"Mi nismo izgubljena generacija" je serija štirih kratkih dokumentarnih filmov mlade režiserke, snemalke in montažerke Tine Lagler, ki predstavlja pet mladih slovenskih ustvarjalcev – akademsko slikarko Klavdijo Zupanc, izdelovalca koles po meri Davida Krevsa, izdelovalca unikatnih snowboardov Jureta Sodjo ter izdelovalca uporabnih keramičnih izdelkov Nino Mrđenović in Jošta Bukovca.
S svojim delom se bodisi preživljajo bodisi jim to prinaša dodaten zaslužek poleg redne službe. V času, ko je prekarno delo za mlade zaposlitev, ko čas teče prehitro, ko nas z vseh strani oblegajo oglasi, kaj vse potrebujemo, pa v resnici ne, v času, ko ljudi preveva vse večji negativizem, anksioznost, nepotrpežljivost, netolerantnost in še bi lahko naštevali, so med nami čudovito navdihujoči ustvarjalci, ki s svojimi rokami obujajo in nadaljujejo obrt, močno prepleteno z umetnostjo in, čeprav bi včasih najraje vrgli puško v koruzo, ne obupajo, temveč dokazujejo, da 'mi nismo izgubljena generacija'.
Klavdija Zupanc
Klavdija je čudovita slikarka, grafičarka in ilustratorka. Kot mlada akademska slikarka, ki je diplomirala na Akademiji za likovno umetnost, je polna upov in ambicij iskala svoj prostor pod soncem in zdi se, da ga je v različnih ustvarjalnih (in birokratskih) vlogah, v katerih se vsi znajdemo v tem (včasih norem) svetu, končno našla. Pod umetniškim imenom Ustvarjeno na podstrešju ustvarja unikatne grafike, prepletene z ilustracijo in različnimi tehnikami, iz katerih je moč razbrati vse malenkosti, ki jo pri delu navdihujejo in vodijo.
David Krevs
David je navdihujoč kolesarski krojač, ki z lastnimi rokami izdeluje osupljiva kolesa po meri. Pred nekaj leti se je odločil, da bo iz svoje strasti ustvaril delo, ki mu bo prinašalo kruh in plačevalo položnice, vendar je sčasoma spoznal, da kot krojač, ki poleg tega skrbi še za vse drugo, kar pride zraven, terja še veliko več, zato je ubral drugačno, zelo razumno, pot – svojo strast je obdržal kot stransko službo, ki mu obenem pri ustvarjanju omogoča veliko več svobode. Vendarle je zanj svoboda tudi vožnja s prijatelji. David pod imenom Karussell dokazuje, da življenje res ni samo delo, delo, delo, temveč vrtiljak vsega, kar nas izpopolnjuje.
Jure Sodja
Jure je svojo ljubezen do snowboardnja spremenil v delo in se, potem, ko je spoznal, da želi v življenju delati nekaj, kar ga bo res osrečevalo in izpolnjevalo, odločil, da bo izdeloval unikatne snowboarde. Čeprav ima poleg izdelave desk še redno službo, ne obupa – ko pride popoldan domov, se zapre v svojo delavnico ter oblikuje in izdeluje deske, ki zdaj pod imenom Moonchild Snowboards že drvijo po snežnih strminah po svetu. Kot športnik, ki nadvse rad potuje po svetu, ki nam vsem ustvarjalcem prinaša enkraten navdih, si želi, da se bo, ko bo star, obrnil nazaj in za seboj videl dolgo zasneženo sled, polno preplezanih vzponov, in ta bo dokaz, da je v življenju počel tisto, kar ga je res veselilo.
Nina Mrđenović in Jošt Bukovec
Nina in Jošt sta zabaven, ljubeč in navdihujoč par ter sta avtorja uporabnih keramičnih izdelkov z imenom Shrusko. Nina in Jošt živita v hiški sredi gozdov, nekje na Dolenjskem, kjer izdelujeta keramične skodelice, sklede, vaze, krožnike, pladnje in še kaj, skrbita za vrt, se zabavata z mačkami in racami okoli hiše in uživata življenje. Sliši se sanjsko, vendar zna življenje pokazati svoje zobe, kar pa Nina in Jošt prelijeta v pravljične in zabavne ilustracije, ki spremljajo njune izdelke in nam hkrati predstavljata ogledalo družbe in dejstva, da smo vsi v isti pašti. Pa kaj, saj smo skupaj!
Velik projekt, majhna podpora
»Že od nekdaj občudujem vse ustvarjalce, mlajše in starejše generacije. Ko sem bila majhna, je moja mama eno zimo ustvarjala šopke iz suhih rož in jih takrat prodajala na tržnici. Ko sem odrasla, se je lotila šivanja torbic, ki sva jih kratek čas prodajali na spletu in tudi na enem od sejmov, na katerem še danes ustvarjalci prodajajo svoje izdelke,« se spominja ustvarjalka filmov, sicer samozaposlena v kulturi kot snemalka in montažerka. Kratke dokumentarne filme s partnerjem, direktorjem fotografije, Blažem Mikličem, ustvarja že šest let, vendar, kot pravi, bolj ali manj z lastnimi sredstvi, ki jih zaslužita s snemanjem za naročnike ali s fotografiranjem ustvarjalnih delavnic za različne zavode.
Ideja o projektu Mi nismo izgubljena generacija se je sicer porodila pred nekaj leti, kmalu za uspešnim celoletnim projektom OSM minutes of 2015, ko sta vsak teden posnela en kratek film z najrazličnejšimi tematikami: »Takrat sva z Blažem v enem tednu posnela zelo kratek film o Meti Wraber in njeni tedanji razstavi, potem pa sva se kar naprej poigravala s to idejo in ugotovila, da imava okoli sebe ogromno ljudi, ki naju navdihujejo in se s svojo umetniško obrtjo tudi preživljajo. Problematika prekarstva in zaposlovanja pri nas se je v tem času povečala, postala je bolj odmevna, pa vseeno premalo, in to, da se preživljamo z ustvarjalnim delom, se mi zdi nekaj čudovitega, pozitivnega, čeprav smo z ustvarjalci med snamenjem velikokrat potožili nad sistemom in okoliščinami. Prav zato sem si želela ustvariti nekaj pozitivnega in pokazati, da ni vse tako črno, temveč da se pod tem skriva ogromno ljubezni, strasti, hkrati pa seveda vztrajnosti, trdega dela, napora in samodiscipline. Ustvarjalci danes tudi niso le v vlogi ustvarjalcev in umetnikov, pač pa tudi prodajalcev, promotorjev, administrativnih delavcev nenazadnje.« Snemanje se je na neki točki ustavilo, z Blažem jima je padla motivacija, saj sta v projekt vlagala čisto sama, nato pa se je s projektom Tina na Ministrstvu za kulturo prijavila za delovno štipendijo. Jasno ji je bilo, da je štipendija za produkcijo štirih kratkih dokumentarcev premalo, je pa motivacija za dokončanje projekta.
Ko sta ponovno zagnala produkcijo, sta se povezala z domačimi glasbeniki, Čedahuči, New Wave Syria, Srečna Mladina in Shekuza, ki so projekt podprli in Tini dali dovoljenje za uporabo svoje glasbe v filmih. Oblikovanje zvoka je zaupala Mihi Šajini, grafično oblikovanje Urški Alič, animacijo filmskih špic pa Juretu Lavrinu.
Kdaj je dovolj?
Tako kot ustvarjalci se tudi Tina kot samozaposlena v kulturi vsak dan znajde v različnih vlogah. Poudarja, da se nauči veliko novega, vendar pa prizna, da se pri 33-letih vse pogostje vpraša, kje je še tista meja, ko bo rekla dovolj je. »Velikokrat sem si rekla, da bi bilo bolje, da se zaposlim kot montažerka, vendar sem še kar v tem. Res pa je, da si to v resnici lahko privoščim, ker imam stanovanje urejeno pri starših, ker nimam kredita, najemnine in podobno. Ne vem, kaj bo, ko bom enkrat imela družino, glede na to, da sva s partnerjem oba samozaposlena v kulturi. Super kombinacija, bi rekla,« se zasmeji in v isti sapi nadaljuje: »Med snemanjem dokumentarnih filmov sem ugotovila, da imajo vsi ustvarjalci kar nekaj skupnih točk – delovni prostor oziroma delavnico imajo v domači hiši ali hiši staršev in v večini živijo v lastnem gospodinjstvu pri starših. Nihče od njih (še) nima otrok, imata pa dva poleg tega še redno službo, kar se mi je zdelo sploh izjemno. Najbolj neverjetno pa se mi je zdelo, da se nihče od njih nikoli ni pritožil, nasprotno, starši jih podpirajo in jim priskočijo na pomoč, nemara z njimi delijo svoje znanje. To se mi zdi nekaj lepega.«
Mi nismo izgubljena generacija predstavlja zgolj pet ustvarjalcev. Med nami jih je še mnogo več. Promovirajo se preko družabnih omrežji, prodajajo svoje izdelke na sejmih po Sloveniji in trgovinah, kjer njihovo delo prepoznajo kot nekaj izjemnega ter nenazadnje obujajo in nadaljujejo umetniško obrt, za katero se zdi, da je varno zavetje mladih prekarcev. Vendarle ne pozabimo, da je vse skupaj lahko zelo varljivo.
