Po dopustu, med katerim se je priljubljena televizijska voditeljica Ana Tavčar Pirkovič v letošnjem poletju z družino odpravila po Nizozemski, se je nedavno vrnila na naše male ekrane v oddaji Dobro jutro. Gledamo jo ob torkih in sredah, pripravlja pa tudi akcijo Vse je enkrat prvič, kjer izpolnjujejo dolgoletne želje in premagujejo strahove. Kaj pa je njen največji strah, njena neizpolnjena želja? »Na oddaji me je bilo strah početi kaj drugega, kot le voditi; spomnim se, da sem pred prvim klavirskim nastopom v oddaji imela veliko treme – in to se mi je zdelo tako nenavadno, počutila sem se kot majhna deklica, ki stopa na velik oder in ima prekratke noge, da na klavirskem stolčku doseže tla, roke ji trepetajo in vsa je krhka. Potem je šlo. Ravno tako prejšnjo sezono, ko sem pela. Kako se sprostiti, držati ta mikrofon, se umiriti. Vem, to je za pevce in nastopajoče nekaj normalnega. Jaz pa nisem ne prvo ne drugo, sem samo jaz. To je bilo zame prvič in je bilo neizpolnjena želja. Zdaj to postaja užitek … Telo se je umirilo in na oboje navadilo. Še več, celo pogrešam ta kanal, da do ljudi stopam še na druge načine,« je iskrena Ana. Pa bomo kakšen pevski nastop videli tudi v oddaji Dobro jutro? »Joj, vidite, nisem vedela, da me boste to vprašali,« se skromno nasmeje. »Enkrat sem pa res zapela tudi v jutranjem programu, z Manuello v švedščini. Kako vznemirljivo! To sezono se mi zdi fino, ker imamo novi 'jingle', Alyino pesem Dobro jutro, življenje – in to je tako prijetno, ko med vsemi vsebinami skupaj z gosti malo zaplešemo in zapojemo. Za slovenski prostor verjetno še nekoliko nenavadno, medtem ko naši mediteranski sosedje Italijani to počnejo že od nekdaj. In jaz si želim malo te italijanske sproščenosti vnesti tudi k nam!«
V VSAKI STVARI VIDIM LJUBEZEN
Poleti pa so se mediji na veliko razpisali o Aninih poletnih fotografijah – predvsem so hvalili njeno lepo postavo. »Ne vem, kako to, da so požele toliko zanimanja. Fotografije zbiram bolj na vsebino, sledim lepemu v smislu promoviranja vsega tistega, kar nam dela dobro in kar prinaša lepoto. Ne ukvarjam se z nobenim športom, ta trenutek sedim s prekrižanimi nogami in tvegam krčne žile, tudi moja duša je nemirna. Vendar v vsaki stvari, tudi težki, vidim ljubezen. In da tudi takrat, ko je težko, iz neke globine, ne vem točno od kod, vzamem kančke ljubezni in se z njimi nahranim. Verjamem v moč misli. Če so lepe, bosta lepa tudi telo in duša. Zelo resno mislim, to ni 'newagovsko' nakladanje.«
