»V mojo rodno Škofjo Loko sva se nazaj s Katarine nad Ljubljano preselila pred štirimi leti. Na starejša leta sva si želela spet živeti v najini Škofjo Loki, tudi zato, ker blizu naju živi hči Ana z družino in tako lahko vnučka David in Dan prideta večkrat k nama,« nam je takoj ob snidenju zaupala Nataša Bešter, ki nam je zelo gostoljubno odprla vrata svojega krasnega doma.
Prvo hiško na Katarini so zidali počasi, osem let, v večini sami, s pomočjo enega zidarja, njihova zdajšnja pa je zrasla hitro, saj sta se z možem odločila za Lumarjevo montažno hišo. »Zelo pomembna za bivanje je lokacija. Midva sva imela veliko srečo, da sva našla eno najlepših parcel v novem naselju v Škofji Loki. Smo malo dvignjeni in imamo zato krasen razgled. Iz najine hiše vodi pešpot v center Škofje Loke, blizu imava zdravstveni dom in veterinarsko kliniko Loka, pa seveda pešpot skozi gozd, ob potoku do Crngroba, kamor dnevno vodiva na sprehod najini psički Hano in Zoyo,« nam je navdušeno povedala Nataša.
Ko sta izbirala novo hišo, sta arhitektu jasno povedala, kaj želita. Zelo pomembno jima je bilo, da imata veliko kuhinjo, v kateri kuhata najmanj dvakrat na dan. Želela sta si tudi veliko sedežno garnituro, s katere vsak večer vsi štirje z dvema psičkama vred gledajo televizijo. Ob spalnici sta želela imeti veliko kopalnico z balkonom in tudi to željo jima je Lumarjev arhitekt Miha Završnik izpolnil.
Pravijo, da ljubezen in veselje iz hiše naredita dom. V naši hiši je obojega v izobilju in želim si, da bi bilo še dolgo tako.
»No, pa seveda sva si želela balkon tudi na zadnji strani hiše, s katerega imava sanjski pogled na Loški grad in Lubnik. Drugih pomembnih zahtev nisva imela, bila pa sva zelo pozorna pri izbiri materiala v hiši. Večina je ekološkega, tudi stenske barve.«
Les in njegova toplina
Parket imata iz staranega hrasta, oljen. Ker jima ga je nekaj ostalo, sta z njim obložila steno in steber v dnevni sobi, da je v hiši veliko lesa. Njun mizar Andrej Kovše je ostanke parketa lepo vnesel tudi v omare in skrinjo. Hišo sta želela opremiti sama, po svojih željah, zato nista iskala arhitekta. Elementi v hiši niso bili izbrani po zadnji modi, vendar so jima všeč in zato se v hiši zelo dobro počutita. »Nasploh je v najini hiši lepa energija, tako pravijo tudi prijatelji, ki naju obiščejo.«
Odkar sta se Nataša in Dino pred skoraj 40 leti poročila, sta vedno imela kakšnega kužka ali mucka. »Hčerka Ana pravi, da nama bo za to vedno hvaležna, saj je za otroka odraščati s kakšno živalco vedno poseben privilegij.« Od vsega začetka sta imela tudi košček zemlje, na kateri sta pridelovala svojo zelenjavo. Najprej seveda v najemu, danes pa imata za hišo velik vrt, na katerem pridelujeta ekološko zelenjavo in sadje. Uredila sta si tudi zeliščni vrtiček in skalnjak.
Velikokrat ju vprašajo, kdaj najdeta čas za vse to, ampak delo na vrtu je njuno veselje, sprostitev in užitek. »Imava pa pomočnike, saj sta vnučka David in Dan najrajši na vrtu, prav tako kot naši dve kosmatinki Hana in Zoya. Res je, naša hiša ima veliko dodano vrednost prav v velikem vrtu, na katerem smo večino dneva. Ob leseni vrtni hiški imamo tudi leseno mizico s klopco, kjer se zjutraj najprej pokaže sonce. To je prostor za jutranjo kavo in zajtrk. Sicer pa imamo tudi na terasi veliko leseno mizo, ki je zelo trpežna in lahko sprejme veliko lačnih ljudi. Imava pa še en kotiček na vrtu, ki ga imenujemo kar naša plaža. V tem delu je sonce do poznega večera in tu res rada na ležalnikih tudi zadremava.«
Pogosto ju sprašujejo, kako lahko v novi hiši bivata skupaj z veliko bernko Hano, ki ima skoraj 40 kg. »Kot sem omenila, so kužki in muce vedno bile in bodo del našega življenja. Zadnja leta so z nami pasje tačke in vsak kuža si želi biti ob svojem človeku, ne v pesjaku ali bog ne daj na verigi. Zato imata naši dve psički – mala seniorka Zoya, ki gre v 15. leto, in mlada, dobro leto in pol stara bernka Hana – vedno odprto panoramsko steno na vrt, da sta tam, kjer želita.
Naša parcela je ograjena in se lahko prosto gibata, kjerkoli želita. Sta lepo vzgojeni in vesta, da se v hiši ne podi in lovi, ampak lepo počiva. No, kadar sta pri naju David in Dan, se ta pravila včasih pozabijo (smeh). Ja, ob večerih pa ni lepšega kot sobivanje z našima kosmatinkama. Vedno se uležeta tako, da se na en način tiščita katerega od naju. In tako je vsem najlepše.«
Objavljeno v reviji Dom2/Moje lepo stanovanje št. 3, 29. 4. 2019
