Izzivi, ki nas doletijo, so različni – za nekoga je izziv lastna želja, da bi se povzpel na večtisočaka, drugi se hote ali nehote podaja na nove strokovne poti, tretjemu je naložen izziv soočenja s posledicami težke nesreče … Življenje nam rado streže z okoliščinami, kjer je na preizkušnji tudi naš pogum. A nekaj korajže je potrebno tudi za čisto majhne zmage: na primer pokazati svoja najgloblja čustva, zapustiti vlogo žrtve, odložiti železno srajco starih navad in sprejeti kakšno spremembo …
Kaj nam najbolj stoji na poti? Največja ovira med nami in zmago ali ciljem, ki ga želimo doseči, je privzet način razmišljanja o sebi, ki temelji na moram, treba je, tako mora biti ipd. Utišati je treba ta priučeni glas in v tišini v sebi zaslišati šepetanje našega lastnega notranjega glasu. Tega prišepetovalca lahko imenujemo različno: mnogi mu rečejo kar intuicija, kdo drug bo rekel budnost ali vera, nekdo pa zgolj – glas srca. Ime seveda sploh ni pomembno. Šteje le, ali mu zmoremo zares prisluhniti. Pustimo se zapeljati tem sirenam in sledimo svojemu lastnemu notranjemu glasu. Kot rečeno – brez poguma ne bo šlo. Nič hudega, če ne spadamo med najbolj korajžne junake – prave srčnosti in poguma se lahko tudi naučimo.
Dobre misli podarjajo željam moč
Svoje želje formulirajmo v enem stavku kot svoje čim konkretnejše cilje. Na primer: našla bom službo. Vsak večer si ponovimo ta stavek, mislimo nanj in bodimo hvaležni za vse korake, ki smo jih že naredili za dosego svojega cilja. Odmislimo negativne misli, ki se pri vsakem človeku rade pojavljajo samodejno. Stvar naše odločitve je, da jim ne dopustimo, da bi preglasile optimistične misli. Ohranjajmo tok pozitivnih misli in pustimo, da ta s svojo energijo preplavi našo zavest in daje temelj naši čuječnosti. Prav to bo našim skritim željam dalo moč, ki jo potrebujemo za njihovo uresničitev.
Stik s tlemi ureja zmešnjavo v glavi
Kadar se nas polasti zmeda, jo skušajmo premagati s tem, da se prizemljimo. Pomagala bo vaja: sedimo na tla in se zavejmo dotika s tlemi. Lahko se tudi naslonimo na drevo. Tudi objem je primeren način. Zavejmo se stika. Dihajmo skozi nos, globoko, tako da dihamo tudi s prepono. Pozornost najprej usmerimo v to, da začutimo stik s tlemi, potem prisluhnimo zvokom v okolju, prav tako skušajmo začutiti vso pestro pulziranje v okolici, sočloveku, vesolju, zemlji, drevesu – v vsem, kar nas obkroža. S tem bomo okrepili zaupanje v lastne notranje vzgibe in impulze.
Podarimo srcu pozitivno podobo
Stokanje, pritoževanje in mračne misli so kot zlovešča spirala, ki nas skrka vase – počasi, skoraj neopazno, a zelo temeljito. Poiščimo raje pozitivne zglede, zgodbe in podobe! Naj postane naša navada, da se radi in pogosto spominjamo lastnih srečnih dogodkov. Intenzivno se pri tem posvetimo vsem prijetnim detajlom. Začnimo z vajo: vsak dan se posvečajmo 10 minut pozitivnim mislim, in to naj traja 21 dni. Svoje nezavedno bomo kmalu priučili na nov način mišljenja in tako nam bo vaja sčasoma prešla v navado.
Odkrijmo ustvarjalno svobodo
Usmerimo svojo pozornost na tiste dejavnosti, ki jih imamo radi in nam gredo zlahka od rok. To bo sprostilo naše možgane. Navdih in notranji vodič pa bosta v takih okoliščinah lažje našla pot v našo zavest. Najdimo si čas za sproščanje svoje kreativnosti – oblikujmo lep šopek, lončarimo, šivajmo … Med ustvarjalno dejavnostjo se namreč v nas odpirajo čisto nova področja, tam pa so skriti tudi mnogi odgovori na naša vprašanja. Lažje se bomo denimo odločili, kateri poklic nam je zares pisan na kožo. Odkrili bomo svoje nepoznane potenciale.
Pogovori na papirju
Dnevno zapisujmo vse tisto, kar nas vznemirja: občutke, misli, kar pač pritegne našo pozornost. Najbolje je začeti že zjutraj, brž ko vstanemo. Zapišimo vse, kar nam samodejno pride na misel. Že 20 minut takega zapisovanja zadostuje, da se glava temeljito izprazni. Pritisk, ki ga čutimo zaradi skrbi, se sprosti, dobro pa je tudi predelati svoje nočne sanje. Jutranje zapisovanje prinaša mir in jasnost v mišljenju. Najbolje je pisati z roko, vsekakor pa se nič ne omejujmo – notranjega cenzorja zatrimo v kali!
Bodimo svoj najboljši prijatelj
Le pristna ljubezen do samega sebe omogoča pogumno sprejemanje svoje enkratnosti. Ljudje smo vsak zase edinstveni – in naše specifične pomanjkljivosti lahko kmalu postanejo vir naše moči. Bodimo sami sebi kot tista prijateljica, ki jo sprejemamo natanko takšno, kakršna je. Postavimo se pred ogledalo in si recimo: Všeč sem si, kakršna sem. Ljubimo v sebi človeka, kakršni smo.
Okrepimo se z meditacijo
Meditacija je eden najboljših načinov, da vzpostavljamo in krepimo stik s samim seboj!
