V njegovih mehkih gibih, gracilnih podobah, sožitju z glasbo lahko uživamo prav vsi. Da pa je klasični balet danes to, kar je, so zaslužne cele generacije plesalcev, ki so ga gojile, pilile, izpopolnjevale in včasih vanj tudi posegle z revolucionarnimi idejami in postopki. Med imeni, ki so balet najbolj proslavila in mu prinesla slavo, ki jo uživa še danes, je tudi ruska primabalerina Ana Pavlova.
Skromno otroštvo in zgodnja ljubezen do plesa
Ana Pavlova se je rodila kot Ana Matvejevna Pavlovna Pavlova na mrzel zimski dan 12. februarja 1881 v Sankt Peterburgu. Njena mama je bila perica, identiteta njenega biološkega očeta pa je zavita v meglo: različni viri sumijo, da je imela njena mama razmerje z bankirjem Lazarjem Poliakovom. Anin krušni oče pa je bil vojak rezervist Matvej Pavlov. Ana se je svojega porekla očitno sramovala, saj je različnim ljudem zaupala povsem drugačno zgodbo o svojem poreklu. Trdila je, da je sad zakona med njeno mamo in moškim, imenovanim Pavel, kar še vedno predstavlja veliko skrivnost za vse njene biografe in proučevalce življenja ter dela. Ples je malo Ano očaral takoj, ko ga je spoznala in na vsak način je hotela postati plesalska. Mama, ki jo je kljub pičlim finančnim sredstvom peljala v teater, kjer je videla Trnuljčico, je bila hčerkini želji pripravljena prisluhniti. Da želi postati baletka, se je deklica odločila pri osmih letih, že dve leti pozneje pa je opravljala sprejemni izpit na sanktpetersburški baletni šoli in na avdiciji preprosto zablestela.
Za uspeh zgolj talent ne zadostuje
V šoli sta bila Anina učitelja Ekaterina Vazem in Pavel Gerdt in kmalu sta prepoznala njen izjemni talent. Ana Pavlova pa je prišla do še enega ključnega spoznanja, in sicer je kmalu uvidela, da zgolj naravne danosti ne zadostujejo za doseganje presežkov in izstopanje iz množice enako zagnanih kolegov. Hitro se je naučila, da je pomembno marljivo in potrpežljivo delo in celo izjavila: »Nihče ne more uspeti zgolj s talentom. Bog nam da talent, delo ga spremeni v genija.«
Pot k naslovu primabalerine
Leta 1899 je Ana uspešno zaključila svoje izobraževanje. Ker je vseskozi blestela, je takoj postala del orkestra in si tudi priborila pravico, da je plesala v manjših zasedbah in ne le v velikem zboru, kar je navadno doletelo novince in novinke. Septembra 1899 je debitirala v Gledališču Mariinski, v istem teatru, kjer je kot deklica videla svojo prvo predstavo in se zaljubila v ples. Anin talent in nenadkriljive sposobnosti so kmalu opazili tudi drugi: za svoje predstave je prejemala visoke hvalnice in spodbudne kritike. Dokončno pa se je uveljavila leta 1905, ko je upodobila laboda v točki Umirajoči labod na glasbo Camilla Saint-Saënsa. Senzibilnost, s katero je uprizorila podobo umirajoče ptice, jo je zalučala naravnost med zvezde. Ples laboda je postal njen zaščitni znak. Leta 1906 je Ana Pavlova že plesala v predstavi Giselle. Počasi in zagotovo je kljub rosnim letom postajala primabalerina.
Samostojna pot
Leta 1907 se je Ana skupaj z nekaj drugimi izbranci podala na turnejo po tujini (med drugim so obiskali Prago, Kopenhagen in Berlin). Turneja je bila velik uspeh in Ana je v njej sodelovala tudi leto pozneje. Ob njeni vrnitvi jo je doma pričakalo zanimivo vabilo: Sergej Djaghilev, legendarni impresarij, jo je vabil, da bi se pridružila njegovi skupini Ballet Russe. Med Anine soplesalce so se prištevale nekatere izmed največjih zvezd tedanjega plesa. Skupina je večkrat obiskala tudi eksotično Avstralijo in neizpodbitno vplivala na razvoj plesa na tem oddaljenem kontinentu. Leta 1910 je Ana potovala po Veliki Britaniji in ZDA, leta 1911 pa se je odločila za zelo težaven, a tudi vznemirljiv in nedvomno pogumen korak – ustanovila je lastno baletno skupino. Dejanje je imelo očitno in nespregledljivo prednost: tako je imela popoln kreativen pregled nad svojim delom in celo sama je koreografirala svoje vloge. Znana je bila tudi po dobrodelnosti.
Prezgodnja smrt
Leta 1930 je Ana na potovanju zbolela za hudo pljučnico, ki se je hitro slabšala. Kmalu je bila priklenjena na posteljo. Med njenimi zadnjimi besedami je bila želja, da bi še enkrat videla svoj kostum laboda. Umrla je v zgodnjih jutranjih urah 23. januarja 1931 v Haagu na Nizozemskem. Bila je ena izmed najbolj vplivnih plesalcev svojega časa in navdihnila mnoge, da so se tudi sami podali na to neverjetno težavno, a izpolnjujočo in plemenito pot.
