Zanimivo, pri pripravi na tale pogovor sem ugotovila, da intervjujev z vama ni lahko najti.
Daniela: Vam razloživa, zakaj. Ker nikoli nisva bila zvezdi, midva sva jih ustvarjala! Vsi poznajo najine varovance, naju pa redkokdo.
Fredi: Poglejte tole dvorano za nami: nosi veliko zgodb, včasih je tukaj pot tekel v potokih po zidu.
Daniela: Tudi zato, ker meniva, da klima ni zdrava, in je nikoli nisva dala vgraditi. Plesalci se morajo potiti. Veliko jih še pride sem lovit spomine. Po 15 letih je prišel neki plesalec in se prav tako kot nedavno Aljaž zjokal na vratih. To je bil leta in leta za mnoge drugi dom.
Fredi: Ta dvorana ima dušo in zadnjič mi je nekdo dejal, da že na daleč čuti, kako iz teh zidov seva pozitivna energija. In res, vedno smo bili pozitivni, verjeli smo v delo, nikoli pa v politiko. Z njo se nikoli nismo ukvarjali.
»V Rusiji so ljudje počaščeni, da njihov otrok pleše in je v tem uspešen. Pri nas pa Miha Vodičar v šoli ni smel povedati, da trenira ples, ker so ga zmerjali s pedrom.«
Fredi, znani ste po svoji neposrednosti. Pred kamero ste pred leti v Marievi oddaji nekemu znanemu Slovencu po odplesanem dejali, da bo moral še veliko žgancev pojest ...
Fredi: A ni to pozitivno?! (smeh)
Daniela: On je znan še po enem stavku: prvih deset let gre mal' težje, potem je pa vedno lažje.
Finalna oddaja Zvezde plešejo bo na dan izida naše revije že za nami. Dobivamo z njo o plesu napačno informacijo, češ da se ga da tako na hitro naučiti?
Fredi: Ples je zabava. Čeprav se mnogi ukvarjajo s tem, ali je šport ali umetnost, je v resnici v prvi vrsti zabava. Mi smo zabavljači!
Daniela: S tem, ko plešemo, zabavamo tako sebe kot druge, ki nas gledajo.
Fredi: S tega stališča so Zvezde plešejo v redu. V njih smo videli realen napredek Franka Bajca, na primer. Če bi pa zares želel znati plesati, bi se moral začeti učiti povsem od začetka in do cilja bi trajalo kar nekaj let.
Daniela: Po videnem lahko rečem, da za šov najbolj pridno trenirata ravno Franko Bajc in Miha Zupan.
Fredi: Slednji se glede na svojo višino izjemno dobro bori in se dobro premika s plesalko, ki je več kot dve glavi nižja od njega.
Dva dni po intervjuju se bosta odpravila na dva tisoč kilometrov dolgo pot v Blackpool, na eno najprestižnejših plesnih tekmovanj – in to z avtom!
Fredi: Ja, dragi moji! Kolikokrat mislite, da sem naše pare peljal tja – z avtom?! Pred dvajsetimi leti sva z Danielo v København peljala vsak svoj kombi z našimi plesalci. Ob dveh zjutraj, po koncu tekme, sva vozila nazaj, da so vsi privarčevali za hotelsko nočitev.
Daniela: In to februarja, ko je bilo na cestah veliko snega!
Še ne dolgo nazaj sem slišala, da si nekateri naši uspešni pari včasih niti poštenega kosila niso mogli privoščiti ...
Fredi: Medtem ko eni denar dobesedno mečejo stran, ker kupujejo neizmerno število individualnih ur, drugi res nimajo. Vendar tudi nam ni bilo postlano z rožicami. Za vsako stvar smo se morali boriti, da smo si nekaj ustvarili. Dejansko pa si nisva nič prigrabila, razen s stanovanjem se ne moreva pohvaliti z nobeno drugo imovino.
Daniela: Rezultat uspešnega dela vidiva v ljudeh, ki sva jih učila.
Sta pa res ena taka zanesenjaka oziroma norca, v pozitivnem smislu besede, seveda!
Daniela: To sva pa res, prav ste povedali! (smeh) Sva tudi že slišala, da se naokoli govori, da ne učiva več, da nisva več aktivna, da zapirava šolo. To je daleč od resnice. Res pa delava drugače – z manj pari, ampak z njimi enako srčno kot od nekdaj. Midva sva tukaj zaradi plesa in tudi varovance sva od nekdaj učila: dober ples bo vedno zmagal. Moraš imeti cilj, vizijo in za to trdo delati.
Fredi: Tudi sodiva še, ampak sva eno licenco vrnila, saj je vmes preveč politike, katere del pa nočeva biti.
»Med učenjem na Hrvaškem nisem nikoli začutila take stoodstotne predanosti in zagrizenosti kot pri nas. Vedno so iskali neke razloge in izgovore, zakaj se ne da – ni denarja, pomoči …«
Tekmovalni ples je postal ogromen strošek. Ne bi si upala dati svojega otroka trenirat latinskoameriške in standardne plese.
Fredi: V današnji sistem vi z normalno plačo otroka ne morete dati plesat, se strinjam. Vendar lahko v naši šoli mlad plesni par na skupinskih treningih za dostopno ceno prejme dovolj znanja in informacij.
Daniela: Nato na tem gradi. Povsem nekaj drugega pa je kupovanje individualnih ur, ker otroci ne znajo trenirati sami.
Ampak povedali so mi, da brez individualnih ur danes ne gre, ne moreš uspeti!
Fredi: Tako oni mislijo!
Daniela: To je posel!
Fredi: Ljudje so si tudi sami krivi. Če bi moj otrok plesal, bi najprej šel od plesne šole do plesne šole, primerjal rezultate, način dela ... Ampak slovenska mentaliteta je takšna: grem k najboljšemu, pa ni pomembno, koliko stane.
Daniela: Seveda je treba kdaj k tujim trenerjem, vendar ne tolikokrat, saj imamo v Sloveniji toliko znanja, da ga je škoda ne izkoristiti.
Fredi: Če bi pogledali v zgodovino, so večino dobrih rezultatov ustvarili pari, ki so bili v povprečju stari 30. Zdaj do te starosti zdrži malokdo, saj ko pri 22 starši ne vidijo omembe vrednih rezultatov, preprosto zaprejo pipo. Otroku svetujejo, naj gre raje v šolo in najde službo. Škufca je bil svetovni prvak pri 30!
Kaj so torej novi časi prinesli temu športu?
Fredi: S prihodom Rusov, Ukrajincev in Italijanov so se razmere malo spremenile. Saj veste, kako je cela ruska družba prežeta s korupcijo ... Tam je to način življenja.
Daniela: Potem so tu mladi trenerji, ki so tudi sodniki in vidijo, kaj se dogaja. Ker ne želijo izpasti naivno, morajo sodelovati v tem in zgodba je zaključena. Midva se tega ne greva in zato sva vrnila licenco oziroma je nisva podaljšala.
Fredi: Podkupovanje sodnikov seveda ni dokazljivo.
Daniela: Ampak veste, po čem se vidi? Po obnašanju mednarodne plesne zveze, ki se do sodnikov vede, kot da smo vsi kriminalci. Sistem sojenja in potek tekmovanj je tak, da ne smemo z nikomer govoriti, se z nikomer fotografirati – vse za to, da bi bila podoba navzven čista. Zakaj? Ker se ve, da ni. Ni dokaza, ampak vsi vedo. In potem padeš v to, starši plesalcev pa te na tekmi gledajo kot kriminalca. Zakaj je meni tega treba? Saj moraš paziti, kam avto parkiraš.
V Sloveniji?
Fredi: Ja! Pred nekaj leti je slovenska sodnica dobila takšno pismo nekega ukrajinskega očeta, da se je vprašala, ali je sploh vredno, in se nato umaknila.
Daniela: Rada bi bila optimistična, ampak po vrnitvi sodniške licence veliko mirneje živiva.
Pripovedovali ste o plesalcu, ki je v tejle dvorani treniral sam pred ogledalom kar tri leta, medtem ko je iskal primerno plesalko. To pa je strast! Ker finančno se ne izplača?
Daniela: To je virus. Finančno rentabilno postane, ko uspeš in učiš po svetu. To pomeni nomadsko življenje, a marsikdo lahko od plesa dobro živi. Pri tem pa je zelo pomembno, kakšna oseba si – da si karizmatičen in te imajo ljudje radi.
Fredi: Zavedati se moramo, da imamo v Sloveniji ogromno dobrih plesalcev – v različnih kategorijah. Kapo dol! Za tako majhen narod, kot smo mi, je to nekaj neverjetnega in mislim, da smo v tem pogledu edinstveni na svetu.
