Sardinija, drugi največji italijanski otok, poleg številnih plaž in neskončnih kilometrov privlačnih obal premore še marsikaj zanimivega. Vsaj za nekaj dni se je vredno podati v hribovito notranjost. Zanimivi pa so tudi manjši otoki, ki spremljajo sardinsko obalo. Največjega med njimi – Sant' Antioco – najdemo na skrajnem jugozahodu.
Ta del Sardinije je geografsko bližji Afriki kot celinski Evropi in ni čudno, da so tod pustili svoje sledove skrivnostni prvotni naseljenci Nuragi, pa pozneje Feničani, Kartažani, Rimljani … Pred poltretjim tisočletjem je na otoku cvetelo pristaniško mesto Sulci, ki naj bi ga ustanovili Kartažani. Bilo je eno najpomembnejših središč Sardinije vse do srednjega veka. Danes o pomembnem mestu pričajo le arheološke najdbe, pristanišče z enakim imenom kot otok pa je le še manjše otoško središče z nekaj trgovinami in gostilnami. Kakšnih deset kilometrov dolg otok je povezan s Sardinijo s peščenim nasipom, za katerega so poskrbeli že stari Rimljani.
Skrivnostna tkanina za bogove
Otok se ne ponaša s posebno lepimi plažami, toda v obalnih vaseh je prav prijetno začutiti lenoben utrip tradicionalnega življenja. V največjem otoškem kraju Sant' Antioco pa sem imel priložnost spoznati skoraj izumrlo obrt pridobivanja morske svile, imenovane bisso.
Skozi tisočletja se kot skrivnostna zlata nit vlečejo zgodbe in legende o čudovitih oblačilih, stkanih za bogove in boginje, pa tudi za najimenitnejše vladarske rodbine. Mavrične obleke, zlata ogrinjala, oblačila, stkana iz vetra, in še kako drugače so od Kitajske pa do Perzije in Sredozemlja poimenovali izdelke nezemeljske lepote. Oblačila so bila stkana iz najlepšega materiala, kar so ga uspele ustvariti človeške roke. Prosojne niti zlatega leska so bile tanjše in bolj mehke od svilenih, odporne so bile na vodo, kisline, alkohol in celo ogenj, blago, stkano iz njih, pa je bilo tanko kot pajkova mreža ter lažje in toplejše od svile. Čeprav so čarobno blago zapisovalci različno poimenovali, je šlo v večini primerov verjetno za morsko svilo. Ta se je pojavljala in izginjala z redkimi izdelovalci v različnih obdobjih. Dokaze za njen obstoj pred tisočletji so našli v egiptovskih grobnicah. Oblačila iz morske svile naj bi nosil kralj Salomon. Morda pa je tudi v legendi o zlatem runu krilatega ovna nekaj resničnosti. Morda je Jazon z argonavti skozi naše kraje tovoril prav oblačilo, narejeno iz morske svile.
Material s tem imenom so v Aziji in Sredozemlju pridobivali iz svilnatih niti, s katerimi se na morsko dno pritrjujejo nekatere vrste školjk, predvsem veliki leščurji (Pinna nobilis). Skrivnostno ime so danes nekaterim materialom in kolekcijam nadeli tudi modni oblikovalci – toda to ni starodavna morska svila, ki je preživela tisočletja med zgodbami, legendami in resničnostjo.
Rokavice v naprstniku
Zaradi prisotnosti školjk in lege na pomembnih trgovskih poteh se je pridobivanje morske svile že v antični dobi razvilo tudi v obalnih mestih na Sardiniji. Domnevajo, da so obrt prinesli Feničani. Izdelovanje morske svile se je skozi burno zgodovino, ko so po Sardiniji večkrat pustošile bolezni in vojaški spopadi, ohranilo predvsem na otočku Sant' Antioco. Še na začetku preteklega stoletja je bilo na Sardiniji več sto tkalcev, med katerimi so najspretnejši izdelovali morsko svilo in iz nje tkali blago. Eden izmed podjetnikov je želel material vključiti v sodobno proizvodnjo blaga. Očiščeno prejo je poslal v predilnico, toda na strojih je ni bilo mogoče oblikovati v niti. Tako industrijska proizvodnja k sreči ni nikoli zaživela, sicer bi se lahko godilo, da bi iztrebili školjke leščurje. Kljub temu se je obrt ohranjala do 2. svetovne vojne. V muzejih po Evropi iz tega obdobja hranijo nekaj deset izdelkov iz morske svile. Predvsem rokavice, kape in vezenine. Rokavice iz morske svile so tako tanke, da jih je mogoče shraniti v naprstnik!
Starodavna obrt
Znanje za izdelovanje morske svile je bilo od nekdaj v rokah žensk, ki so obrt ohranjale iz roda v rod. Tudi v nekakšnih obrtniških šolah. Ena zadnjih mojstric na Sardiniji je bila Italo Diana, ki je obrti izučila deset mladih deklet z otoka Sant' Antioco. Med njimi je bila tudi Maria Maddalena Rosina Mereu. Leta 1955 se je rodila njena vnukinja Chiara Vigo. Že od malega je rada obiskovala babico in se čudila njenim spretnostim. Maria ji je počasi posredovala vse svoje znanje in ljubezen do stare obrti. Še posebej, ko je uvidela, da dekle to resnično zanima in ima za smisel za ustvarjalno delo. Chiara se je med študijem odločila, da mora na vsak način ohraniti izdelovanje morske svile, vendar ne le v obliki mrtvih izdelkov v muzeju.
Postopek pridobivanja morske svile je dolgotrajen in težaven. Za kilogram preje je treba »ostriči« približno štiri tisoč leščurjev! Nekoč je ta postopek pomenil smrt za školjko. Chiara pa je prva ugotovila, na kakšen način lahko školjko izpuli z morskega dna, ne da bi jo pri tem poškodovala ali celo ubila. Za to je potrebovala kar sedem let proučevanj in nešteto potopov. Ključna je bila ugotovitev, da se lahko to naredi v določenem obdobju leta. Maja je morsko dno dovolj mehko, da lahko školjko brez škode izpulijo, »ostrižejo« in jo vrnejo nazaj v morje. Školjka se po posegu ponovno učvrsti s »koreninami«. Nabiralci morske svile že davno pred tem odkritjem niso pretirano ogrožali tovrstnih školjk. Največjo grožnjo je začela predstavljati onesnaženost morja in ribolov z vlečnimi mrežami. Prav Chiara je bila ena prvih, ki se je začela zavzemati za zaščito leščurjev. Od leta 1992 so zaščiteni v Evropski uniji. V zadnjih desetletjih se je njihovo število povečalo in tako tudi v slovenskem morju ni težko naleteti na te velike školjke.
Pot do zlatega leska
Skrivnost morske svile Chiara danes odstira v svojem ateljeju sredi pristanišča Sant' Antioco. Nekaj centimetrov dolge leščurjeve niti najprej opere in očisti z grobo krtačo ter namoči v vodo z dodanimi različnimi zelišči. Posušeno bronasto obarvano prejo nato namoči v limonin sok, zaradi katerega se zlato obarva. Tako pridobljena barva je trajno obstojna. Posušeno prejo nato sprede na preprostem ročnem vretenu.
Zamaknjeno sem jo občudoval pri delu. Dragocenega leska neobičajnega materiala pa sem se zavedel šele, ko mi ga je Chiara pokazala na sončni svetlobi. Takrat se je med njenimi prsti zalesketal splet najfinejših niti. Oblačilo iz tako sanjskega materiala bi bilo res vredno bogov …
Chiara ne izdeluje blaga, saj bi bilo za to potrebnega preveč dragocenega materiala. Zlate niti uporablja predvsem za vezenje in dekoracijo različnih izdelkov. Mnoge si je mogoče ogledati v njenem ateljeju, ki je hkrati tudi umetniška galerija, veliko stvaritev pa je podarila, tako znancem kot tudi svetovno znanim osebam. Tako skrbi za promocijo malo znane obrti, njeno vezenje pa hrani eden izmed papežev, marsikateri državni predsednik in še kdo.
Morska svila je darilo narave
Chiara je že večkrat skušala najti skupen jezik za sodelovanje z lokalno turistično organizacijo. V njej želijo, da bi svoje znanje posredovala vsem zainteresiranim. Nad njihovimi načrti pa Chiara ni najbolj navdušena: »V mestu bi radi ustanovili šolo za starodavno obrt. To je prav, toda izdelke nameravajo prodajati. Tega pa ne morem dovoliti! Morska svila je darilo narave, daril pa vendar ne smemo prodajati!« je odločna.
Chiara trdi, da trgovina nima spoštovanja do tradicionalnih obrti in uničuje povezave, ki so nekoč ohranjale skupnosti in njihovo povezanost z naravo. Tako že leta nadaljuje osamljen boj z birokracijo. Starodavno znanje posreduje na svoj način, z vsakodnevnim ustvarjanjem v ateljeju. Vesela je vsakega obiskovalca. Prav nič ni videti naveličana, ko že ne vem katerič potrpežljivo razlaga in prikazuje, kako nastaja morska svila. S svojim delom je uspela pritegniti pozornost medijev in prirediteljev različnih razstav, njeni izdelki pa so obredli že velik del sveta. To je najboljši način za ohranitev še enega dragocenega koščka iz mozaika človeške ustvarjalnosti. Chiara ne zaračunava obiska njene galerije in delavnice. Seveda pa so dobrodošli prostovoljni prispevki. Ves denar, ki ga dobi v podporo svojemu delu, nameni za ohranjanje obrti: urejanje in vzdrževanje galerije, nakup statev in drugega potrebnega materiala ter vzdrževanje spletne strani (www.chiaravigo.it).
Chiara Vigo je edina v Sredozemlju in morda na vsem svetu, ki do zadnje podrobnosti pozna postopek izdelave morske svile in njeno vrednost. Precej znanja je posredovala svoji hčerki tako, da skrivnost morda ne bo odšla v pozabo. Vendar za zdaj ostaja osamljena borka, ki se na svoj način bori za ohranitev dediščine, ki ji je bila položena v zibelko. Življenje je posvetila antični obrti, ki bi bila brez nje verjetno izgubljena za vedno. S svojim požrtvovalnim delom skrbi, da morska svila ne bo preživela le v zgodbah. »Dokler sem še pri močeh, bo svila živela!«, se mlada upokojenka nasmehne ob slovesu.
