Miha Mazzini je doktoriral iz antropologije, zaposlen pa je kot računalniški svetovalec na področju uporabniških vmesnikov za internetne in mobilne aplikacije. Je tudi mož in oče dveh odraslih hčera, rekreativno pa tudi boksar. Srečali smo ga kmalu po odmevni premieri filma Izbrisana, katerega scenarist in režiser je. Tako kot film odmeva tudi njegova knjiga z istim naslovom. »Branje Izbrisane je morda eden najboljših načinov, da se zavemo neprijetnih dejstev, ki jih je marsikdo med nami raje preslišal,« piše na platnici knjige. Sicer pa s svojimi objavami kritično in hkrati zelo duhovito opozarja na odklone, nepravilnosti, sprenevedanja … pa naj gre za lik mame ali za družbo nasploh.
Kar dolgo je razmišljal, kdo bi bil junak v njegovem delu o izbrisanih, o vsebini, ki lebdi nekje med nami, ki nas »boli« in se hkrati obnašamo, kot da se nas to ne tiče. Miha Mazzini je našel najboljše izhodišče, ki zareže tako v posameznika, kot v družbo – delo se začne s porodom, s trenutkom, ko se srečata intimno in družbeno. In šele po porodu glavna junakinja Zala ugotovi, da je izbrisana. Vsi so sicer prijazni z njo, ji želijo pomagati, toda vedno se nekje zatakne, pojavi se prepreka, ki tega ne dopušča …! Dokler – po zanimivem in napetem branju, ki razkriva nesmisel hiperprodukcije zakonov in členov, vso grozo nepregledne administracije in precej bede posameznih »človeških duš«, končno zasliši: »Vaši prošnji je bilo ugodeno.« Končno lahko »prevzame« otroka v porodnišnici in mu da ime. Toda ne moremo reči, da gre za čisti »happy end«, saj ji niso vrnili državljanstva, ampak so ji dali novega.
»Današnji moški pogosto niso prisotni v pravem pomenu besede, ker so včasih samo še kot dodaten otrok …«
Od kod premore toliko senzibilnosti, toliko občutenja čisto ženskih vsebin, doživljanj? »Ustvarjalnosti ne gre deliti na moško in žensko, ampak gre za radovednost, za tankočutnost, za element androgenosti … To je podlaga za ustvarjanje.«
Odsotnost očeta – tipično slovenska družina
Doktoriral je v Ljubljani, v Angliji pa je končal tudi podiplomski študij scenaristike (je tudi redni član Evropske filmske akademije). Kot scenarist se je potrdil že leta 2000 z nagrajenim filmom Sladke sanje, ki govori o družini, kjer je mož odsoten in je lik matere prikazan realistično – torej mama ni popolna, ni svetnica. To pa je bilo za Slovenijo, ki goji, kot je napisal »do skrajnosti prignan fenomen krščansko-sredozemske kulture, kulta device Marije in lenobe, od nje odvisnih«, precej šokantno. Sicer pa so bili pri nas očetje od nekdaj odsotni – davno nazaj zaradi lova, nato zaradi vojn, od 18. stoletja dalje zaradi izseljevanja v Ameriko in še kam, pozneje zaradi popivanja v gostilni. Današnji moški pa pogosto tudi niso prisotni v pravem pomenu besede, ker so včasih samo še kot dodaten otrok … Tako je vse na ženskah, kar pa pomeni tudi to, da je ženska šefica; to pa se redkeje sliši. »Ob rojstvu smo ljudje porinjeni v določene vloge, ki jih določa posamezni kulturno okolje. Če je bila nekoč vloga ženske poročiti se in rojevati, ima danes izbiro ali se bo poročila, ali bo imela otroke. Pa vendar ni nujno, da si – samo zato, ker je ženska – želi otroke. Kljub temu pa bi ji še vedno marsikdo to vlogo hotel vsiliti.« Različne vloge, tudi vlogo mame, je Miha Mazzini osvetlil z več zornih kotov tudi v kolumnah, ki so bile, pričakovano, deležne burnih reakcij.
Manj ega in več identitete
Odraščal je na Jesenicah ob mami in babici, torej – kot pravi – »v tipično slovenski družini z odsotnim očetom«. Od nekdaj je bil upornik, zato ne čudi, da so mu bile v najstniških letih všeč uporniške punce: »Takrat so se pojavljale prve ženske glasbene skupine; punce v usnju in s kitarami v rokah, ki so me navdušile – tudi ali predvsem zato, ker so bile povsem drugačne od njihovih vrstnic.« Za zrele zveze pa psihološki okvir določa, s kom se bomo našli: »V tem okviru je podstat za pravi stik, za to, da se partnerja dopolnjujeta, saj je odnos kot neke vrste sestavljenka. Le če se dopolnjujeta, lahko rasteta in tudi prerasteta ta okvir, za kar se je treba truditi, boriti.« V zdravem odnosu je dovoljeno – ko je to potrebno – biti tudi sam. Angleži imajo izraz 'solitude', ki ne pomeni osamljenosti, ampak samost z namenom, z razlogom. Seveda ustvarjalec, kot je Miha Mazzini, potrebuje samoto, toda v določenem času so bile na vrhu druge prioritete; naš sogovornik poudari, da je bil v času odraščanja svojih dveh hčera veliko z njima in da v družini ni bil le fizično prisoten, ampak se je zelo angažiral. »Sedaj sta obe odrasli, preskrbljeni in 'na svojem',« pravi. V ZDA je največ staršev, ki so jih vprašali, kateri trenutek je bil v njihovem starševstvu najsrečnejši, odgovorilo, da trenutek, ko so otroci odšli na svojo samostojno pot, saj so s tem dobili potrditev, da so jih pravilno vzgojili in jih pripravili za življenje. Pri nas je to drugače; najsrečnejši je spomin na nebogljenega otroka, ki je povsem odvisen od mame, od staršev. Veliko otrok ostaja doma tudi dolgo po (biološki) zrelosti, če pa se osamosvojijo, mame ob odhodu pogosto jokajo, se čutijo zapuščene, ker si otroke očitno lastijo, ker so sebične …« O tem je pisal tudi v kolumni Nedokončana rojstva, kjer se ta pojav stopnjuje tako daleč, da matere ne ločijo več sebe od otrok, ne glede na to, koliko so stari. Vse opravijo množinsko, od »smo šli v prvi razred« do »smo vpisali doktorat«. Tu ne gre za mamino skrb, ljubezen, celo žrtvovanje, zato Miha Mazzini jasno napiše, da takšnim mamam privošči manj ega in več identitete! Razmišlja tudi, kako uničujoče posledice ima nepretrgana popkovina za otroke in za razmerja v družini.
»V zdravem odnosu je dovoljeno – ko je to potrebno – biti tudi sam, kar ne pomeni osamljenosti, ampak samost z namenom, z razlogom.«
Zakaj mame padajo s češenj?
Kolumna Matere padajo s češenj pa je nastal ob epidemiji padcev s češenj, ki se je lansko poletje razširila med starostniki, ki so napolnili bolnišnice. V njegovi kolumni več kot 70 let stara mama ne more več sama plezati na češnjo in prosi svojega 40-letnega sina, naj jo on obere. Ta pa tega ne zna, ker mu – kot otroku – ni pustila plezati na drevo, češ da je to preveč nevarno. Vnuk pa skuša rešiti zagato tako, da na spletu išče aplikacijo za obiranje češenj. Miha Mazzini pravi: »Če je življenje do tiste točke potekalo v smislu: 'smo se vpisovali, diplomirali, smo se poročili in smo rodili', pa se nenadoma pred čisto običajnim drevesom izkaže realnost – da je bila množina namišljena in da konkretno delo, obiranje, zahteva ednino.«
Pogovarjava se tudi o ženskah v politiki: »V realnem življenju je žal tako, da se ženske na položajih, še zlasti v politiki, praviloma začnejo obnašati kot moški. Margaret Thatcher se je celo tako natrenirala, da je govorila za oktavo nižje. Znano pa je tudi, da se je odločneje in hitreje, kot bi verjetno to naredil moški na njenem položaju, odločila za invazijo na Falklandske otoke! Po svoje je razumljivo, da se ženske voditeljice, ki so bolj na udaru, zgledujejo po moških ali jih želijo celo prekositi. To je neke vrste ščit, saj je politika še vedno in kljub vsemu razumljena kot moško področje.« Ko pomisli na sedanjo britansko premierko, pa pravi, da je v zelo nezavidljivem položaju, saj se bori se za nekaj, s čimer se osebno ni strinjala.
»Včasih matere ne ločijo več sebe od otrok, ne glede na to, koliko so stari. Vse opravijo množinsko: 'smo šli v prvi razred' do 'smo vpisali doktorat'. Tu ne gre za mamino skrb, ljubezen, celo žrtvovanje. Takšnim mamam privoščim manj ega in več identitete! Nepretrgana popkovina ima za otroke in razmerja v družini uničujoče posledice.«
Vzporedno – individualnost in uniformiranost?
»Najprej smo skupina, potem šele posamezniki. V kolikšni meri, to je odvisno od kulture, v katero smo rojeni. Japonci manj kot Zahodnjaki, recimo. Med poskusom so prostovoljcem kazali akvarij in skenirali možgane. Zahodnjaki so s pogledom iskali največjo ribo, Azijci pa strukturo skupine. Verjetno je judovsko-grška civilizacija daleč najbolj individualistična od vseh.« Miha Mazzini piše v žeji po identiteti. Razmišlja, da je individualnost večinoma breme. Vprašanje posamezniku »Kaj si misliš?« je neprimerno bolj stresno od vprašanja množici »Kaj si mislite?«. Množica nudi varnost in – kar vidimo v Sloveniji dnevno – razprši odgovornost. Starejši pomnijo socializem in neprestano izgovarjanje na »kolektivno odgovornost«, kar koli naj bi to že bilo. Kaj pa na ravni posameznika, ki si tudi pod pritiskom današnjega časa, ki goji in časti individualizem, biti nekaj posebnega, drugačnega, biti opažen. »Današnji čas je precej shizofren – ob poudarjenem individualizmu je hkrati bolj kot kdaj koli prej v ospredju konformizem; zaradi udobja, koristi … posameznik sprejema in upošteva skupinske norme, na drugi strani pa je zato, da bi bil opažen, pripravljen narediti marsikaj. Še zlasti pa ženske z raznimi plastičnimi posegi spreminjajo svojo unikatnost tako, da njihove ustnice, ličnice, prsi postajajo podobna mnogim drugim, ki so še šle skozi enak proces. V iskanju posebnosti, ki bi pritegnila pozornost, so se zlile s podobo mnogih drugih; torej so drago plačale za to, da sploh niso opažene.«
Sin – mamino sonce, kralj in gospodar ali vzgoja – kot salto mortale
Ko piše o »ven štrlečih« odklonih, razmišlja tudi o tistih moških, ki so »plod balkanske vzgoje, ki je – ne da bi se zavedali kdaj in kako – pljusknila tudi k nam. Gre za posebne vrste patriarhat, v katerem je moški kralj, kar pomeni, da ne dela ničesar; ukazovati si pa ne upa, ker se zaveda, da pod vsem bliščem in pompom nima druge funkcije kot trot.«
Navaja, da balkanska antropologa – dr. Jovan Cvijić v 19. stoletju, v 20. stoletju pa dr. Jovan Marić – pišeta o prav posebni vzgoji, rezervirani za moške potomce, kjer je sin mamino sonce, kralj in gospodar ter ničesar ne more in ne sme opraviti sam. Zanj garajo mama, sestre, družina se vrti okoli tega bodočega junaka, ki ga potem pač poberejo Turki, vojna ali pa alkohol. Kot obvezno branje nam priporoča knjigo Prvotno besedilo življenja, kjer Alenka Puhar piše o vzgoji na Slovenskem v 19. stoletju: »Izvedeli boste, da je pri nas veljal strog nemški, prav kalvinistični vpliv – delo, delo in še enkrat delo. Pri šestih so fantje in punce šli za hlapce in dekle, nič maminih sončkov in sinčkov ni bilo, le kruto garanje. Še v mojem otroštvu, torej v času, ko so se tuji krediti spreminjali v zasebne in predimenzionirane hiše, smo otroci pač nosili zidake, ne glede na spol. Zdaj pa nenadoma sinovi ne morejo narediti ničesar več, hčerke pa vse.« Tako nam odpira oči in ušesa in opozarja na spremembe, ki se lahko hitro vtihotapijo v premalo čuječo, vase zagledano in zato nekritično družbo.
Karate in boks
Miha Mazzini je ustvaril velik, raznolik in zelo uspešen opus. Ob tem, da redno hodi v službo, tudi veliko piše, občasno režira, živi družinsko življenje in – še zlasti za večje družbe – tudi rad in dobro kuha. Koliko discipline in energije premore, da mu vse to uspeva? Del odgovora je zagotovo tudi v dejstvu, da je daljše obdobje treniral karate, ki krepi moč, koncentracijo, mirnost in disciplino. »Zadnja leta pa je moj šport boks; seveda rekreativno in letom primerno. Boks zahteva osredotočenost in hitrost. To je tako hiter šport, da se misel niti nima časa poroditi; zato si le telo v prostoru. Ob mojem delu – dopoldne v službi, ponoči pa pisanje – je nujno vsaj malo utišati misli, jim uiti … To je pri boksu najlepše.«
