Vesna Glamočanin Tibaijuka iz turistične agencije Pure Afro Travels je na družbenem omrežju nedavno objavila zahvalo podjetju, ki je za Igorja izdelalo posebno klančino in podest za invalidski voziček, da je lahko prišel v avto za safari in se odpeljal v afriške avanture. Dogodivščino, ki je gotovo ne bo nikoli pozabil, so zakuhali Peter Poles, njegova ekipa iz oddaje Dan najlepših sanj ter Igorjeva soseda in prijatelja Peter Bela in Pavla Potočnik Bela. »V stanovanju imam veliko masajskih kipcev in kipcev afriških živali. Afrika me je od nekdaj fascinirala in sem jo želel obiskati. To sem nekoč omenil zakoncema Bela. Ampak po nesreči leta 2008 je ta želja šla v pozabo, ker so bile nenadoma v ospredju povsem druge prioritete – rehabilitacija, postavljanje na svoje noge …« Potem pa so ga nekega dne poklicali iz oddaje Dan najlepših sanj, češ da vedo, da piše knjige, in ali bi jih lahko prišel predstavit. »Takoj sem pomislil, da mi je nekdo nekaj zakuhal.« V mislih je imel kar nekaj prijateljev, da bi ga tako presenetila soseda, se mu še sanjalo ni. »Povedal sem jima, da so me klicali iz oddaje. Tudi onadva sta bila presenečena, rekla sta, da bi ju zelo veselilo snemanje gledati v živo, in tako sem ju povabil zraven.« Bil je šokiran, ko je spoznal, da sta njegovo potovanje v Afriko pravzaprav zakuhala onadva. »A si prvo leto še nisem upal tja zaradi zdravstvenih težav, letos pa sem se čutil dovolj močnega za potovanje.« V Tanzanijo sta ga spremljala sodelavka Vesna Masten Gubeljak in njen mož Nenad na lastne stroške, za kar jima je izjemno hvaležen, saj bi se na tako pot težko odpravil sam. »Ker sem paraplegik in ker zaradi nevropatskih bolečin – izvirajo iz poškodovanega živčevja in se odražajo kot občutek pekočih nog, rezajoče bolečine in krčev –, ne morem dolgo sedeti, saj se stopnjujejo, mi je Vesna prilagodila program.« Ogromno je videl, na poti nazaj pa se mu je celo odprl pogled na Kilimandžaro, kar je prekrasno zaokrožilo njegovo dogodivščino.
Ciganka je napovedala njegovo nesrečo. Ko je bila Igorjeva mama še mladenka in se je s prijateljico sprehajala ob morju, sta pri neki stojnici srečali Ciganko, in ta jima je povedala, kaj ju v življenju čaka. »Mami je rekla, da je noseča – čeprav tega takrat še ni vedela, in da bo imela tri sinove. Najstarejši – jaz – bo uspešen in bo veliko dosegel. Tik pred tridesetim letom pa ga čaka huda življenjska preizkušnja. Doživel bo usodno nesrečo, ki bo vse spremenila. Mami je svetovala, naj redno moli k devici Mariji, le tako bom preživel in ne bo tako hudo. Materini prijateljici pa je povedala, da s svojim tedanjim partnerjem ne bo nikoli srečna in da bo pred njim celo tekla za svoje življenje. Mama je na prerokbo pozabila ali pa jo je potisnila globoko v podzavest, ko pa sta se po moji nesreči s prijateljico srečali, sta se nanjo spomnili.« Obema se je uresničilo, kar je napovedala. »Na prerokbe ne dam kaj dosti, mama mi jo je povedala in verjamem, da je bilo res tako. Usode se morda res ne da prelisičiti, mogoče se res zgodi, kot ti je usojeno,« razmišlja.
Trenutek, ki je spremenil vse. Nesreča se je zgodila prazničnega 25. junija 2008, ko je staršem pomagal pri popravilu strehe, ki jo je poškodovalo neurje. »Lestev ni kazala nobenih znakov poškodbe. Brata sem prosil, naj jo drži, da se ne bi prevrnila. Vedno sem namreč pazil nase, dotlej nisem nikoli imel nobene hujše poškodbe ali bil v bolnišnici in niti pomislil nisem, da bi se mi lahko kaj zgodilo. Ko smo skoraj končali s prekrivanjem enega dela strehe, me je kar naenkrat odneslo. Zdelo se mi je, kot bi me nekdo potisnil z lestve, in padel sem na tla tri metre globoko. Pri padcu se mi je zdrobilo vretence TH12, vretence L1, tik pod njim, pa je bilo zlomljeno. Hrbtenjača je bila razcefrana in zmečkana, saj so se vanjo zarinili koščki zdrobljenega vretenca.« Z dolgo operacijo so mu stabilizirali hrbtenico na poškodovanem delu z več kovinskimi ploščicami, kirurg pa mu je povedal žalostno novico, da je bila poškodba izjemno huda in da ni možnosti, da bi še kdaj hodil. Prvi sta po pol leta sledili še ena zahtevna operacija in dolgotrajna rehabilitacija. »Imel sem hude nevropatske bolečine, prebavne težave, zaradi protibolečinskih tablet pa kronični gastritis. Domov sem prišel s tridesetimi kilogrami manj in sem pri svoji višini 192 centimetrov tehtal komaj 50 kilogramov.« Jeklenega objema bolečin, zaradi katerih ni mogel normalno zaživeti, ga je rešil zdravnik Živan Vrabl. Poslal ga je na nevrološko kliniko v Avstrijo, intam so mu s posebnim posegom pomirili poškodovani del hrbtenjače. Bolečine so se tako zmanjšale, da je lahko začel normalno živeti.
Pisanje knjig. »Ko se nekaj takega zgodi, se ti sesuje svet. Razmišljaš o vseh stvareh, ki jih ne boš nikoli več počel – hodil, kolesaril, potoval, najbolj sem se bal, da ne bom nikoli več mogel opravljati svojega poklica učitelja, ki sem ga imel tako rad. Moje psihično stanje se je še poslabšalo, ko so mi na rehabilitaciji v Soči dali jasno vedeti, da je moja poškodba res huda in da ni nobenih realnih možnosti, da bi še kdaj hodil. Iz tega brezna obupa in nemoči me je dvignila dobrodelna prireditev, ki so jo organizirali moji nekdanji učenci in njihovi starši na osnovni šoli Bojana Ilicha v Mariboru. Zadnji teden mojega bivanja v Soči me je poklicala mama ene od učenk, mi povedala za prireditev in dejala, da bodo veseli, če bom prišel. Bil sem zelo slab, zato tega nisem mogel obljubiti. Na koncu pa sem zbral moč in voljo ter prišel v Maribor. Prireditev se me je globoko dotaknila in me močno zaznamovala. Prišlo je ogromno ljudi, nastopali so moji učenci, starši, na koncu sem še sam vsem prebral svojo pravljico o levu Rogiju. S temi otroki sem delal v oddelku podaljšanega bivanja, kjer smo imeli navado po kosilu prebirati pravljice. Sčasoma sem tudi sam kakšno napisal, ker je bilo zanje tako bolj zanimivo. Vedel sem, da na prireditvi otroci ne bodo tako pogumni, da bi vprašali, kaj se mi je zgodilo in kako živim, zato sem se jim odločil to povedati s pravljico o levu Rogiju. Naslednji dan me je obiskal ravnatelj šole Štefan Muraus in mi rekel, da bi učenci lahko ilustrirali mojo zgodbico, prijateljica Lučka Zorko je ilustracije nato pokazala na Založbi Pivec in direktorica ter odgovorna urednica Milena Pivec se je odločila izdati otroško slikanico v dobrodelni namen. Izkupiček je namenila meni, jaz pa sem se odločil polovico tega denarja podariti oddelku otroške bolnišnice v Soči. Ker so otroci ilustrirali to slikanico, se mi je zdelo prav, da tudi otroci prejmejo del tega izkupička.« Potem pa so se mu vrata kar začela odpirati. Kolegi učitelji iz drugih šol so ga vabili, da predstavi svojo slikanico, in tako se je začelo njegovo ozaveščanje otrok po vrtcih, osnovnih šolah in fakultetah o invalidnosti. »Opravil sem več kot 150 predstavitev svojih knjig po vsej Sloveniji. Takrat sem ugotovil, da tudi učitelji o invalidnosti ne vedo kaj dosti – zakaj imamo pravico do širših parkirnih mest, kaj pomeni nezmožnost normalnega odvajanja, kaj so nevropatske bolečine, da torej poškodba hrbtenjače prinese še veliko drugih težav.« Zato se je o svoji izkušnji odločil napisati knjigo, kjer povsem odkrito opisuje nesrečo, svoje razmišljanje, vzpone in padce in ne nazadnje težave, s katerimi se invalidi soočajo. »Drugi razlog pa je bil ta, da se mi je v teh dveh letih po nesreči zgodilo toliko izjemno tragičnih, po drugi strani pa tudi tako pozitivnih stvari, da bi bilo res škoda, če jih ne bi zapisal,« se nasmehne.
Še vedno upam, da bom hodil. Čeprav je vmes upanje, da se bo še kdaj postavil na noge, že skorajda izgubil, se je pred dvema letoma zgodil nekakšen čudež in ga spet navdal z optimizmom. »Ko sem zaradi okužbe z bakterijo helicobacter pylori jemal dva antibiotika, fromilid in efloran, so moje nevropatske bolečine povsem izginile, nenormalno sta se mi izboljšala mišični tonus ter občutljivost mehurja in debelega črevesja. Pozabil sem že, da se lahko človek tako dobro počuti. Na mizi za fizioterapijo sem naredil 50 sklec, moje noge pa so bile nenadoma zelo lahke. Zaradi tega čudeža, ki je izginil, ko sem nehal jemati zdravila, sem ugotovil, da je moje telo obremenjeno z nekim mikroorganizmom, zaradi katerega ne more optimalno delovati. Če uspem to blokado odpraviti, sem prepričan, da lahko napredujem, kar se regeneracije hrbtenjače tiče. Po drugi strani pa mislim, da bo v prihodnosti tudi medicina z napredkom omogočila odpravljanje paraplegije in tetraplegije, tako da gredo stvari v pravo smer.« Kljub invalidnosti Igor živi polno življenje. Spet poučuje, poleg tega ima letno še vedno približno 25 predstavitev, vsak dan vsaj eno uro preživi na domači mizi za fizioterapijo, ena njegovih največjih zmag pa je samostojno in neodvisno življenje. »Le pri čiščenju imam pomoč,« se nasmehne. Kolesari, predava, potuje, piše knjige – in tako dan vedno še prehitro mine.
