Z močno voljo in odločnostjo je svetu dokazal, da tudi gluhim lahko uspe v vrhunskem športu. Kar devet let je igral v tujini, kjer so ga zelo cenili, in dokazal, da so ovire le v glavi. Zato tudi ni dolgo razmišljal, ko so ga povabili k sodelovanju v šovu Zvezde plešejo. »Želel sem se naučiti plesa, obenem pa pokazati, da tudi gluha oseba lahko pleše,« pove Miha Zupan, nato pa z nasmehom prizna, da je bil še sam presenečen nad svojim nastopom, ko si ga je po oddaji pogledal. Nič čudnega torej, če so se nam orosile oči! Miha je bil namreč odličen!
Čeprav se je rodil le z dvema odstotkoma sluha in nikoli niso ugotovili, zakaj pravzaprav ne sliši, se je z njim precej preprosto sporazumevati. Vidi se, da je svetovljan, ki se je moral v tem izmojstriti, da je bil enakovreden soigralcem na košarkarskem parketu. »S pomočjo tehnološko naprednega slušnega aparata in z branjem z ustnic, občasno pa še z uporabo znakovnega jezika, ko v hrupnem okolju ne morem slediti sogovorniku, nimam nikakršnih težav s komunikacijo,« prijazno razloži. Da igra košarko, morda še lahko razumemo, kako gluhi čuti glasbo in pleše, pa je za nas prav gotovo nepredstavljivo. Zato mi najprej razloži, da sliši glasbo, ampak zelo nerazločno. Sliši, ali je prijetna ali ne, ne more pa prepoznati besedila ali izvajalca. »Manjka mi barva zvoka. Če poslušam glasbo in zraven plešem, mi to ne gre dobro od 'rok'. Zato je moja soplesalka Maja Geršak moja glasba. Ona pleše, jaz pa ji samo sledim z občutkom. Gluhi imamo zelo razvite občutke in dobro opazujemo. Opazoval sem jo in si gibe preprosto zapomnil. Ko sva nastopila, sem ji samo sledil, bil sem povsem neobremenjen. Oder je bil samo najin in vse drugo okoli naju ni obstajalo.« Seveda pa je bilo potrebno ogromno treninga, da sta do tega prišla. Štirinajst dni sta trenirala po pet ur na dan. »Bilo je naporno, ampak tega sem navajen,« se smeji. »Prišel sem brez pričakovanj, nisem vedel, kaj me čaka, toda vaja dela mojstra. Maja pa dela mojstra iz mene. Z njo sem res zadel na lotu, takoj sva se ujela!« je zadovoljen.
Med dvema svetovoma
Miha, edinec, kranjskogorski Ljubljančan, se je leta 1982 rodil gluh. Nihče ne ve natančno, zakaj, postavljenih pa je bilo veliko zdravniških diagnoz. Starši so mu vseskozi stali ob strani in ga podpirali v željah ter mu pomagali postati človek, kakršen je danes. V mali šoli se je počasi naučil govoriti. V Zavodu za gluhe in naglušne v Ljubljani, kjer se je šolal, si je našel večino prijateljev, in ker so se vsi pogovarjali s kretnjami, mu ni bilo treba veliko govoriti, vse dokler ni začel »delovati v svetu slišečih«. Slušni aparat je dobil še kot otrok, vmes se ga je malce naveličal, potem pa končno priznal, da v tišini ne more živeti. V nasprotju z drugimi košarkarji, ki so se postopoma kalili v različnih kategorijah, je imel Miha drugačno pot. Pri šestnajstih je začel igrati pri Društvu za gluhe in naglušne. Njegov talent je opazil selektor Janez Perčič in ga povabil na turnir All stars – dneve košarke, tam pa so se mu vrata na široko odprla in kmalu je kot prvi gluhi igralec podpisal profesionalno pogodbo s klubom Geoplin Slovan. Hitro je ugotovil, da je bila začetna bojazen, kako ga bodo sprejeli soigralci in kako se bo znašel na igrišču, povsem odveč. Dobro so ga sprejeli in mu veliko pomagali. Sploh pa je vesel, ker se mu je z vstopom v svet slišečih govor močno popravil. Od takrat je šla njegova kariera samo še navzgor. Kar devet let je igral v tujini, tam so ga cenili veliko bolj kot doma in ga spoštovali kot igralca. Ko je to začutil, je poletel. Sprostil se je, ni se več ukvarjal s svojo gluhoto, ampak se je povsem posvetil igri. Sedem let ga je v tujini spremljala družina – žena in dve hčerki, zadnji dve leti pa sta z ženo upoštevala željo starejše hčerke (za katero ni bilo preprosto kar naprej menjavati šole in prijateljev), da bi ostala doma, v Sloveniji. Po dveh letih se je vrnil tudi Miha. Zadnje leto je igral za domžalski klub Helios, oktobra pa se je odločil umakniti in se posvetiti družini. »Potreboval sem čas za počitek. Takrat sem mislil, da bom nadaljeval. Srce pravi še, glava pa, da je konec. Ja, nadaljevanje moje košarkarske kariere je pod velikim vprašajem. Manjka mi motivacije, dolga leta sem igral za gluhe in slišeče, kar je bilo za moje telo izredno naporno. Ni me več ubogalo kot nekoč. To poletje se bom odločil, kako naprej.«
Podjetje za razvoj dostopnosti znakovnega jezika
Poleg športa Miha veliko dela za ozaveščanje družbe o gluhih. Ima podjetje za razvoj dostopnosti znakovnega jezika. Med drugim sta s prijateljem Bojanom Mordom, ki ga tolmači v oddaji (je tudi gluh), naredila mobilno aplikacijo slovarja kretenj gluhih (Znakovnik). »To je dobra priložnost za slišeče za lažje sporazumevanje z gluhimi. Vsi imamo mobilne telefone in z naloženo mobilno aplikacijo je tudi komunikacija z gluhimi lahko hitrejša. Gluhi so zelo veseli, če vidijo, da se nekdo trudi ali malce obvlada znakovni jezik. Poleg tega sem srečal že veliko ljudi, ki so se želeli naučiti znakovnega jezika ali izboljšati komunikacijo z gluhimi. Rad bi zgradil most med dvema svetovoma – svetom slišečih in svetom gluhih. Prav tako bi rad, da bi se nehalo uporabljati besedo gluhonem, ki je za nas žaljiva. Nem pomeni, da s človekom ni mogoča komunikacija. Oseba, ki ne sliši in ne more govoriti, komunicira s kretnjami, torej ni nema. Rad bi, da bi uporabljali samo besedi gluh ali naglušen. Znakovni jezik je lep in se ga lahko nauči vsak. Vedno več držav ga ima, gluhi pa komuniciramo tudi v mednarodnem znakovnem jeziku. Slovenija je leta 2002 priznala slovenski znakovni jezik kot uradni jezik za gluhe.« Jezik kretenj je bil tudi prvi jezik njegovih hčera, čeprav obe slišita. »Zanimivo je, da se z mano pogovarjata naglas, z ženo pa brez glasu – ker jaz nosim slušni aparat in bolj slabo odčitavam z ustnic, žena (ki tudi ne sliši, op. a.), pa je bolj vizualni tip, ne nosi aparata, torej bere izključno z ustnic,« se nasmehne.
Ovire so samo v glavah
Za nastop v oddaji se je odločil tudi zato, ker si želi, da bi slišeči bolje razumeli gluhe, ki se trudijo na vsakem koraku. »Na mestnih avtobusih, recimo, nimamo znakov za gluhe. Rešitev bi bil zaslon s tolmačem. Gluhi ima pravico do tolmača, če ga ustavi policist, a je nanj treba dolgo čakati, ker mora priti na kraj dogodka. Država za nas ni imela preveč posluha, zadnja štiri leta pa napredujemo. Štirinajstega novembra lani, na dan slovenskega znakovnega jezika, smo ustanovili Združenje gluhih Slovenije 14 11 (ZGS 14 11), katerega člani smo samo gluhi, ker vemo, kje imamo težave v vsakdanjem življenju. Odtlej gluhe pišemo z veliko začetnico. Ljudi želimo ozaveščati o tem, kaj vse počnemo in kaj lahko dosežemo. Gluhi nismo ubogi in nesposobni, kot so ljudje večkrat zmotno prepričani, imamo enake lastnosti kot slišeči – razen sluha, zato je problem le v komunikaciji. Veliko gluhih zna plesati, recimo, in to veliko bolje od mene,« zaupa košarkar, ki je postal podpredsednik združenja. Sicer pa Miha vsako poletje organizira šestdnevni otroški mednarodni košarkarski kamp – doslej ga je organiziral samo za gluhe, naglušne in osebe s polževim vsadkom, letos pa ga namerava tudi za slišeče. Povezal se je z Zvezo prijateljev Mladine Slovenije, saj si želi, da bi v kamp pripeljali tudi 50 otrok iz socialno ranljivih družin. Dokončna izvedba tega plemenitega projekta pa je odvisna tudi od podpore sponzorjev. »S svojim zgledom želim otrokom vliti upanje, da je vse mogoče, ne glede na morebitne ovire.« Te so tako ali tako samo v glavah!
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja.
