Žigan Krajnčan se lahko pri komaj 25 letih pohvali z zavidanja vrednimi dosežki doma in v tujini. Slednja je sicer zaradi novega koronavirusa trenutno na stranskem tiru, se pa umetnik pripravlja na to, da jo bo (znova) osvojil takoj, ko bo to mogoče.
Dobila sva se pred Plesnim teatrom Ljubljana. Kaj pripravljate?
Gregor Luštek pripravlja Tri sestre za Anton Podbevšek Teater v Novem mestu. Jaz delam glasbo z Brankom Rožmanom. Branko »ima čez« bolj posneto glasbo, jaz pa looper – tudi na odru bom z njim.
Kot koreograf ste navedeni tudi pri uprizoritvi Romeo in Julija, ki ga v Drami SNG Maribor režira Aleksandar Popovski. Kako daleč ste s tem?
Gibalne prizore sem že naredil skoraj čisto do konca. Dva tedna pred premiero bomo vse skupaj še izpilili. Upam, da bo premiera mogoča še v tem letu … Trenutni datum premiere je 1. december. Super je delati tam, ker je mariborska ekipa srčna ekipa.
8. septembra ste v Mestnem Muzeju Ljubljana premierno uprizorili plesno-glasbeni solo performans Zlitje s samim seboj, nedavno pa ste z njim gostovali v Rigi. Kako je bilo po dolgem času biti in delati v tujini?
Najprej bi se rad za zaupanje in možnost izvedbe zelo zahvalil produkciji Exodos (Nataša Zavolovšek), Mestnemu muzeju Ljubljana, DreamArtu in Indigo festivalu ob podpori Dijaškega doma Ivana Cankarja, Mestne občine Ljubljana in Ministrstva za kulturo. Potem bi se rad zelo zahvalil Borutu Bučinelu za oblikovanje luči in neverjetne fotografske posnetke ter Urošu Belantiču in njegovi ekipi Just A Corpse za ne samo prečudovit, ampak tudi funkcionalno dovršen kostum, v katerem se kot plesalec počutim fantastično. Prvič v življenju sem imel priložnost delati z nekom, ki je kostum res prilagodil mojemu gibanju, ne samo moji postavi. V Latviji pa je bilo super! Gostil nas je festival Laiks Dejot, v okviru katerega sem izvedel performans in mojstrski tečaj. Veliko spoštovanje Olgi Zitluhini za vse, kar dela za latvijsko plesno sceno. Ko smo bili tam, je bila situacija glede novega koronavirusa boljša, bolj blaga kot pri nas, zdaj pa so tudi tam poostrili ukrepe. Ravno smo še ujeli. Zelo sem bil presenečen nad gostoljubnostjo Latvijcev. In če si človeka pohvalil, češ, kako ste prijazni, si skoraj vedno dobil odgovor: »We try« (trudimo se). To je bilo prvo gostovanje po Indiji decembra lani.
Sta pa verjetno tega, da ste doma, zelo veseli vaša partnerka Kristyna in hčerka Rosa – pa seveda tudi vi, da ste lahko z njima …
Seveda. Topim se ob »tamali« in se vedno znova zaljubljam v Kristyno.
S čim ste se na začetku najtežje soočili?
Z vsem. Vse je bilo drugače. Kar naenkrat sem postal očka. Doživel sem ustvarjalno krizo. Veliko je bilo novih stvari, na katere sem se moral navaditi.
Glede na vse, kar ste predstavili med epidemijo in po njej, ste sicer krizo kmalu prebrodili …
Da. Vmes je bila kriza, ko nisem več vedel, kaj naj delam, potem pa sem začel ustvarjati glasbo. Začel sem s kitarskimi pesmimi. Zdaj to razvijam naprej, veliko delam z looperjem BossRC505, s katerim sva postala res dobra prijatelja. Imam že veliko komadov, jih pa želim najprej kvalitetno posneti in šele potem predstaviti javnosti. Ljudje so mi sicer že pisali, da bi radi poslušali to glasbo, a ta, ki jo imam, je posneta na telefon, kar pa ni dovolj dobro. Tudi z Niksonom (Niko Komac) nadaljujeva najino glasbeno sodelovanje, ki pa je trenutno zaradi karantene upočasnjeno.
Z glasbenimi nastopi ste si plačali tudi najemnino. Kako to, da ste se odločili za to potezo, ne pa recimo prosili svojih najbližjih za posojilo ali šli na banko?
Hotel sem poskusiti, če je ob tako nemogoči situaciji mogoče preživeti z umetnostjo. Odgovor je: Da. Vesel sem, da sem našel en občutek v sebi – ne vem, kako naj to opišem – ampak če temu občutku sledim in sem nanj pozoren, potem se mi v življenju dogajajo dobre stvari.
Ste pričakovali, da bodo ljudje tako širokogrudni – vsaj pri nas se mi namreč zdi, da so navajeni stvari na spletu dobiti zastonj ...
Ljudje so me zelo presenetili. Dajali so mi ljudje, ki jih poznam: srednješolski, plesni prijatelji, igralci iz Drame, MGL-ja … a tudi neznanci iz Frankfurta in Brazilije, in to kar po 50 evrov. Nisem mogel verjeti. Jaz bi dal maksimalno 10 evrov – tudi zaradi svojih zmožnosti – ampak za nekaj, kar bi mi bilo res zelo všeč. Če kdo, ki je doniral, to zdaj bere, res še enkrat najlepša hvala, hvala za denar, da sem lahko preživel, predvsem pa hvala za motivacijo, zaradi vas sem spet našel motivacijo za negovanje svoje kreativnosti! Za vsak posnetek sem potreboval kar nekaj časa, predvsem vaje. Ker nimam prave snemalne opreme in čisto nič znanja o montiranju videa, je bil moj koncept »one shot« – v enem posnetku na telefonu kolikor lahko perfektno odpeti oziroma odigrati skladbo. Sem perfekcionist, zato sem potreboval veliko časa, preden mi je uspel posnetek, pri katerem sem bil z izvedbo zadovoljen. Vabljeni k ogledu na moj YouTube, Facebook ali Instagram kanal. Mogoče bom v trenutni situaciji moral nadaljevati kitarske spletne nastope oziroma zdaj bolj razmišljam, da bi nadaljeval z looperjem BossRC505. Upam, da ne, saj bi rad do konca pripravil in posnel album. Žal pa je res težko ustvariti album v teh časih, ko je problem povabiti glasbenika iz sosednje občine.
Kakšen album pripravljate?
Fusion Reactor (Reaktor zlitja) je ime projekta. Gre za multižanrski album avtorskih komadov v razponu od akustike do elektronike. Imeli smo že en koncert, prav tako v okviru Indigo festivala in produkcije Exodos. Na klavirju Marko Črnčec, na basu Miha Koren, na bobnih in violončelu Kristijan Krajnčan, elektronika: Nikson (Niko Komac), rap: Sahareya in Vazz, spremljevalni vokal: Klara Klašič. Res je noro delati s tako odličnimi glasbeniki, njihov doprinos je neverjeten. Seveda pa, ker sem koreograf oziroma plesalec, si želim vso glasbo na koncertu ali videu povezati tudi z različnimi spoji plesnih stilov. Na tem koncertu so zaplesali Alex Tesch, Lia Lačen, Nace Novak in Bor Prokofjev.
Še nameravate zapustiti Slovenijo?
Da. S Kristyno sva že letos imela v načrtu iti v Prago, od koder je tudi njena družina, a potem zaradi korone nisva šla. To sva prestavila na naslednje leto. Celotna umetniška scena tam je zelo razvita in močna. Sodobnoplesne predstave, performansi imajo tudi po 100 ponovitev v enem prostoru. Jaz pa tu igram trikrat, potem grem pa v tujino, a zdaj niti tega ne morem. Zaradi družine si želim, da bi lahko več nastopal in delal samo v enem kraju. To se ponuja v Pragi, tako da bom najverjetneje naslednje leto za nekaj časa tam nadaljeval svoje delo. Seveda pa se bomo med projekti ali zaradi projektov družinsko vračali v Slovenijo na obisk k babici in dedku.
Rosa že tudi kaj pleše?
Ja, zelo je gibalna. Tudi plešem z njo. Zdaj je že kompaktna in jo lahko obračam. Ji pa tudi veliko pojem. Za uspavanje improviziram jazz. Na ta način dobim ogromno inspiracij. Tudi ko že zaspi, še kar malo pojem in se mi včasih zgodi, da skoraj dobim nov komad. Razmišljam, da bi se snemal, ko jo dajem spat. Pa ves čas se smeji, res je veseljakinja. Je pravi blagoslov. Nikoli ni bolna. Tudi zobki niso bili problem, spimo tudi kar v redu, tako da se res ne smem nič pritoževati. Zelo sem vesel, da ne živim v mestu in se lahko z Roso prosto sprehajam v naravi. Ima pa veliko energije, tako da bo še žur. (smeh)
Kaj imate še v načrtu za bližnjo prihodnost?
Kar za veliko časa bi se rad še naprej posvečal razvijanju plesa in petja skupaj. To že nekaj let počasi razvijam, zdaj pa bi se rad v to potopil. Že kot majhen sem bil velik oboževalec Michaela Jacksona in mislim, da me je to zaznamovalo. (smeh) Nikoli nisem zares razumel, kako težko je peti in plesati naenkrat, dokler tega nisem sam poskusil. A občutek, ko se glas in telo združita, je zasvojljiv. Ta razvoj/spoj bom prikazoval na spletu, in kolikor hitro bo mogoče, v živo, v solo projektu Zlitje s samim seboj in v projektu Fusion Reactor (Reakcija zlitja). Vljudno vabljeni na moj YouTube kanal, kjer lahko že vidite/slišite začetke teh spojev. Razvijam pa tudi idejo za projekt v teatru, kjer bi spajal igro (dialog) in ples (seveda tudi z glasbo, kostumom, lučjo, scenografijo, zgodbo, improvizacijo …). Naslova rajši še ne povem, ker projekt še ni v nobeni produkciji. Prosim, držite pesti, realizacija umetnosti je v tem času vse težja, jaz pa obljubim, da bom še naprej, vedno dal vse od sebe.
