Z njim smo se sprehodili vse od njegovih otroških dni, ko si je v kinu prvič ogledal celovečerec E. T., preko študentskih dni ustvarjanja pa vse do sedanjega obdobja, ko se je ves svet praktično zaustavil. Četudi vse stoji, pa je Babosku z ekipo uspelo posneti nov celovečerni film Jama.
Se spomnite, kdaj so vas začeli zanimati filmi in kakšni filmi so vam bili na začetku blizu?
Odkar se spomnim, so me zanimali filmi. Odraščal sem s televizijo, predvsem s starejšimi filmi, vesterni, kriminalkami, zgodovinskimi spektakli, muzikali, retrospektivami Alfreda Hitchcocka in ameriško kinematografijo sedemdesetih. Tako sem zgodaj v mladosti videl premnoge klasike tipa Lawrence of Arabia, The Godfather, Jaws, Once flew over cookos nest, Rocky, Taxi driver, Birds, Singing in the rain, Ben Hur, Spartacus, The searchers, Exorcist, Rosemary's baby, Omen, Chinatown, Midnight cowboy in mnoge druge.
Ste kot deček radi hodili v kino ali ste v filmih uživali doma?
Prvi film, ki sem ga videl v kinu, je bil Spielbergov E. T. vesoljček, na šolski projekciji. Takrat se mi je odprlo novo vesolje velikega platna, ki je bilo in je še zmeraj nekaj povsem drugega, kakor ogled filma na TV. Od takrat sem obiskoval kino, kolikor se je le dalo, z očetom, prijatelji in nato v srednji šoli kar sam, ker me je zanimalo videti marsikateri film.
Se še spomnite časov izposoje videokaset?
O ja, zanimivo obdobje, ko so filmi, piratske kopije prihajali v dnevno sobo, preden so prišli v kino. A to so bile tako slabe kopije slike in zvoka, posnete v kinu, da jih nisem maral. Nekoč sem si s tako kopijo pokvaril vtis filma Silence of the lambs in jih nato nisem več gledal. Raje sem počakal, da je film prišel v kino ali na legalno kvalitetno izdajo na videokaseti.
S prihodom interneta se je vsem ljubiteljem glasbe in filmov odprl sicer nelegalen, a vendar neskončen svet, ki je marsikomu omogočil ogled filmov, ki jih v prejšnjih obdobjih sploh ne bi mogli videti ...
Internet je na vseh mogočih nivojih naredil revolucijo. Digitalna knjižnica, kjer ti je skoraj vse na voljo v nekaj klikih. Seveda se je bilo težko upreti skušnjavi in kdaj pa kdaj kaj pretočiti, posebej glasbo in filme, ki niso bili na voljo na legalnih nosilcih.
Če skočimo v ta čas … Kje si ogledate največ filmov? Uporabljate ponudnike pretočnih vsebin, kot so Netflix, Amazon Prime in HBO go?
Zadnja leta verjetno res doma. Sem uporabnik Netflixa, HBO-ja, Voya. Še vedno pa neizmerno rad pogledam čim več novih filmov v kinu.
Kako je začela vaša pot k poklicu, ki ga sedaj opravljate?
Z gledanjem filmov v ptujskem kinu skozi celo srednjo šolo je prišla tudi želja po ustvarjanju filmov. Med študijem v Ljubljani sem obiskoval filmski seminar v organizaciji ZKOS, sedaj JSKD, ki mi je prvi dal tako teoretične kakor praktične smernice filmskega ustvarjanja. Na AGRFT sem prišel samo do informativnega dneva, kjer me je minilo, da bi tam študiral filmsko režijo, saj sem po predstavitvi dobil občutek, da te bolj kakor filmsko obrt učijo svojo avtorsko filozofijo filma, skratka zelo drugačne tipe filma, kot so mene takrat zanimali. Tako sem nadaljeval svojo pot, tako v izobraževanju kakor v praktičnem delu skozi režiranje glasbenih spotov.
Prvi celovečerni film, ki ste ga režirali?
Po več neuspešnih poskusih realizacije celovečernega filma je bil to film Izhod, ki je v kinematografe prišel leta 2013, čeprav smo glavnino filma snemanje in postprodukcijo opravili že leta 2006/2007, a je takrat zmanjkalo sredstev za povečavo na filmski trak, ki je bil izjemno drag proces, s katerim bi lahko film distribuirali v kinematografih. Ustvarjali smo ga popolnoma neodvisno, a z veliko mero predanosti in entuziazma. Z znanjem in izkušnjami, ki smo jih imeli, smo takrat skočili v vodo in pričeli plavati. Vsekakor izjemna izkušnja.
Po kom ste se zgledovali, če ste se kdaj? Kateri režiser svetovnega kova vam je najbolj blizu?
Vplivov in vzornikov je bilo res veliko, tako iz sveta filma kakor iz glasbe, literature, slikarstva, fotografije … Pomemben proces oblikovanja režiserjevega kreativnega procesa je odprtost za spoznavanje sveta okoli sebe. To je večni učni proces, ki se odraža skozi poznavanje odnosov med ljudmi, delovanje človeške družbe, narave, umetnosti. Vse in vsakdo te lahko nekaj nauči. Veliko je režiserjev, katerih dela so me očarala, tako na emocionalni kot pripovedni in vizualni ravni: Stanley Kubrick, Andrej Tarkovski, Terrence Malick, David Lean, Bernardo Bertolucci, Steven Spielberg, Francis Ford Coppola, Ingmar Bergman, Clint Eastwood, Martin Scorsese, Miloš Forman, brata Coen, David Fincher, Darren Aronofsky, David Lynch, Wong Kar Wai ... Seznam je izjemno dolg.
Ste kdaj razmišljali, da bi se premaknili na televizijo?
Zelo bi me zanimalo ustvarjanje kakšne serije, se pravi eno sezono dolgega filma, bodisi za televizijo ali kakšno pretočno platformo. Nekaj idej obstaja, bom pa videl, kako se bodo razvijale v kreativnem procesu in produkcijskih možnostih realizacije.
Vaš film Preboj je nekaj posebnega. Kako je prišlo do nastanka tega celovečerca?
Hvala. Vse skupaj se je zgodilo zelo spontano. Nisem sploh razmišljal, da bo moj novi projekt partizanski film. Junija 2018 na proslavi 70. obletnice Zveze borcev za vrednote NOB Slovenije sem srečal prijatelja Tomaža Mrlaka, ki mi je povedal to zgodbo o Franti in preboju z Menine planine. Zgodba me je zelo inspirirala in sem takoj začel guglati in prebirati več o tem dogodku. Poklical sem generalnega sekretarja Zveze borcev Aljaža Verhovnika, kasneje koproducenta filma, ki se je ukvarjal s podobno idejo, in vse skupaj sva takoj povezala v film. V osnovi smo planirali igrano-dokumentarni film, posneli intervjuje s Francem Severjem - Franto in štirimi še živečimi borci z Menine planine, ki bi tvorili približno 50 odstotkov filma, ostalo pa igrani deli. Sredstva za film smo zbirali preko donacij na platformi Adrifund, preko mreže Zveze borcev in sponzorjev. Po zaključenem snemanju igranih delov sem se znašel v montaži z ogromno materiala. Pred sabo sem imel 15 ur igranega materiala in pet ur že prečiščenih intervjujev. Bil je svojstven šok, kako naprej. Dilema. Bo film dolg tri ure? Bom moral rezati res dobre dele intervjujev? Bom moral rezati igrane dele? Po ponovnem ogledu vsega materiala sem prišel do realizacije, da imam material za dva filma, za igranega in dokumentarnega z igranimi vložki. Tako sem se lotil najprej igranega filma Preboj, naslednje leto pa je na vrsti še dokumentarni film Past na Menini planini. Posebna zahvala gre vsej ekipi in igralcem, ki so s popolno predanostjo v izjemno težkih pogojih na 1500 metrov višine, v snegu in minus temperaturah soustvarjali ta film.
Ta film vam je prinesel tudi nekaj nagrad …
Preboj je dobil priznanje, plaketo Mestne občine Ljubljana. Na 23. Festivalu slovenskega filma pa je dobil dve nagradi, vesno za posebni dosežek in vesno za najboljši film po izboru občinstva. Na mednarodne festivale filma sploh nismo lasirali, saj smo kmalu po slovenski distribuciji dobili agencijo za mednarodno prodajo, ki je filmu omogočila podpis pogodb za distribucijo na tujih tržiščih. Združene države Amerike, Kanada, Južna Koreja, Velika Britanija, Japonska in Vietnam.
Delali ste z vrhunskimi igralci, tudi z Bjelogrlićem, ki je med drugim tudi režiser. Kako je režirati nekoga, kot je Bjelogrlić? Se je »vtikal« v vaše delo ali je vse šlo tako, kot mora?
Dragana Bjelogrlića sem med snemanjem filma Izhod 2007 spremljal po filmih že 20 let. Lepa sela, lepo gore, Rane, Crni bombarder ... hudi filmi in vloge. Je res izjemen igralec, zato je bilo seveda nekaj treme. Saj si lahko predstavljate, delaš prvi celovečerni film, v njem pa igra Dragan Bjelogrlić. Dobro, da ni bil takrat že tudi režiser, verjetno bi bila trema še večja. (smeh) A tega ne smeš nikoli pokazati, s komerkoli že delaš in kakršnakoli so tvoja notranja trenja. Odnos med igralcem in režiserjem je nekaj izjemno kooperativnega, dvosmerni tok prenosa energije, kreativnosti in idej v ustvarjanju skupnega rezultata. Kot režiser sem se v nekaj dneh od njega veliko naučil o delu z igralci. Sodelovanje z njim je bilo res izjemno.
Film, na katerega ste najbolj ponosni?
Ta film pa še ni posnet. (smeh) Od dosedanjih sta pa to Preboj in kratki igrani film Strah.
Kako je s financiranjem filmov?
V Sloveniji se filmska produkcija financira iz dveh virov. Preko razpisov Filmskega centra in razpisov RTV Slovenija. Iz teh virov pride glavnina finančnih sredstev. Ostala sredstva, a v mnogo manjšem obsegu, se pridobivajo preko sponzorjev in donatorjev.
Se vam zdi, da država naredi dovolj za slovensko filmsko produkcijo?
Ne. Slovenija ima podobno shemo javnega financiranja filmov kakor druge države po Evropi, a za film nameni minimalno sredstev, kar nas uvršča na sam rep evropskega povprečja. Pet milijonov evrov nameni država letno za vso filmsko produkcijo: igrane celovečerne filme, dokumentarce, animirane filme, kratke filme, festivale, izobraževanja … Za primerjavo: v Avstriji za tak budžet posnamejo dva filma. Avdio-vizualni mediji in z njimi film so postali glavna umetniška zvrst 21. stoletja, a pri nas je filmu namenjeno polovico manj sredstev, kakor recimo dobita opera in balet, ki si svoj budžet za delovanje vsekakor zaslužita, a tudi filmsko produkcijo bi morali ojačati, kakor je bilo že sklenjeno, da se sredstva do leta 2022 povečajo na 11 milijonov evrov.
Ste kdaj pomislili, da bi mogoče odšli v tujino? In če ja, kam bi odpotovali in zakaj?
Tujina me zelo zanima, zato z veseljem hodim na filmske festivale in filmske markete, kjer spoznaš izjemne ljudi, tako iz kreativnega kakor produkcijskega dela. Ustvarjaš si mrežo za bodoče projekte, saj je film izjemno univerzalen medij onkraj jezikovnih barier. Za produkcijo in snemanje filma bi potoval kamorkoli po svetu, a ne v smislu, da bi se tja preselil in začel znova. Moj življenjski prostor je bivati nekje v naravi v tem čudovitem delu sveta in s posameznimi projekti ustvarjati kjerkoli. Zanimajo me zelo različni žanri filmov, tako da se lahko lotim filma kjerkoli. Ljubezenske drame v Macau na Kitajskem, grozljivke v Nemčiji, vesterna na Kanarskih otokih in Veliki planini, kriminalke v New Yorku, drame na Švedskem ...
Koronsko obdobje je prineslo ogromno problemov. Kultura se je praktično zaustavila … Kako je z vami? Snemate kaj? Kaj počnete v tem obdobju?
Kar se že celo leto 2020 dogaja s kulturo, je katastrofa. Vladajoča falanga z blokado financiranja zabija žebelj v krsto slovenski kulturi. Blokira kakršnokoli ustvarjalnost, ki ji nastavlja ogledalo in kritično misel. Ustvarja cenzuro. Nedavne deložacije kulturnih društev in nevladnih organizacij, ki jih je naročilo Ministrstvo za kulturo, to samo potrjujejo. Minister za kulturo ni borec za slovensko kulturo, ampak njen eksekutor pa naročilu predsednika vlade. Filmska produkcija je skoraj popolnoma zastala. Filmski center je letos prejel le petino predvidenega proračuna. Filmski producenti in ustvarjalci čakajo na izplačila sredstev za že posnete filme ... Medtem ko v drugih evropskih državah avdio-vizualni mediji dobivajo pomoč države, pri nas pa država ne le, da ni dodatno pomagala, sploh ni izpolnila pogodbenih obveznosti. Skrajno nizkotno ravnanje z vsemi, povečini samozaposlenimi v filmski industriji. Sam sem to ustvarjalno brezizhodnost začutil v tej meri, da sem si preprosto rekel, da nekaj pa moram letos posneti na tak ali drugačen način. Tako smo z majhno ekipo, tremi igralci na lokaciji zelo vizualno raznolikega, čudovitega gozda z ribnikom, septembra v enem tednu posneli celovečerni film Jama. Gre za žanrski crossover med kriminalko, črno komedijo, vesternom in grozljivko. Film, ki v malce tarantinovskem stilu naslavlja kaos, ki vlada svetu.
Menite, da bo kdaj v Sloveniji kaj bolje, ali ste mnenja, da smo se zaustavili na neki točki, iz katere nas ne bo premaknilo nič?
Upanje umre zadnje. Sem nepoboljšljiv optimist, zato verjamem, da se bo situacija popravila. Potreben bo čas in ogromno dela, saj sedaj nismo samo na neki točki obstali, ampak smo se premaknili še malo nazaj.
___________________
Intervju v celoti pa v aktualni številki revije Vklop Stop Spored
