Petra je že dolgo razmišljala, da bi napisala knjigo, a seveda je veliko lažje, da ti da nekdo pravo spodbudo. Klic založnika Sama Ruglja je prišel kot naročen.
»Nisem tip človeka, ki bi napisal knjigo in potem prosil založbe, če mu jo objavijo. Tega res ne znam. Zato mi je bilo seveda super, da je poklical Samo Rugelj z založbe UMco in mi predlagal, naj napišem knjigo. Takoj sem vedela, o čem želim pisati. Ne samo o Evforiji, ampak tudi o mojih mulcih iz vzgojnega zavoda, s katerimi gremo vsako leto peš iz Kranja v Piran. Želela sem napisati dobro zgodbo o naših otrocih, saj drugače mediji v teh naših zavodih iščejo le slabe zgodbe. Tudi posvetilo v knjigo sem napisala njim, ker se mi je tako zdelo prav, ker želim, da se tudi oni počutijo pomembne, ker so pomembni,« pravi Petra, diplomirana psihologinja in magistrica sociologije, ki je zaposlena v Vzgojnem zavodu Kranj kot vzgojiteljica otrok z motnjami vedenja in čustvovanja.
»Ne želim poveličevati teka, sem pa rada v gibanju. Zato rada poudarjam, da to ni knjiga samo za tekače, je za vse.«
Nekaj te pokliče
»Meni je gibanje v naravi, po hribih, nekaj normalnega, navajena sem tega, zato se mi to ne zdi nič posebnega, nič nevarnega. Tudi noč v naravi se mi zdi lepa, polna zelenih oči radovednih živali, ki te gledajo. Ne, teme me ni strah. V knjigi sem želela pokazati, da lahko vsak človek doseže svoje cilje, če se odloči. Pač greš! Eden od mojih mulcev je rekel, kdor pač nima v glavi, ima v nogah,« se smeji Petra, ki je Evforijo - ultra trail tekmo v Andori preko Pirenejev zmogla skupaj s svojo partnerko in prijateljico v vseh pogledih - Žano Andreevo: »Jaz pravim, da te mora nekaj poklicati v tako zgodbo. Na tako zahtevno in naporno pot ne greš kar tako. Moja prva Evforija se je končala z zlomom noge, ker mi je vanjo priletela skala, zato sva z Žano hoteli poravnati račune s Pireneji. Veliko jih pride z nekim namenom, ker je nekdo bolan ali je nekdo umrl in to delajo zanj, čeprav jaz pravim, da gre vsak na tako pot zase. Sicer trdim, da to ni zdravo početje. Z Žano sva želeli končati Evforijo, ker naju je bilo enostavno sram odstopiti. Prav rekla sem si, a zdaj boš odstopila, čeprav ti nič ne fali. Nisem mogla iti k organizatorju in mu enostavno reči, da se mi ne ljubi več matrati,« je tako zelo iskrena Petra, ki je imela na poti zelo veliko težav s spanjem:
»Z Žano sva absolutno premalo jedli in sva se te zahtevne poti lotili zelo diletantsko. Nisva imeli podporne skupine, ki bi nama na določenih točkah pripravila hrano, tudi s seboj nisva veliko nosili. Enkrat proti koncu tekme sem celo pozabila iz postojanke, kjer smo dobili uradno hrano in posteljo za kratek počitek, vzeti hrano. Takrat sem se resno bala, da me bo Žana ubila, tako je bila jezna, ampak jaz sem enostavno pozabila. Edino to je super, da po Pirenejih povsod tečejo potočki, tako da vsaj s hidracijo nisva imeli težav. Sama sem imela zelo velike težave tudi s spanjem. Vmes mi ga je že tako primanjkovalo, da sem mislila, da se mi je zmešalo, sploh nisem mogla več normalno funkcionirati in premikati nog. Saj vam pravim, taki podvigi zares niso zdravi. Trdim, da je temu trailu ime Evforija le zato, ker si tako srečen, ko je tega mučenja konec.«
»Pred Evforijo sem zagotovo naredila 100 kilometrov teka in hoje na teden. Ja, časa gre za te ultra trail tekme zares veliko.«
In podobno, svojo evforijo so na poti od Kranja do slovenske obale, na 171 kilometrih, doživljali tudi Petrini »mulci«, vsak se je boril s svojimi težavami:
»Aleks je petnajstletni fant, ki je fizično sposoben priti na konec sveta, a me je vsake pol ure vprašal, kdaj bomo prišli. Potem so ta naša dekleta, stara štirinajst, petnajst let, vse so se morale boriti same s seboj, da so prišle na cilj. Pravzaprav sem želela tudi njim pokazati, da so naredili nekaj velikega, da ne gre veliko ljudi peš na morje. Mislim, da bodo oni šele čez nekaj let dojeli, kaj so v resnici dosegli,« zares lepo o svojih otrocih pripoveduje Petra, ki se je na najin pogovor ob kavi pripeljala ravno z nočne, kjer, pravi, ima popoln mir in lahko mirno spi: »Na življenje želim gledati bolj sproščeno, s pozitivne strani. Zato mislim, da je zelo pomembno, da ljudem pokažemo dobre stvari in pišemo dobre zgodbe tudi z malo humorja in samoironije.«
Iz knjige
Ležala sem na zložljivi postelji s hrapavo ponjavo v polkletni telovadnici nekega andorskega mesteca in hlastala za mislimi, ki so se zaganjale v zamegljeno zavest. Spati bi morala. Le dve uri sva si odredili v ta namen. Vsako noč, niti ne noč, vsak konec etape, kadarkoli je že naneslo, po dve uri. Ki ju je še dodatno oklestil možganski nemir. Nima smisla, to res nima smisla, je odzvanjala naveličana utrujenost. To je čisti kretenizem, je besnel glasnik udobja.
Iz KNJIGE
»Kolk je še??« je vprašal Aleks takoj po prvih metrih skozi Izolo.
»O bog se usmili,« sem rekla sama zase, »zna ta poba govoriti sploh še o čem drugem?« Bil je živa karikatura tistih anekdot, v katerih otroci na poti ves čas sprašujejo prav to, iz risanke pa se je ohranila tista fraza: »Je še daleč, ata Smrk?« Zdaj mi ni bila več smešna. Kljub vsemu pa sem ostala izurjeno potrpežljiva in sklenila sodelovati.
»Ena ura. Misim, do Strunjana,« sem rekla na pamet.
»Kolk bi blo, če bi midva laufala?«
»Ne vem. Pol manj,« sem rekla nekaj, kar naj bi ga potolažilo.
»A gremo laufat?«
Foto: Goran Antley
