Življenje od nas zahteva, da se naučimo postavljati tudi težka vprašanja ter razvijemo samozavest, da nanje poiščemo ustrezne odgovore. V nadaljevanju si poglejmo sedem takšnih izzivov, ko bi se nam morale prižgati opozorilne luči, da se odnos ne razvija v pravo smer.
Pomanjkanje občutka varnosti
Pomanjkanje občutka varnosti najlažje prepoznamo po vedno večji potrebi po zagotovilih, da nas ima partner rad, da smo mu všeč, da nas ne bo zapustil ipd. Žal so to le trenutne zadovoljitve, ki pogosto na dolgi rok sprožijo občutek, da se samo mi ves čas trudimo, partner pa v zvezo ne prispeva prav veliko. Čim prej poiščimo dejavnosti, ki so nas s partnerjem povezovale na začetku odnosa, in bodimo pripravljeni tudi nekoliko vztrajati pri svojih zahtevah (npr. sobotni izlet v hribe kljub njegovemu tarnanju, da se mu ne da). Vzpostaviti moramo nazaj čim več skupnih točk in dejavnosti, ki bodo okrepile naš občutek povezanosti in posledično tudi varnosti.
Pomanjkanje zaupanja
Pomanjkanje zaupanja ni isto kot pomanjkanje občutka varnosti. Verjetno tudi v vašem življenju obstajajo ljudje, ki jim sicer ne zaupate prav veliko, ob njih pa se vseeno počutite varni. Pri takšnih ljudeh se namreč v ozadju skriva dejstvo, da so težko iskreni že sami s seboj, kaj šele z vami. Zaupanje človeku do določene mere podelimo takoj na začetku, nato pa se skozi čas gradi ali ruši. Bodimo pozorni predvsem na dejanja in ne nasedajmo obljubam.
Če je prišlo do porušenja zaupanja, moramo takoj ukrepati in odločno postaviti v ospredje sebe. Ker krivda ni na naši strani, takoj preigrajmo nekaj možnih scenarijev razvoja dogodkov, da si ustvarimo dovolj miru za razmislek, kako sploh naprej, se primerno zavarujmo, predvsem pa se izogibajmo maščevanju. Slednje prizadene namreč tudi nas.
Upor okolice proti partnerju
Če naši starši ali prijatelji preprosto ne sprejmejo našega partnerja dlje časa, je prav njihova vztrajnost dovolj dober argument, da jim prisluhnemo. Našega partnerja v tem primeru ne sprejemajo osebe, ki nas zelo dobro poznajo. Že star ljudski pregovor pravi, da je ljubezen slepa, tj. da ne želimo videti nekaterih lastnosti pri partnerju samo zato, ker si želimo verjeti, da je ta oseba prava za nas. Kaj storiti? Predvsem dovolimo času, da pokaže svoje, in v tem obdobju ne sprejemajmo prelomnih odločitev. Obdobje zaljubljenosti mine v treh do šestih mesecih, in če se v tem času na vrat na nos ne odselimo na konec sveta ali se ne odpovemo celotnemu premoženju v dobro »spornega« partnerja, bomo sčasoma lahko sami v miru spregledali, ali so imeli prijatelji oz. družina prav ali ne.
Upor partnerja proti okolici
Kaj pa, če je obratno? Če naš partner vztrajno zavrača ljudi, ki nam veliko pomenijo? Npr. naše starše, brate, sestre, prijateljice ...? Pogosto gre zgolj za izvajanje prikritega nadzora nad nami in možno je, da imamo opraviti tudi s prikritim ljubosumjem. Ne nujno »klasičnim« ljubosumjem oz. strahom pred našim skokom čez plot. Lahko gre tudi »zgolj« za ljubosumje nad našo sposobnostjo vzdrževanja dobrih odnosov z drugimi, ljubeznijo do prijateljev ipd. Treba se je zavedati, da se bomo od tistega trenutka dalje, ko se bomo zaradi partnerja odpovedali krogu nam posebej ljubih in dragocenih oseb, sčasoma počutili vedno bolj nesrečni, frustrirani in nezadovoljni s svojim življenjem.
Nerazčiščena preteklost
Se vam zdi, da se vam film iz nekega preteklega slabega odnosa ponavlja tudi v tem? Pomislimo na tiste odnose v preteklosti, ki so se končali s prepirom, molkom ali zamero, ter razmislimo, kje je pri vsem tem naš del krivde. Sliši se enostavno, v resnici pa od nas takšno ozaveščanje misli in čustev zahteva precej notranje moči. Če ne gre, naj nam ne bo nerodno in se obrnimo na ljudi, ki se profesionalno ukvarjajo s tem področjem (razni terapevti ipd.).
Logika v ozadju tega početja pravi le, da začnimo delovati drugače, če želimo imeti drugačne rezultate. Če se iz slabih odnosov v preteklosti nismo nič naučili, potem je velika verjetnost, da bomo napake ponavljali toliko časa, da jih uvidimo.
Pomanjkanje odgovornosti
Nekateri ljudje imajo, ne glede na svojo starost, kar veliko težav pri osnovnih »veščinah preživetja« v moderni družbi. Govorimo seveda o ohranitvi službe, ravnanju z osebnimi financami, urejenosti stanovanja ali avtomobila, načrtovanju prihodnosti ipd. Omenjeno jim jemlje neverjetno veliko energije oz. se posameznim vidikom popolnoma izogibajo in se vedejo kot majhni otroci. Tega na začetku odnosa pogosto ne želimo videti, včasih se nam zdi to celo zabavno, sčasoma pa postane moteče, celo uničujoče. Seveda je v ozadju takšnih oseb potreba po osebnostnem razvoju oz. po učenju prevzemanja odgovornosti zase in za vajino zvezo. Do neke mere sicer pomaga osebni zgled, predvsem pa se je treba naučiti vzdrževati svoje osebne meje (prostora, potrpljenja, higiene ipd.), da takšno obnašanje ne bo vplivalo pregloboko na nas.
Pomanjkanje komunikacije
Seveda pa ne smemo iti tudi mimo same komunikacije. Odnos je živa stvar, žal tako v pozitivno kot tudi v negativno smer. Dlje ko smo z nekom, bolje se poznamo, več je neverbalne komunikacije. Postajamo prepričani, da nam je vedno manj treba govoriti in poslušati, da bi razumeli drug drugega. Problem pa nastane, ker posledično težje spregovorimo tudi o nečem, za kar predvidevamo, da bi lahko vodilo v težave. Namesto da se odpremo in zahtevamo odprt kanal komunikacije, se s predvidevanjem (ki ni nujno pravilno) zapremo pred človekom, s katerim si delimo tudi intimne trenutke. S svojimi izzivi se potem po eni strani spoprijemamo sami, po drugi strani pa tudi partnerju ne dajemo prave podpore pri njegovih oz. njenih izzivih. Dlje ko smo v odnosu, več komunikacije prehaja na neverbalno raven in bolj moramo biti pozorni, da odnosov za vsako ceno ne »zdravimo« kar s tišino samo zato, ker je tako najlažje.
