Strast do plesa je Urška začutila že zelo zgodaj, saj jo je mama pri štirih letih dala v plesno pripravljalnico, med zaključevanjem nižjega konservatorija pri enajstih letih pa je »po nesreči« odkrila flamenko.
»S prijateljico sva si želeli plesati trebušne plese, a naju niso vzeli, ker sva bili premladi. Šli sva poskusit še na flamenko in zgodila se je ljubezen na prvi pogled,« se spominja Urška, ki si ne predstavlja, da bi v življenju počela kaj drugega. Brez podpore domačih ji ne bi uspelo. Starši so jo že kot otroka podpirali pri tem, da je hodila v Španijo na razne tečaje, pri 18 letih je s skupino plesalcev ustanovila svoje društvo in šla kasneje študirat flamenko v Madrid. S španščino nima nobenih težav, saj se jo je začela učiti že pri osmih letih, nato pa jo je izpilila.
Flamenko je vrhunska umetnost
»Leta v Španiji so bila nepozabna. Španci imajo zelo prijeten način življenja, ki mi je zelo pisan na kožo. Moja jutra so bila za spanje, nato sem plesala, počivala, dobro jedla in spet plesala. Moram priznati, da sem imela kar nekaj težav, preden sem se spet privadila slovenski realnosti, kjer se vsem ves čas mudi in se sploh ne znamo več sprostiti,« pravi Urška, ki se še zdaj nekajkrat na leto odpravi v Španijo, sama pa pri nas premika meje flamenka. »S svojimi projekti poskušam tudi ozaveščati javnost, da flamenko ni folklora z rdečimi volančki in kastanjetami, temveč vrsta umetnosti, ki se jo da posvojiti v čisto vse zvrsti. Že nekaj časa v Pocket teatru pripravljam mesečne programe, kjer izvajamo malo drugačne koncerte in predstave. Ljudje se ne pridejo samo usest, poslušat in gredo domov, temveč srkajo vino in se po koncertu družijo še dolgo v noč,« pojasni Urška, ki se je ravno vrnila z gostovanja po Bosni, čaka pa jo še veliko predstav.
