Drugo leto bomo praznovali 30. obletnico nastanka države. Kaj ste vi počeli v času od plebiscita do razglasitve samostojnosti?
Bila sem v četrtem letniku gimnazije. Leta 1990 sem bila ravno stara 18 let, da sem lahko šla na prve demokratične volitve. Rojstni dan imam 9. marca, mesec dni pozneje pa so bile volitve. V znak upora proti vsemu sem volila SDZ. Celo gimnazijo sem želela študirati gledališko režijo, potem pa sem začela v tretjem letniku delati pri mladinski oddaji na Radiu Maribor. Moj mentor je bil znameniti mariborski novinar Jože Jagodnik, ki je bil pozneje tudi poslanec Združene liste. In potem sem se čez noč odločila, da bom novinarka. Moj oče je bil novinar in urednik ter je za Radio Maribor poročal z vseh ključnih dogodkov ob razpadanju Jugoslavije. Ko je bil plebiscit, ga je seveda pokrival. Najprej, kako so volili v Mariboru, potem pa se je ekipa novinarjev iz Maribora odpeljala v Cankarjev dom v Ljubljano, kjer je bilo veliko slavje. Jaz sem na vsak način želela iti zraven, a me takrat še niso pustili. Na štetje prvih glasov v Mariboru sem še smela z očetom, v Ljubljano pa ne. Že takrat se mi je zdelo izjemno pomembno, da sem aktivno zraven, v nasprotju s sestrama, ki nimata tega novinarskega adrenalina. Ena je danes sodnica, druga pa dela v marketingu v mariborskem gledališču.
Je država po 30 letih tam, kjer bi si želeli oziroma ste sanjali, da bo?
Sploh si nisem predstavljala, kakšna država bo. Živeli smo v Mariboru in prva država, ki se mi je zdela tako za vzporednico, kakšna naj bi Slovenija bila, je bila Avstrija. Ko smo kot otroci hodili v bližnji Gradec, je bilo tam vse barvito, v Sloveniji pa vse sivo. Sicer pa sploh nisem imela neke realne predstave, kaj pomeni imeti svojo državo. Takrat si bil mlad, živel si v nekih idealih, kako bo to vse super in čudovito. Meni sicer v nekdanji državi Jugoslaviji ni bilo slabo. Zdaj, po 30 letih tudi aktivnega spremljanja politike, pa moram reči, da si nisem predstavljala, da bomo prišli do te točke, na kateri smo. Zdi se mi, da smo preveč razdeljeni in da se je kadrovski potencial, ki je bil v slovenski politiki na začetku osamosvojitve in potem nekje do leta 2004–05 po Drnovškovem in Kučanovem odhodu, v končni fazi tudi z neko transformacijo Janše in slovesu cele ekipe ljudi ter razsutju cele vrste strank, ki so odšle s političnega prizorišča, izgubil in da imamo zdaj neko plehkost politike brez teoretične vsebine.
Če bi vi imeli v rokah škarje in platno, kje bi začeli?
Za začetek bi si želela manj primitivizma in več oprijemljive vsebine, torej ne floskul o vsebinah, o kateri poslušam vsak dan prvakinjo Desusa, ki je moja generacija, ampak resnih tem. Meni se recimo zdi, da je Janša na nedavnem vrhu EU dosegel velik uspeh pri pridobivanju denarja za Slovenijo – enako in še več so si seveda izpogajale druge države – toda kar je ob tem govoril o problemih z mediji in sodišči, se mi zdi pa deplasirano. Drugi problem, ki sem ga prej nakazala, je, da naše politične stranke – in to vse po vrsti – nimajo resnih političnih programov, odgovora, kaj si s to državo želijo, kako bi jo upravljale. Država je od državljanov in državljank, politiki pa so prepričani, da je njihova, kar ni res. Če so se že odločili, da se bodo šli ta posel, so tukaj za to, da bodo za nas državljane upravljali državo in da bomo vsi skupaj živeli v čim bolj normalnih razmerah ter se čim bolje razumeli, ne pa, da se prek družbenih omrežij in forumov vsak dan žalimo, psujemo, blatimo in ti vulgarizmi postajajo normalen del javnega diskurza. To pa se mi ne zdi način normalnega življenja v neki kultivirani družbi. Kot državljanka te države sem tudi absolutno ogorčena, da del politike in njihovih privržencev tiste, ki so med koronakrizo izgubili delo in zaradi tega protestirajo, imenuje za parazite te družbe. Brez dela so ostali, ker je tako med epidemijo odločila ravno ta oblast, ki jih psuje. To se mi zdi pa kriminal. Daj jih ni sram! Ti ljudje so pripravljeni delati. Normalno so hodili v šole, normalno so bili v službah in zdaj, ko se ne strinjajo s tvojo politično izbiro, so psovani in žaljeni. Mislim, ali smo demokracija ali nismo? Ali imamo pravico do normalnih različnih pogledov na to državo ali ne? Mislim, da imamo. Ob pripravah na intervju z Igorjem Bavčarjem sem brskala po televizijskem arhivu. Leta 1988, ko je Igor Bavčar za Janez Janšo organiziral Odbor za varstvo človekovih pravic, so se zelo glasno zanj zavzemali tudi Svetlana Slapšak, Matevž Krivic, Dušan Keber, Slavoj Žižek, Tomaž Mastnak – niso bili samo iz Komisije za pravičnost in mir ali pa laiki z Lojzetom Peterletom. Na posnetkih na nacionalni televiziji ta hip na srečo omenjeni še niso stalinistično izbrisani. Vsi omenjeni so bili v Bavčarjevem Odboru v prvih vrstah. In kulturno so se pogovarjali med seboj in kulturno so medsebojno sodelovali, ne glede na to, da so imeli različne poglede na svet.
Zaradi vašega dela ste pogosto tarča kritik in še česa hujšega. Vas je bilo kdaj res strah?
To, da dobivam na svoj službeni naslov grozilna pisma, dopisnice, kartice in pisma z belim prahom, gre kar mimo, ker se zdi, da je virtualno – človeka, ki ti je to poslal, namreč ne vidiš. Seveda vse zadeve prijavljamo policiji, ker jih tudi moramo. Res pretreslo pa me je pred volitvami leta 2012, ko je bila afera z Janševimi nepremičnimi oziroma tem, kako je prišel do njih. Zadnji teden kampanje sem začela o tem poročati za TV Slovenija, poročali pa so tudi kolegi v drugih medijih in Janša je tiste volitve zaradi tega – vsaj tako je prepričan – izgubil. A izgubil ni zaradi novinarskega poročanja, ampak ker do danes ni znal pojasniti izvora svojega premoženja za nakupe svojih nepremičnin. No, ko sem se dva dni pred volitvami zvečer vozila domov, mi je zazvonil mobilni telefon. Bila je neznana številka in neznan moški glas mi je rekel: »Pazi, kaj počneš. Imaš majhnega otroka.« Takrat sem se pa res zdrznila. Z možem se sicer potem nisva odločila za prijavo policiji, saj je bil prepričan, da gre samo za volilno stvar.
Zelo pestro pa imate zadnje čase tudi v sami hiši – govorim o nameravani spremembi medijske zakonodaje. Kakšno je vaše mnenje o tem?
Vsebinsko ti predlogi pomenijo sesutje nacionalne javne radiotelevizije. Razumem, da so ljudje jezni, ker morajo na mesec plačevati naročnino v višini 12,75 evra, ampak hkrati zanjo dobijo izjemno veliko paleto najrazličnejših programskih vsebin. Če nam bodo vzeli takšno količino denarja, se bo moral predlagatelj, torej Ministrstvo za kulturo oziroma aktualna vlada odločiti, kaj bo na RTV-ju ukinjala – ali bo to Radio Slovenija, kar je ravno teh 20 milijonov, kolikor bo denarja manj, ali informativni program Televizije Slovenija, ki jim gre vsem vedno najbolj v nos. In, novinarji nismo tu zato, da bi delali piar politiki, ampak zato, da jim postavljamo ogledalo. Zdi se mi sicer, da ta predlog sprememb zakona o RTV ni nastal iz neke kapricaste zlobe, ker ti gredo mediji, ki jih ne obvladuješ, v nos, in da bi se uničila javna radiotelevizija in še STA ter še kakšen drug medij v tej državi, ampak je zadaj še nekaj drugega. Hkrati s tem se namreč ustanavlja še poseben sklad, kjer bi ljudem prek telekomunikacijskih operaterjev pobrali še dodaten denar. O njegovi porazdelitvi pa bo odločal samo minister za kulturo. Tega denarja ne bo malo, približno 25 milijonov evrov ga bo. In strinjam se s sošolcem in zdaj mentorjem s fakultete Markom Milosavljevićem, ki meni, da bo to najverjetneje sklad za financiranje strankarskega medija. Takšno razgrajevanje javnih medijev se v normalni demokratični državi ne bi smelo zgoditi. Slovenska vlada je podpisnica zavez znotraj EU glede pluralizma in demokracije tudi glede medijev in tega, kakšne informacije, se pravi neodvisne in avtonomne, naj javnost dobiva, tako da gre tu tudi za razsuvanje demokracije. Očitno so vsi ti slovenski podpisi zavez neki nepotrebni lepotni okraski, mrtve črke na papirju. Tukaj pa sem – moram reči – zelo pri stališču naše evropske poslanke Ljudmile Novak, ki je jasno povedala, kaj to pomeni.
Zakaj je javni medij tako zelo pomemben?
Javni medij je tako zelo pomemben ravno zato, ker javnosti ponuja različne poglede na našo družbo in svet. Že v naši redakciji informativnega programa Televizije Slovenija smo popolnoma različnih pogledov, ampak med sabo dobro sodelujemo, saj smo vsi profesionalci. Vsak s svojega vidika prinaša pogled na svet, hkrati pa smo vsi skupaj zavezani k profesionalnim standardom. Upam si tudi trditi, da smo edini medij v tej državi, ki ga veže toliko pravil in kodeksov, ki jih moramo upoštevati pri svojem delu: imamo varuhinjo gledalčevih pravic, programski svet, novinarska združenja, kodeks Društva novinarjev, sodišče, pravila in zaveze EBU … v tem smislu smo daleč najbolj profesionalen medij.
Programski svet RTV Slovenija na izredni seji 20. julija ni potrdil predloga novega finančnega načrta javne RTV hiše ter sprememb načrta programskih vsebin za letos, tako da imate programski načrt, ki pa ni pokrit v finančnem načrtu. Kaj to pomeni za vas?
Nesprejetje finančnega načrta pomeni, da se financiramo po dvanajstinah, da denarja za nobeno stvar ni, da smo praktično na varčevalnih ukrepih. Ni res to, kar sem zadnjič slišala od enega od programskih svetnikov, da hodimo na teren s kombiji, medtem ko pri vseh drugih medijih hodita samo novinar in snemalec. Malo za šalo in malo za res, kolega nam je zadnjič omenil, da se tega visokega standarda glede številčnosti ekipe in kombijev na terenu najbolj dosledno držijo v verskem programu, kjer jim zaradi varčevanja EBU standard ni padel. No, ne vem, ali pričakujejo, da bo šel samo novinar z lastnim mobilnim telefonom in snemal za televizijski dnevnik? Profesionalni standardi – kot sem že prej rekla – so na javnih televizijah zaradi vseh zavez, ki smo jih podpisali in ki se jih moramo držati, zelo visoko postavljeni.
Menite osebno, da je res treba vsem zagotoviti nastop na nacionalki, da si vsi zaslužijo svojih »pet minut slave«?
Ne, tega ne menim. Obstajajo kriteriji, kdo se spusti v program in zakaj, to moraš uredniško znati tudi argumentirati. V zadnjem času smo imeli v okviru proslavljanja 30-letnice Slovenije precejšnjo debato, ali pred ekran spustiti Igorja Bavčarja, ki je obsojen zaradi pranja denarja in kazen prestaja na Dobu. Jaz kot vodja projekta sem imela kar dilemo, enako tudi odgovorna urednica Manica Janežič Ambrožič. Toda na koncu smo ugotovili, da brez ustanovitelja Odbora za varstvo človekovih pravic, ki je v politično orbito tako rekoč izstrelil aktualnega premierja, ne moremo teh dogodkov zabeležiti – s tem dodatkom, da če ga imamo in se mu ne odrečemo kot sogovorniku, da ga pa moramo vprašati vse in z njim problematizirati tudi to, da prestaja zaporno kazen, da je pravnomočno obsojen. V to je privolil. Privolil je v to, da odgovarja na vsa vprašanja, tudi na ta, povezana z njegovimi grehi. On sicer meni, da je nedolžen. Moje mnenje je morda drugačno, ampak tudi na ta neprijetna vprašanja je moral odgovarjati.
Ste kdaj ali bi kakšnemu sogovorniku rekli ne oziroma ste ga/jo predali kolegici?
Ne, razen da se mi zaradi zadeve, ki jo imava z Janšo, ne zdi primerno, da bi jaz z njim delala še karkoli, ker me je globoko razočaral.
Je kdaj kdo to storil vam?
Da bi na tak način, ne ... morda Janša. Očitno imava en tak čudovit odnos. (smeh)
