"Z žalostjo sporočamo, da nas je zapustil Jože Hrovat, najstarejši med zaposlenimi v našem igralskem ansamblu, a vseeno do zadnjih izzivov v zavidljivo živahnem izrazu, zanesljiv kolega in vztrajen ustvarjalec, ki mu je bolezen, s katero se je dolga leta tiho boril, v veder humor vtisnila trpko noto razumevanja bivanja in minljivosti. Dragi Jože, s hvaležnostjo se bomo spominjali trenutkov, ko smo skupaj s tabo ustvarjali in živeli," so sporočili iz Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica.
V tem gledališču se je Jože Hrovat zaposlil po končanem študiju na AGRFT in mu ostal zvest kar štiri desetletja, v njem pa je nastopil na več kot 100 uprizoritvah.
Med takšnimi sta bili zelo odmevni komorna igra Dva, v kateri se je levil skozi kar enajst vlog, in velika freska Medtem, nagrajena kot najboljša predstava Borštnikovega srečanja.
Za dramsko igro je prejel priznanje ZDUS za vlogi Jerneja v Vorancu in Guya Jonesa v Razglašenem zboru (1991) ter nagrado žlahtni komedijant za vlogo v skupini rokodelcev v Snu kresne noči na Dnevih komedije (2003).
Posebej izstopajoče so bile tudi njegove kreacije v uprizoritvah Dolgega dne potovanje v noč (Edmund Tyrone), Ta nori dan (Figaro), Ni tako slabo kot zgleda (Gerald Allsop in George Hills), Glengarry Glen Ross (Dave Moss), Neskončni šteti dnevi (Ata), Stari ko zemlja, kakšnih petinštirideset (Monroe), Baron Münchhausen (Vojvoda) in nazadnje v Jakiš in Pupče (Stari Harupče).
Igral je v ameriškem celovečercu Železni križec, nemškem TV-filmu Belo in črno kot dnevi in noči ter v slovenskih filmih, nadaljevankah in TV-filmih Bele trave, To so gadi, Prva šolska naloga, Draga moja Iza, Dražgoška bitka, Nasvidenje v naslednji vojni, Dediščina, Rodna letina, P. S. – Prstan, Primož Trubar, Rudolf Maister, Očeta Vincenca smrt, Heretik, Sladke sanje. Kot režiser je ustvaril vrsto odličnih ljubiteljskih predstav, največ v Prosvetnem društvu Štandrež.
