Novinar in pisatelj Boštjan Videmšek je postal prepoznaven kot vojni dopisnik. Že takrat se je srečeval tudi s podnebnimi migracijami, zato pravi, da je knjiga Plan B, v kateri piše o podnebni krizi in tem, kakšne so možne rešitve, samo logično nadaljevanje.
Vaša nova knjiga Plan B je že prava uspešnica, slišim. Ste to pričakovali?
Kaj je to uspešnica? Knjiga se bere, da. Odzivi so čudoviti, in to me izredno veseli, saj gre za ključno temo našega časa in triletni projekt, v katerega sva s fotografom Matjažem Krivicem ogromno investirala. Tako ali drugače. A zadovoljstvo je (na)puhlo brez resničnih družbenih sprememb. Zadovoljno kimanje ob prodajnih številkah in lepih besedah bralcev je lahko nevarno korakanje proti ego safariju. Ne, da bo knjiga naletela na tak odziv, nisem niti slučajno pričakoval. Nasprotno: ko je udarila korona, sem se bal, da je – da bo – knjiga mrtva. Ne le zaradi razmer v založništvu, ampak zaradi diktature ene same teme in, posledično, razblinjene pozornosti za svet okrog nas.
Ali to pomeni, da vseeno ni take krize v založništvu?
Nasprotno. Kriza je huda. Slabo je bilo že pred pandemijo, ta pa je dodatno udarila po založništvu. Doma in tudi v tujini.
"... ko zagledamo kačo, se zdrznemo. Ko proti nam drvi avtomobil, refleksno odskočimo. Podnebna kriza je »počasnejša«. Namesto prirojenih refleksov zahteva – refleksijo. Razmislek pa je za soliden del ljudi preprosto … prenaporen."
Poznamo vas kot dopisnika z vojnih območij, v zadnjem času pa ste se preusmerili na drugačno »vojno«. Je to velika sprememba pri delu in potovanjih?
Obrat je bil logičen. Vedno so mi bile ključne človeške zgodbe. Tako sem že leta 2004 v Darfurju jasno zaznal, da so podnebne spremembe močno gonilo konfliktov in da bodo – še posebej boj za vodo – ključno gonilo vojn 21. stoletja. Na svojih poteh sem se, posledično, srečeval s številnimi podnebnimi begunci. Preskok na »novo temo« je zato le navidezen: boj s podnebno krizo je namreč ključna fronta (ne le) človeštva. Vseh nas. Da, delo je precej drugačno. Predvsem zaradi osebne varnosti.
Zdi se mi, da je bilo lani res veliko poudarka na okoljskih vprašanjih. Tudi zaradi Grete … Zdaj pa se mi zdi, da je covid pometel z vsem, je tako?
Ne, ni tako. Treba je brskati pod popkulturnim površjem. V prvih tednih sem se tudi sam bal, da bo pandemija razbila številne pozitivne nastavke za boj s podnebno krizo, a se to ni zgodilo. A ne zaradi začasno bolj modrega neba. Temveč iz golih ekonomskih interesov. Nafta se potaplja, premog je mrtev. Obnovljiva energija se vse bolj – izplača. To je dobra novica. In Greta se je vrnila na ulice. Mladi vidijo in vedo. Strašno rad jo imam.
Ko nekdo, ki si pri prehrani lahko privošči izbiro – torej je dovolj premožen –, mirne vesti je trupla, je odvržena maska – ali pa plastična slamica – le slaba šala. Skoraj simbol tega kdo in kaj smo.
Kako si razlagate, da se ljudje bolj bojijo bolezni kot ostati brez pitne vode, izumrtja čebel in naravnih katastrof, ki lahko v trenutku pripeljejo do več žrtev kot kakšna bolezen?
Vsi imamo svoje strahove in tesnobe, ki jih je treba spoštovati in, če je le mogoče, razumeti. V osnovi pa je vse našteto posledica strahovitih esencialnih lukenj v izobraževalnem sistemu in, posledično, tudi v vzgoji. Če pa sem manj abstrakten: ljudje, kot pravi Daniel Kahneman, preprosto nismo omreženi za takojšen odziv na katastrofe, ki prihajajo. Odgovor je evolucijski: ko zagledamo kačo, se zdrznemo. Ko proti nam drvi avtomobil, refleksno odskočimo. Podnebna kriza je »počasnejša«. Namesto prirojenih refleksov zahteva – refleksijo. Razmislek pa je za soliden del ljudi preprosto … prenaporen.
Informacije in rešitve za planet ste iskali na različnih delih sveta. Ampak saj je že doma situacija kar dramatična, se vam ne zdi?
Ne ločujem med domom in tujino. Podnebna kriza je globalna, je zgodba – in krivda – vseh nas. In res globoko topo bolečino čutim v želodcu, ko dobim takšno vprašanje. Ker sem ga (jih) med poročanjem o vojnah in beguncih dobival ves čas. Naši in vaši, mi in oni. Ne, agresivno in brezkompromisno ne sprejemam takšnih delitvev. To se mi organsko in intelektualno gnusi.
Pa imate upanje, da bodo vaše besede naletele na plodna tla?
Zato opravljam posel, ki ga opravljam. Morda sem še dovolj naiven.
Ste optimistični glede prihodnosti?
Optimizem je metafizična kategorija. Verjamem v posamezne ljudi, v človeštvo nikakor. In ne gre le za človeštvo, vrsto genocida in ekocida. Živimo v času velikega šestega izumrtja vrst.
Iz ★★★ REVIJA VKLOP/STOP ★★★
