. Vedno znova me navdihuje in obenem spominja na to, kako minljivo je človeško življenje. Neverjetno je, kako potrpežljivo spremlja naša dejanja in nam vedno znova odpušča nepremišljene in antropocentrične posege v njeno bit.
Zdaj po tej izkušnji kaj drugače gledate nanjo oziroma na naš planet?
Hvaležna sem za vsak trenutek, ki ga preživim v njenem objemu. Hvaležna pa sem tudi vodstvu TV Slovenija in Nacionalnega inštituta za biologijo, da sem lahko lastne čute izpostavila še tropskim ekosistemom in svoja doživetja pretopila v film.
Kje v naravnih danostih najraje uživate pri nas?
Najraje s psom odkrivam neprehojene gozdne sestave in se namakam v rekah in morju daleč od mestnega vrveža.
