Estrada

Nuška Drašček: Slovencem manjka empatije

Alenka Kavcic, Bodi zdrava
12. 5. 2019, 12.00
Deli članek:

Če bi se dvignila empatija, bi bili ljudje sposobni razumeti sočloveka.

Nataša Kralj
Nuška Drašček

Energično in vedno nasmejano Nuško Drašček glasba spremlja že od otroštva. Odlično se znajde v različnih glasbenih zvrsteh, zadnja leta pa jo vse pogosteje videvamo na klasičnih odrih. Konec preteklega leta je tudi uradno postala solistka SNG Opera in balet Ljubljana. Poleg ponovitev in obnovitev uspešnih predstav prejšnjih sezon je pred kratkim uspešno prestala premiero nove slovenske opere Koda L, avtorja Milka Lazarja v ljubljanski operni hiši, sezono pa bo zaključila v Belgiji – na oder Zomeropere Alden Biesen se vrača kot Isabella, v naslovni vlogi opere G. Rossinija L’Italiana in Algeri. 

Med njenimi samostojnimi projekti, s katerimi redno nastopa po Sloveniji, naj omenimo njen drugi samostojni album, ki je izšel pred letom dni, s šansoni, »Re-Belle, posvečeno Edith Piaf, in na kateri z interpretacijami poezije Jaquesa Preverta sodeluje tudi izjemni Boris Cavazza. Glasba je njeno življenjsko poslanstvo, ki ga želi deliti z dobrimi ljudmi in jim z melodijo privabiti toplino in nasmeh na usta.

Osebni arhiv
Nuška Drašček

Vaša močna energija je zelo nalezljiva. Vam je pomemben stik z občinstvom?

Vedno želim biti iskrena do svoje publike, in ko stopim na oder, vedno od sebe dam svoj maksimum. Želim, da se imajo ljudje fino, želim, da se mi pustijo zapeljati, da jih odpeljem na glasbeno popotovanje po spominih. V svojem repertoarju imam vedno skladbe, ki so oldies goldies, da v ljudeh vzbudim malo nostalgije. Publika se vedno zelo dobro odzove, to so pač skladbe, na katere jih vežejo spomini. 

Verjetno različen tip glasbe v ljudeh odzove različne odzive. Katera je tista glasba, ki ljudem najbolj dvigne razpoloženje?

Seveda je vsak posameznik drugačen in glasbeni okusi se precej razlikujejo, tudi po starostnih skupinah. Sem pa opazila, da se večinoma zelo lepo odzovejo na slovensko ljudsko glasbo, ravno tako na a capello. Za dobro razpoloženje na koncertu ni ravno treba, da igramo samo hitre, poskočne pesmi, prej bi rekla, da najbolj uživajo ob lepi pripovedni oziroma izpovedni glasbi. Je pa res, da so pesmi, ki vedno zažigajo, in sicer La vie en rose in Non je ne regrette rien Edith Piaf. Nikoli ne razočarata slovenski skladbi Poletna noč Beti Jurkovič ter Samo nasmeh je bolj grenak Ditke Haberl. Ponosno povem tudi, da dobim krasen odziv občinstva tudi od moje skladbe Tak dan (zmagovalna skladba Popevke 2017).

Edith Piaf vam je še posebno blizu. Zadnje leto ponosno predstavljate svoj novi album s šansoni, Re-Belle (posvečeno Edith Piaf), ki je vaša velika vzornica. 

Vsekakor me njen glas vsakič znova prepriča, mi pripoveduje, tako da sem teh lepih odzivov na zgoščenko in povpraševanj po koncertih res vesela! Zgoščenko sem imela kar nekaj časa v načrtu, tako da je bil občutek, ko smo jo končali, izjemen. Zelo uživam, ko jo predstavljam publiki!

Nataša Kralj
Nuška Drašček

Kaj Slovencem pomeni glasba?

Mislim, da jim pomeni ogromno. Glasba pomeni sprostitev, razvedrilo, zabavo, nekaj drugačnega, globljega, kot pa so resničnostni šovi, ki so po navadi bolj na prvo žogo. Glasba ima namreč sporočilno vlogo, vsaj name vpliva blagodejno, me notranje bogati, izboljšuje razpoloženje, me motivira, sprošča in osrečuje. Jaz kot izvajalka grem po dobrem koncertu domov srečna, ta evforija pa lahko traja še nekaj dni. Glasba je nekaj, brez česar si ne morem predstavljati življenja in srečna sem, ko vidim, da ljudje po koncertu odidejo zadovoljni in morda bodo zaradi tega naslednje dni malo bolj nasmejani. To je moje poslanstvo.  

Kakšno glasbo pa vi radi poslušate?

Zelo različno. Lahko poslušam popolnoma različne žanre, od inštrumentalne glasbe do moderne pop glasbe, muzikalov, rocka do opere ali plesne glasbe. Imam tudi obdobja, ko bi poslušala samo opero ali gospel. Všeč so mi izvajalci z močnim in izrazno polnim vokalom. Zadnje čase res poslušam zelo raznovrstno glasbo, od slovenskih uspešnic iz 80. do hitov tujih lestvic. 

Kaj svetujete Slovencem, da bi začeli bolj pozitivno razmišljati, tako kot vi?

Včasih se mi res zdi, da je veliko defetistična razmišljanja, da hitro pademo v pritoževanje, kako je vse težko. Razumem, da vsak nosi svoj križ, nikakor ne želim zmanjševati kakršnihkoli težav ali imeti do koga poniževalen odnos. Vsakdo ima v svojem življenju težave. Vse to so izzivi, s katerimi se srečujemo vsak dan. Vprašanje je samo, kako se boš lotil težav. Jaz sem v svojem življenju sprejela odločitev, da ne želim broditi po negativnih stvareh, ne želim in ne dovolim, da bi me težave in neuspeh definirala. Vsak neuspeh, vsaka ovira je zame pravzaprav čas, da spremenim način razmišljanja. Je pa res, da sem mačji tip človeka, vedno se bom pobrala, vedno bom pristala na nogah. To ne pomeni, da si slabih trenutkov ne dovolim, le ne ostajam predolgo v negativi, hitro iščem pot ven. 

Slovenci smo znani po zavisti, sosedje se med seboj veliko prepirajo, včasih tudi za čisto nepomembne stvari. Kako bi po vašem ponovno združili Slovence?

Opazila sem, da se ljudje zelo hitro počutijo ogrožene in napadene, in to vodi k negativnemu razmišljanju. Prvi korak k pozitivni naravnanosti je, da morebitno svojo negativnost sploh ozavestimo. To včasih ni tako samoumevno. Hitro so vsega krivi drugi, ne vidimo lastne vloge pri tem. Pozitivno razmišljanje je na neki način veščina, ki zahteva trud; da je človek sposoben ali pa vsaj pripravljen pogledati na situacijo bolj objektivno, morda z drugega zornega kota ali iz kota osebe, s katero smo v konfliktu. Se mi zdi, da na ta način potem delujemo bolj razumsko ali vsaj pripravljeno na pogovor, na iskanje rešitve.

Katero pesem bi zapeli prijatelju in katero sovražniku, če ga seveda imate?

What a wonderful world bi zapela tako prijatelju kot sovražniku. Vsak pa naj si jo razlaga po svoje. 

Darja Štravs Tisu
Nuška Drašček

Lahko tudi glasbeniki pripomorete k sožitju med ljudmi?

Vem, da morda zveni prežvečeno, ampak glasba resnično združuje; umetnost kot taka ima neverjetno moč, lahko je družbeno kritična in konstruktivna, vedno pa izzove čustveni odziv, pa tudi če je indiferentnost. Z umetniškim izražanjem se ljudje povezujemo, skupaj podoživljamo in doživljamo. To so močna čustva, ki nas opominjajo, da smo si bolj podobni kot različni. In tega je danes v siceršnjem družbenem diskurzu premalo, po mojem mnenju; vse preveč je deljenja na »mi« in »oni«, premalo pa iskanja človečnosti v vseh nas.

Lahko s svojo glasbo širite ljubezen?

Upam, da jo. Vsaj po pripovedovanju ljudi tako sklepam, saj mi večkrat povedo, da gredo s koncerta zadovoljni, veseli in dobro razpoloženi. Po končanem koncertu veliko ljudi pride do mene, me objame, čestita, želijo se fotografirati z mano. Potrudim se, da sem z vsakim prijazna, da jim poklonim toplino in pozitivno energijo. Glasba med nami stke nevidne nitke, in le upam lahko, da jih moja pozitivna energija še nekaj časa spremlja. 

Mogoče pa bi se morali glasbeniki združiti in poskusiti uveljavljeno parolo Naj sosedu crkne krava obrniti v Naj ima sosed dve kravi. Ima lahko umetnost to moč?

Lahko ima to moč, seveda! Menim pa tudi, da se vsakdo lahko potrudi za svoj uspeh, in to ne na račun nekoga drugega, temveč zaradi lastnih sposobnostih. Za vse je dovolj prostora. Če je nekdo uspel, mu le čestitajte in ne iščite njegovih napak. Vsak naj živi svoje življenje in pusti živeti drugim, kot sami hočejo. Zakaj bi moral biti tvoj sosed merilo, zakaj bi moral še njemu dajati nekakšno negativo, če tebi ne gre vse tako, kot si si zamislil.  

Kakšne odnose imate s svojimi sosedi?

Zelo malo jih vidim, tako da težko govorim o odnosih. Vljudnostno se pozdravimo, to je pa tudi vse. 

Če bi imeli neomajno oblast, kaj bi naredili za dobrovoljnost Slovencev?

Če bi imela čarovniške sposobnosti, bi vsem dvignila empatijo, mislim, da nam tega precej, precej manjka. Če bi se dvignila empatija, bi bili ljudje sposobni razumeti sočloveka. Dvignila bi nivo kritičnega razmišljanja, vendar ne kritičnega razmišljanja zavoljo kritike same, temveč kritično razmišljanje kot sposobnost in pripravljenost vrednotiti trditve ter objektivno presojati na podlagi dobro podprtih argumentov. Potrudila bi se poslušati ljudi, jih razumeti, predvsem pa bi spremenila šolski sistem. Zdi se mi čisto preveč kvantitativno usmerjen, premalo je kvalitete in absolutno preveč je birokratiziran. Imam sina v tretjem razredu in vidim, da se otroci podcenjujejo. Bistveno premalo se dela na razumevanju, kar se potem odraža na sami družbi. Spodbujati in negovati bi morali kritično mišljenje in ga usmerjati k avtonomnosti. Naučiti otroka kritično in učinkovito misliti bi moral biti eden izmed temeljnih ciljev vzgoje.

Kako pa vaš sin gleda na svojo slavno in uspešno mamico?

Jaz sem v prvi vrsti njegova mami, ki ima pač specifičen poklic. Včasih se zgodi, da mu v šoli kdo reče, da so me videli nastopati. Sin je zelo vesel in ponosen name, me spremlja in me tudi pohvali. Včasih gresta z očetom tudi na kakšno mojo predstavo, tako da razume, kakšen je moj poklic. 

Darja Stravs Tisu
Nuška Drašček iz predstave Lepotica in zver SNG LJ

Je kdaj izrazil željo, da bi šel po vaših stopinjah?

Sin je bolj likovno nadarjen kot pa glasbeno in že zdaj veliko likovno ustvarja. S soprogom ga spremljava in spodbujava. Drugače pa mu pustiva, da sam razvija talent in mu omogočava priložnosti za učenje.

Je težko biti uspešna ženska v svojem poklicu in zraven biti še uspešna mama?

Treba je biti prilagodljiv. Dobra organizacija časa pa je ključnega pomena za uspešno in učinkovito partnerstvo, materinstvo in delo. Potrebno je tudi veliko sodelovanja med partnerjema, brez ustreznega sodelovanja ne bi šlo. Imam zelo razumevajočega moža, ki me podpira in mi pomaga. Doma se trudiva predvsem posvetiti kvalitetnemu preživljanju skupnega časa. Seveda ve za vse moje dejavnosti, intervjuje in pojavljanje v medijih, vendar s tem nisva obremenjena, zato ker to ni glavno gonilo mojega poklica. Jaz najprej opravim svoj poklic, vse drugo pa je posledica tega, od prepoznavnosti naprej. On to sprejema, ni pa obremenjen s tem, tako da imava, vsaj upam, do tega zdrav odnos.

Vam je pa v veliko pomoč?

Kadar se pripravljam na kakšno vlogo ali pa je pred mano kakšen večji projekt, se popolnoma predam delu. Takrat je prisotnega veliko adrenalina, nervoze, veliko je ponavljanja in učenja in seveda vse to vpliva na naše družinsko življenje. Zato se pred premierami tudi fizično umaknem. Takrat za nekaj dni najamem apartma, da se v miru lahko posvetim sebi in se pripravim na vlogo. Drugače pa se trudim, da večino posla in učenja opravim takrat, ko sta sin v šoli in mož v službi. Potrebna je dobra organizacija, da padeš v ritem, ki ti ustreza, in potem nekako gre. 

S soprogom sta poročena že deset let. Kako vama uspeva ohraniti uspešen zakon?

Nasvet za uspešno zvezo je težko dati, vsakdo ga mora najti sam znotraj zveze. Ljudje smo različni, imamo različne želje in živimo drugačna življenja. Oba sva zelo zaposlena, kljub temu se trudiva, da čas preživljava tudi skupaj. Če tega ne bi počela, bi se, čeprav živiva pod isto streho, komaj kdaj videla. Res je pomembno, da si vzameva čas drug za drugega in se spoštujeva ter podpirava. Aprila odhajam na gostovanje v Belgijo za mesec in pol in to se bo seveda poznalo v družinskem življenju. Pomembno je, da se znava pogovoriti in se organizirati. Nikoli me ni oviral pri mojem delu. Ko začneš človeka pri poklicni izpolnitvi ali pa kakršnikoli izpolnitvi ovirati, se to načeloma ne more dobro končati. Spodbuda, podpora in razumevanje so zelo pomembni dejavniki, vsaj po mojem mnenju.

Objavljeno v reviji Bodi zdrava št. 4, 8. 4. 2019.
Darja Štravs Tisu
Nuška Drašček iz predstave Pepelka