Zase vem – med drugo in četrto popoldne nisem za nobeno rabo. Veliko let je minilo, preden sem se sprijaznila z grenko resnico, da si takrat ni pametno nakopavati pomembnih pogovorov ali sprejemati odločitev, pa čeprav niso strašno pomembne, ker bodo skoraj gotovo napačne. Še nakupovanje, če je kaj več od mleka in kruha, mi ne gre od rok. Ničkolikokrat se je zgodilo, da sem stopila v trgovino, opazila oblačilo, ki mi je bilo všeč, potem pa se mi ga ni ljubilo pomeriti. Moji dremajoči možgani so pripravljeni le na ogled kakšnega butastega filma ali branje ne preveč zapletenih vsebin, ob katerih se pogreznem v spanec. Svojim prednikom, med njimi sta bili stara mama in mama, obe sta bili sposobni zadremati kar sede, se lahko zahvalim za lastnost, da se po desetih, petnajstih minutah zbudim vsa prerojena. Nakar spijem popoldansko kavo (v knjigi sem izvedela, da je to narobe) in življenje je spet lepo.
Seveda lahko to počnem, če sem doma. Sumim, da v službi ne bi prenašali, če bi ob dveh vzela iz predala blazino in zasmrčala na pisalni mizi. Torej se je treba znajti drugače, zelo pomaga, če se s kolegicami in kolegi odpravim v bližnjo restavracijo, ki sicer ni bogvekaj, ampak bolj kot hrana me spravijo k sebi zanimivi pogovori in hoja po svežem zraku.
Popoldne je lahko nevarno. Seveda je Pink preštudiral veliko raziskav o dnevni kondiciji mladih in starih, šolarjih in zaposlenih, roko na srce –največ so jih financirali industrialci, da bi ugotovili, kako je mogoče iz zaposlenih stisniti še več. Ugotovitve so si podobne – zjutraj, ko se pošteno prebudimo in opravimo običajno obredje (torej ne prezgodaj), smo najbolj svežih misli, takrat z lahkoto rešujemo probleme, pri katerih se nam je zvečer zataknilo. Dopoldne se ljudje počutijo bolj prijetno in srečno, bolj so uvidevni do drugih, bolj spravljivi in pravični. Vse to traja do okrog poldneva, potem pa začne miselna in telesna kondicija strmo padati in počasi se začne dvigati pozno popoldne, drugi vrh pa doseže zvečer.
Veliko več možnosti je torej, da bomo dopoldne naleteli na ljubeznivo uradnico, ki nas bo kdaj drugič v popoldanski izmeni nadrla, da bo inšpektor z razumevanjem prezrl manjše napake v davčni napovedi, da bo sodnik sodil blagohotneje, da nas bo zdravnik bolj pozorno poslušal in poiskal vse možne načine zdravljenja in da se bo zobar potrudil, da bo opravil kar najbolje s čim manj bolečinami. Če torej nimamo možnosti, da bi pomembne reči opravili zjutraj, je druga možnost zvečer, ko se ljudje znova dobro počutijo – a kaj ko takrat uradi, ambulante in podobne ustanove večinoma ne delajo. Delajo pa popoldne (ko imajo zaposleni in šolarji prosti čas), poročila o konfliktih in vseh sort napakah pa dokazujejo, da se jih pomembno več zgodi – popoldne. Če si torej lahko izborimo jutranje termine pri vseh pomembnih rečeh, imamo več možnosti za uspeh.
Do kar nekoliko šokantnega rezultata so se dokopali mnogi preučevalci šolskih testov. Na danskem so analizirali dva milijona testov, ki so jih rešili učenci v štirih letih, to počnejo z računalniki, in ker jih na šolah ni dovolj, opravijo teste po skupinah. Tisti, ki so jih opravili zjutraj, so imeli najboljše rezultate, vsaka kasnejša skupina pa slabše od prejšnje. V Los Angelesu so preučili uspeh učencev pri matematiki in ugotovili, da imajo višje ocene in boljši uspeh na tekmovanjih tisti, ki imajo ta predmet prvi dve šolski uri zjutraj. Najbrž se mnogi spominjajo neprijetnih izkušenj z izpiti, na katere smo včasih čakali ure in ure do večera – naši možgani so takrat še komaj delovali in profesor je bil že pošteno siten. Največ slabih ocen smo si prislužili prav takrat.
Popoldanski prebliski. Ampak, pozor, opozarja avtor, preden si popolnoma preuredite urnik, kolikor je pač to v vaših močeh, je treba opozoriti, da čisto vseh nalog ne rešujemo bolje zjutraj in dopoldne, kar zelo dobro vedo umetniki, ki dobivajo prebliske ravno takrat, ko večina drugih sanja o kavču. Očitno ne gre za to, da bi popoldne deloval drug del možganov kot dopoldne, ampak so nekateri centri manj oprezni in dopuščajo uvid. Kaj, za vraga, je to? Uvid pomeni, da na osnovi informacij, ki jih že imamo, najdemo tudi najbolj nore in neverjetne povezave, ki se lahko izkažejo za pravilne. Gre za idejo, da sta inovativnost in kreativnost najmočnejši, kadar nismo v najboljši formi. Kot da bi zaspali stražarji, ki skrbijo, da je vse urejeno in logično, zato se lahko prebudi domišljija. Skratka, za analitične predmete, kot je matematika, je boljše jutro, za umetniške in kreativno pisanje pa bolj razpuščeni del dneva, torej popoldne.
Škrjanci, sove in druge ptice. Seveda se vsi ljudje ne najdejo v zgornjih opisih, večina pa. Znanstveniki se že dolgo ukvarjajo z delovanjem naše notranje ure in na grobo so nas razdelili na škrjance, ki se zbujajo zgodaj in so proti večeru že utrujeni, ter na sove, ki vstajajo pozno in ne delujejo dobro do poznega popoldneva, šele potem se zbudijo (Edison je prebil v laboratoriju cele noči). Večina (65 odstotkov) pa je nekje vmes, med drugimi pticami torej. V knjigi je kratek test, z njim z lahkoto izračunate, v katero ptičjo jato sodite, kot sem slutila, sem na špici »drugih ptic«. Mimogrede, sov je 21 odstotkov, škrjancev pa 14. Optimalno za večino ptic bi torej bilo, če bi lahko vstajale med sedmo in deveto zjutraj, kar pa je običajno mogoče le med vikendi. Večina zaposlenih je ob devetih že na delu, otroci pa še veliko prej. Prav otroci so pri izigravanju naravnega bioritma največji problem.
Najpomembnejši faktor za kronotip osebe (katera ptica torej smo) je namreč starost. Kot starši dobro vemo, so majhni otroci praviloma škrjanci, zbudijo se zgodaj, čez dan skačejo naokoli in zdržijo le do zgodnjega večera. Po risanki jih brez težave spravimo spat (no, recimo). S puberteto pa se začne druga zgodba – zbujajo se čedalje kasneje, največ energije kažejo popoldne in zvečer ter hodijo spat kasneje kot starši. Najbolj sovji so okrog dvajsetega leta, nato pa se počasi vračajo k škrjancem, večino življenja torej obtičijo med »drugimi pticami«.
Razlika je tudi med spoloma. Moški so bolj večerni tipi, ženske bolj jutranji. Razlike med spoloma začnejo kopneti po petdesetem. Po šestdesetem smo običajno še bolj škrjanci, kot smo bili kot otroci.
Kako vendar zmagati? Kljub vsemu težave z bioritmom le nekako preživimo, je pa res, da izgubljamo veliko dragocene energije in smo žrtve več napačnih odločitev, kot bi bili, če bi bil čas bolj usmiljen z nami. Zelo pametno je, če se tega zavedamo in skušamo popraviti, kar je pač v naši moči. Šolskega sistema sami ne moremo spremeniti, z družbenimi gibanji pa bi morda lahko. Razen Skandinavcev (ki imajo večino leta temna jutra in tudi zato vstajajo kasneje) imajo povsod po svetu pouk prezgodaj, še posebej radi tlačijo pred pouk ob osmih še razne izbirne predmete, tako da morajo otroci vstajati ob šestih zjutraj, kar je za najstnike absolutno nasilje. Avtor se spominja svoje srednješolske francoščine, ki je bila ob sedmih zjutraj in največ, kar je lahko učiteljica spravila iz dijakov na vprašanje »kako ste«, je bilo, da so »zelo utrujeni«.
In vendar – smo del sistema, kakršen je, zato pač moramo premagovati ovire, kot vemo in znamo. Kako se zberejo kirurgi, ki operirajo popoldne, ali sodni senat, ki odloča o pomembni zadevi? Ekipe imajo vnaprej določeno obredje, ki lahko traja tudi samo nekaj sekund in spravi vse udeležence k sebi. Zaposleni imajo odmor za malico ali kosilo, ki ga poučeni zaposlovalci jemljejo zelo resno, ne dopuščajo namreč tako imenovanih pisarniških kosil, med katerimi bi uradniki pregledovali pošto in brskali po telefonu, ampak jih naženejo ven. V Londonu lahko ob Temzi vidite ob delavnikih opoldne množico uradnikov, ki posedajo po klopcah in žvečijo sendviče. Tovarniške jedilnice so običajno oddaljene vsaj toliko, da se morajo zaposleni nekoliko sprehoditi. In seveda – šolski odmori. Že zdavnaj vemo, da niso namenjeni le menjavi učiteljev v razredu in obiskovanju stranišča, ampak kratkim preklopom, ki nam znova poženejo kri po žilah. Se lahko boljše sinhronizacije s svojim bioritmom naučimo? Pink trdi, da ja.
