Na študiju slovenščine ste začutili, da je vaša velika strast fonetika. Zakaj ravno fonetika?
To področje se, če vam pojasnim povsem preprosto in po domače, ukvarja s tem, kako se posamezno besedo naglasi in izgovori. Znanje, ki sem ga pridobivala na fakulteti, sem dopolnjevala z dodatnimi izobraževanji in vsakodnevnim brskanjem po strokovni literaturi. Na koncu sem svojemu jezikovnemu znanju dodala radijske izkušnje in nastala je čudovita diplomska naloga. V njej sem se ukvarjala predvsem z izgovorom fonema /v/ v sodobnem medijskem govoru. Mentor je bil navdušen, a poti do doktorata nisem nadaljevala, saj se vedno, kolikor je mogoče, posvetim področju, s katerim se ukvarjam, že lep del mojega življenja pa je to radio.
Zelo mladi ste začeli poučevati radijske govorce. Je bila to za vas velika čast?
Res sem bila zelo mlada in bila je čast, a še bolj odgovornost. Lepo me poboža, hkrati pa tudi malo zaskrbi poklon, da sem ena redkih radijskih voditeljic v slovenskem prostoru, ki obvlada jezikovno normo. Dobro razumem rabo jezika v nekih posebnih razmerah, še posebno, ko gre za dvogovor, a je vseeno preveč malomarnosti. Moje mnenje je, da če se mora na primer zdravnik izučiti za svoje področje, potem mora neko znanje pridobiti tudi radijski voditelj.
Na kakšne ljudi ste naleteli pri učenju radijskih voditeljev in novinarjev?
Na najrazličnejše ljudi, še posebno tisti na začetku svoje poti so me spraševali, kdo naj bodo: Denis Avdić, Klemen Bunderla, Andrej Karoli ... A nihče ni kot ti ali jaz. Ti si ti in jaz sem jaz. Vsak je edinstven. Ker se vse življenje učim in samoizobražujem, delam na sebi tudi na osebnostnem področju. Moj izziv ni, da izučim radijskega voditelja v dobrega govorca, ampak da ga preoblikujem v radijsko osebnost.
Kakšne so danes smernice radiev?
Smernice radiev so različne, a v današnjem svetu vsesplošnega obilja ter posledično izgubljenosti in zmedenosti človeka sem si zadala nalogo, da v skladu z njimi izoblikujem vsakega posameznika v njega samega. Da se ob tem udobno, svobodno in prijetno počuti. To je temelj vsakršne rasti in zadovoljstva. Če najdeš sebe, če se začutiš, potem te bodo začutili tudi poslušalci. Ne vsi, a če veš, da si se potrudil in dal vse od sebe, če si sledil svoji zdravi presoji in srcu, si vedno in ne glede na vse zmagovalec.
To govorite na podlagi lastnih izkušenj?
Seveda. Tudi sama dolgo nisem vedela, kdo sem, o čem in kako naj govorim, sledila sem navodilom drugih in jim želela ugajati, namesto da bi sebi, nase sem pozabila. Potem sem pogledala, katere so moje prednosti, kaj rada počnem, kaj znam in kako lahko poslušalcu dam sebe. Včasih se ne zavedamo, da je vse že v nas, in se iščemo drugje, v drugih, zato sem danes tu, da pomagam. To je moje poslanstvo.
Ukvarjate se tudi z osebnostno rastjo. Povejte kaj več o tem.
Na dosegu roke nam je preprosto preveč materialnih stvari, ni več jasne ločnice med družbenimi omrežji in resničnim življenjem. Izgubila se je prvinskost, pristnost. Da preživimo, smo si nadeli maske in igramo različne vloge le zato, da bi ugajali drugim. Pozabili smo nase. Na ljubezen do sebe, ki je temelj našega preživetja v tem svetu.
Si želite temu področju v prihodnosti nameniti še več časa?
Vsekakor, saj se mi zdi to prava pot naprej, pot do resnične sreče in zadovoljstva. Ni dovolj, da vsak dan mimogrede na družbenih omrežjih preberemo kakšno lepo pozitivno misel. Ni dovolj le brati, poslušati. Pomembna so dejanja. Kaj in kako bom to spremenil/-a v svojem življenju? Ni lahko, se pa obrestuje.
Česa pa ne odobravate?
Krivice, naj se dogaja meni ali drugim. Naučila sem se biti čim bolj iskrena in pristna do sebe. Če devet od desetih ljudi pokaže na nekoga, da je tak in tak, me to ne prepriča. Pomembne nam morajo biti lastne izkušnje in predvsem to, da ne sledimo množici zgolj zato, da dobimo potrditev, da smo zaželeni in ljubljeni.
Na svoji medijski poti ste spoznali ogromno različnih ljudi, od poslušalcev, vodstvenih ljudi, voditeljev, menedžerjev do največjih glasbenih zvezd na področju Balkana. So kakšne razlike med njimi?
Ljudi ne dojemam tako, da je nekdo vreden več. Prav vsi, od prvega do zadnjega, smo v osnovi le ljudje, lahko pa se kdo resno oprime svojih vlog in izkorišča svojo moč, svoj vpliv in se celo čuti »nadčlovek«. Okrog takih ljudi in tistih, ki ves čas igrajo vlogo žrtve, delam čedalje večje ovinke, ne maram ogovarjanja in rada bi, da bi večkrat, ko govorimo o drugih, pomislili na to, da kar povemo o drugem, v resnici povemo o sebi. Sami sebi smo ogledalo.
