Vrele so iz vseh smeri in se zgrinjale skozi vhod ljubljanskega Gospodarskega razstavišča. Mlade in malo starejše, športno odete in tiste, oblečene za ubijanje – no, za zmago –, nekatere so lagodno stopale, drugim so visoke pete z odločnim korakom pritrkavale ob pločnik. Prava mavrica najrazličnejših ljudi in stilov, samo dve stvari sta jim bili skupni. Vse so bile ženske. In vse so nosile nekaj rdečega – rdečo oblekico, hlače, jopič ali pa samo kakšen rdeč poudarek. Torbico. Rutko. Ali ubijalske rdeče salonarje. Kot mavrica, samo pretežno rdeča. In rdeča, saj veste, je barva ognja in krvi, strasti in odločnosti, moči in bojevitosti, pustolovščine in nevarnosti. In vse to podjetnik, še posebej če je podjetnica, zelo potrebuje.
Rdeče perilo pomaga. Dogodek se je imenoval 500 podjetnic, letos so ga priredili že sedmič in vse vstopnice, sploh ne poceni, so pošle že nekaj dni prej. Podjetnic, so potem preštevali, je bilo že več kot petsto. Dogodek je povezovala Anja Križnik Tomažin, ki je včasih pozabila izkoristiti priložnost, da bi bila tiho in pustila govoriti goste, in se je izkazala kot zagreta ljubiteljica in pobudnica aplavzov. Zaploskajmo! Dajmo en aplavz!
A res moram? Če sem že ovca, pa magari vijoličasta, to sploh ne pomeni, da ne bi veliko raje sama odločala, čemu se mi zdi vredno zaploskati. Ampak govorci, veliko jih je bilo, oh, ti so bili pa dobro izbrani. Vsi so bili zanimivi, nekateri zelo dobri, pa kakšen zares odličen. Kar nas neizbežno pripelje do vijoličastih ovc.
Iz Škotske uvožena gostja Lynne Cadenhead, podjetnica, direktorica, vlagateljica, profesorica, ki na svoji spletni strani pravi, da je vse že bila, videla in počela, je bila v črnem, ampak, je rekla, veste, spodaj imam rdeče perilo. Kar očitno tudi šteje, saj se menda zaradi tega počuti »močna, samozavestna in majčkeno seksi«. Ona je bila tista, ki je v sebi in v nas prepoznala vijoličaste ovce. Tiste, ki so drugačne od drugih in trmasto rinejo v drugo smer. Nisem podjetnica, očitno sem pa že vse življenje vijoličasta ovca, pa tega niti vedela nisem.
Po poklicu je gospa Cadenhead – jasno, kaj pa drugega – molekularna genetičarka, ki je preučevala gobe, in si je nekoč, ko je ravno stala na lestvi, izmislila namizno igro. Ki je po dramatičnih vzponih in padcih postala uspešnica. Najmračnejši dnevi so lahko preokretnice, nikar se jih ne bojte, sprejmite jih, je rekla. Včasih je bilo težko plačati položnice, prišli so časi, ko je morala prodati vse svoje dizajnerske torbice, da je lahko plačala najemnino …, ampak potovanje je bilo fantastično, pravi. Zdaj imajo osem verzij njene namizne igre, ki »se pred božičem zelo dobro prodajajo«. Njene torbice, se zdi, so zdaj varne.
Ni nujno, da si jasnovidec, da vidiš v prihodnost. Že samo zaradi Lynne Cadenhead je bilo vredno priti. Ampak, oh, to sploh še ni bilo vse. Od Sonje Peklenik sem se naučila, da so introvertirani boljši prodajalci od ekstrovertiranih, kar pomeni, da grem še vedno lahko v marketing, če bodo, kot zlokobno napovedujejo nekateri, tiskani mediji izginili.
Toda propada medijev vsekakor ni nič omenjala hrvaška gostja, direktorica ženskega podjetniškega centra in futurologinja, specializirana za futurologijo podjetništva in socioloških odnosov, Sanela Dropulić. Nisem jasnovidka in nisem Baba Vanga, je pojasnila, ampak nekatere stvari je mogoče predvideti za deset, dvajset, trideset let vnaprej. Ne bojte se tehnologije, je položila na srce podjetnicam, tehnologija je tu za to, da nam olajša življenje.
Menjavali so se govorniki, vmes je bilo malo plesa, glasbe in odmorov, pa veliko mreženja, ki je bilo verjetno najpomembnejše poslanstvo dogodka. Ljubljanski župan ni imel časa, da bi prišel pozdravit v rdeče odete podjetnice, predsednik republike si ga je pa vzel. In je bil za trud bogato poplačan – da je že tretjič na tej prireditvi, je rekel predsednik Pahor, in ker se bliža okrogla obletnica, bi bilo lepo, če bi jo skupaj proslavili v predsedniški palači. Povem vam, takega kolektivnega ganjenega ooooooooo! ne boste spet kmalu slišali. Kdo ve, si bo predsednik nadel rdečo kravato?
