To le pomeni, da je zgodba dobra in da je imel izbiro pri založnikih. Medtem ko v svoji založbi izdaja psihološke, družbeno angažirane, esejistične, filmske knjige in knjige za preobrazbo duha in telesa, sam pa predvsem rad piše o gibanju, naravi, pa tudi o knjigah in filmih, se je tokrat lotil družinske zgodbe, ko Miha, ki se odpravlja v pokoj, spozna, da se mora najprej posvetiti težavam v svoji družini.
Všeč mi je že naslov – Resnica ima tvoje oči … Ste tega imeli že na začetku pisanja oziroma kdaj vam je prišel na misel?
Hvala lepa! Naslov se je izkristaliziral v procesu pisanja. Najprej se je roman imenoval Trikrat v Istanbulu, potem Eno življenje in Sto romanov, na koncu sva z urednikom prišla do sedanjega Resnica ima tvoje oči. Ima več pomenov, hkrati pa pritegne – tako se nama je vsaj zdelo.
Zanimivo je, kako dejansko vsak drugače gleda na kakšne dogodke, kajne? Vas je to zanimalo pri pisanju?
Različnost perspektiv pogleda na življenje je ena od tem tega romana. Določena stvar se nam v nekih okoliščinah zdi problem, ko nas zadene kaj res hudega, pa se izkaže, da je bila povsem nepomembna. Hčerka na to temo lepo pravi: Zakaj bi se več kot pet minut sekiral za nekaj, kar bo čez pet let nepomembno. Seveda pa določene reči tudi čez pet let ne bodo nepomembne, kar ugotovi glavni junak Miha.
Kako se je zgodilo, da ste začeli pisati roman? Do zdaj ste namreč pisali vse drugo … Kje ste dobili navdih za to zgodbo?
Pred 30 leti sem se že malo spogledoval z leposlovjem, vendar me je življenje odneslo drugam in v drugo pisanje. Zdaj se mi zdi, da sem na neleposlovnem in izpovednem področju napisal večino reči – več kot deset knjig –, ki so se me dotikale, zato je bil nekako pravi čas, da se spet lotim leposlovja. Mislim, da bom z njim nadaljeval. (nasmešek)
Ali tudi sami že kaj razmišljate o upokojitvi, glede na to, da je glavni junak na tej prelomnici?
Ne razmišljam o svoji upokojitvi, a razmišljam o svojem življenjskem ciklu. Pred leti je izšla izjemna knjiga Trije konji, v katerem je teza, da ima človek (aktivno) življenjsko dobo, ki traja za tri življenja povprečnega konja. Dve sem že porabil, tako da v zadnjih letih veliko več razmišljam o tem, kaj še želim postoriti.
Ste tudi založnik – kako to, da niste sami izdali romana?
Po eni strani me je k izdaji nagovoril urednik in založnik Orlando Uršič, po drugi strani pa so v Sloveniji knjižne vsebine kar lepo razdeljene. Obstaja pet, šest založb, ki redno izdajajo slovensko leposlovje, če roman izide kje druge, bo skoraj po avtomatiki dobil manj pozornosti.
Glede na tarnanja o slabi prodaji knjig in število novosti se zdi, kot da bo kmalu pri nas več piscev kot bralcev. No, verjetno še ni tako slabo, kajne?
Žal je precej slabo. Le redke knjige se prodajo v nakladah več kot 500 izvodov. Slovenska knjižna pokrajina se je v zadnjem desetletju res precej spremenila, veliko založb se je zaprlo – o vsem tem bo jeseni izšla moja knjiga z naslovom Krčenje. Slovenske knjige bodo izhajale še naprej, če jih bomo kupovali, sicer jih bo vse manj.
Ali raje pišete ali berete?
Če bi moral izbrati eno, bi bilo to pisanje. A pisanje brez branja se hitro začne vrteti v krogu. Zato bi rekel: najprej branje, potem pisanje. Pred pisanjem v roke pogosto vzamem kako knjigo s primerno jezikovno lego, da se lažje uglasim za pisanje.
