Na glavni ameriški magistrali pred Nikaragvo sem naletel nekaj kilometrov dolgo stoječo kolono tovornjakov, ki so potrpežljivo čakali na prestop meje. Kostariško mejno poslopje je bilo obdano z vrstami čakajočih. V gneči je za red skrbelo nekaj uniformirancev. Ti se niso zmenili za gručo prekupčevalcev z valutami, ki so z debelimi šopi bankovcev postopali med čakajočimi. Dobro uro pozneje se z izstopnim žigom v potnem listu podam čez nekaj sto metrov dolg most, ki predstavlja nekakšno nikogaršnje ozemlje. Na drugi strani se postopek v gneči ponovi le, da moram izpolniti še enkrat več obrazcev in plačati nekaj nerazumljivih taks. Še en dolar mi vzamejo za prehod skozi visoko ogrado. Končno padem v objem novemu svetu: kaotičen živžav spominja na mešanico tržnice, barakarskega naselja in avtobusne postaje.
Stežka se otresem taksista, ki me skuša prepričati, da avtobus v kraj, kamor sem namenjen, ne vozi. Reši me šele sprevodnik, ki pograbi moj nahrbtnik in ga potisne na streho razmajanega avtobusa. Pravzaprav slikovito pobarvane rohneče pošasti, ki je pred desetletji vozila šolarje v ZDA ali Kanadi. V Nikaragvi so šolske avtobuse kljub zastarelim motorjem, dotrajanim karoserijam in neudobni notranjosti hvaležno sprejeli. Ni je stvari, ki je ne bi znali popraviti. Običajno z obilo improvizacije, saj pravih rezervnih delov ni lahko dobiti. Na trdih sedežih se je bilo nemogoče udobno namestiti, a vožnja kljub neštetim postankom ni bila dolgočasna. Popestrila jo je bobneča latinskoameriška glasba. V vsakem večjem kraju pa se je skozi avtobus sprehodila četica prodajalcev vsega mogočega. Naprodaj so bile baterije, ure, bižuterija, raznovrstni prigrizki in pijača. Ja, avtobusne vožnje v Nikaragvi so res pestre, a počasne in naporne. Med največjimi mesti vozijo tudi sodobni avtobusi, toda vožnja z njimi je dražja in manj zanimiva.
Morski psi v jezeru
Nikaragva se imenuje po Indijancih Nicarao, ki so naseljevali zahodne dele današnje države. Tu še danes živi največ prebivalcev, območje pa je zanimivo predvsem zaradi največjega jezera v Srednji Ameriki, ki se prav tako imenuje Nikaragva in je veliko skoraj za pol Slovenije. Jezero me je skupaj z velikim otokom Ometepe privlačilo že dlje časa. In sedaj je bilo končno na dosegu rok. Otok je sestavljen iz dveh vulkanskih stožcev, ki ju povezuje ozek zamočvirjen pas, tako da je od daleč videti, kot bi bila to dva otoka. Ime Ometepe v indijanskem jeziku nahuati pomeni kraj dveh gora. Manj kot uro trajajoča plovba s trajektom je minila hitro ob čarobnih razgledih na slikovita vulkanska vrhova. Pristali smo v največjem otoškem kraju Moyogalpa. Naselje zaznamuje več gostinskih lokalov in preprostih hotelov ter nekaj trgovin. Na koncu glavne prometnice pa se dviguje mogočna cerkev, ki je ob nedeljah običajno polna gorečih vernikov. Vsaj tako je bilo na topel zimski večer, ko sem prispel v mesto. Vera je v Nikaragvi pomemben del življenja in cerkve so ob nedeljah dobro obiskane, še posebej v manjših krajih, kjer se skoraj vsi poznajo med seboj.
Ometepe je bil od daleč videti kot privlačen tropski otok s Karibskega morja. Toda od blizu so me razočarale peščene obale, saj so bile polne črnega vulkanskega peska. Vtis so popravile kokosove palme, ki so se sklanjale nad morsko gladino. In nekaj prijetnih vasi, v katerih je bilo mogoče najti prenočišče pri domačinih. Plaže so bile večinoma neurejene, a vabljivo divje in osamljene. »Je tod kaj nevarnih živali,« za vsak slučaj povprašam prvo jutro. »Kakšna strupena kača se najde, a niso smrtno nevarne in pred človekom se običajno umaknejo,« me potolažijo gostitelji. »Kaj pa morski psi?« vrtam naprej. Nekje sem namreč prebral, da naj bi živeli v jezeru. »Ne skrbi! Zadnjega je videl moj oče, ko je bil še majhen! Zagotovo so že izumrli, saj so jih ribiči radi lovili.«
Nekoč so menili, da v jezeru živi posebna avtohtona vrsta morskih psov. Potem so ugotovili, da nekatere vrste morskih psov občasno kljub brzicam priplavajo po dobrih dvesto kilometrov dolgi reki San Juan in za dlje časa ostanejo v jezeru. Morda tudi zato, ker ne najdejo več poti nazaj do Karibskega morja. Toda zadnja leta jih ne opažajo več. Povezava z morjem je bila že od nekdaj privlačna tudi za ljudi. V 19. stoletju so celo načrtovali izkop kanala, ki bi jezero povezal še s Tihim oceanom in tako omogočil plovbo med dvema morjema. Investitorji so se pozneje odločili za prekop v Panami, toda zadnja leta se spet veča zanimanje za še en prekop, ki bi skrajšal poti in omogočal plovbo največjim ladjam.
Otok poseljuje okoli 40.000 domačinov. Nekoč so se preživljali predvsem s kmetijstvom in z ribolovom. Še danes je mogoče naleteti na velike plantaže banan in drugega tropskega sadja. Zadnja desetletja pa se počasi, toda vztrajno razvija turizem. K sreči ne v obliki gradnje velikih hotelov, temveč predvsem majhnih družinskih penzionov. Med lastniki je tudi nekaj tujcev, ki so na mirnem otoku našli svojo drugo domovino. Naletel sem celo na ekološko restavracijo Angležinje Laure, ki živi z domačinom na posestvu v redko naseljenem delu otoka. Pri njej dela nekaj otočank, ki ji pomagajo v restavraciji. A žal nobena ne govori angleško, tako da mora za goste običajno poskrbeti kar sama.
Barvit kolonialni biser
Nekaj ur plovbe stran ob jezeru vabi eno najlepše ohranjenih kolonialnih mest v Nikaragvi – Granada. Mesto so ustanovili Španci leta 1524. Razcvet je doživelo zaradi pomembne lege med dvema oceanoma. Še danes se ponaša s slikovitimi cerkvami in kolonialnimi zgradbami. Te so v mestnem središču zgledno obnovljene. Izstopa mestna katedrala, v okolici večjega parka in trga pa se vrstijo številne trgovine s spominki in restavracije, naravnane na žepe premožnejših tujcev. Le nekaj ulic stran pa me je očaral pisan vsakdan na veliki tržnici. Pravzaprav gre za dolgo prometno ulico, ob robu katere vsako jutro oživi na desetine stojnic. Na njih je mogoče dobiti sveže sadje in zelenjavo, naprodaj pa so tudi različni predmeti lokalnih obrtnikov ter oblačila in celo tehnično blago. Vmes se potikajo podjetni menjalci denarja s šopi bankovcev v rokah. Menjalni tečaj je enak kot v bližnjih bankah, le postopek je bistveno krajši, zato mnogi menjajo ameriške dolarje kar na ulici. Očitno ob tihi podpori oblasti, saj jih nihče ne preganja. Plastični (polimer) bankovci so bili zame pravo presenečenje, saj so ta trpežni material začeli uporabljati kot prvi v Ameriki! In na svetu ni prav veliko držav, ki bi se odločile za uporabo tega materiala.
Granada je vedno bolj priljubljena tudi med tujci in mnogi so si v mestu omislili nakup stare kolonialne hiše. Glavna mestna promenada vodi vse do jezerske obale. Ob njej je videti vsaj ducat izmed okoli štiristo otokov, ki so raztreseni po jezeru. Med njimi so nekateri veliki komaj nekaj kvadratnih metrov in so si na njih premožne družine omislile počitniške hiše. Otoke sem obiskati z najetim čolnom. Krmar in obenem vodič Antonio me je seznanil s pestrim rastlinstvom, ribami in različnimi pticami, ne enem izmed otočkov pa je najin čoln vreščeče pozdravil trop opic. Rjavo obarvana voda sicer ni najbolj privlačna, a nekateri si ob peščenih plažah vseeno privoščijo osvežilno kopel. In to kar vse leto, saj v Nikaragvi ne poznajo zime. Voda menda ni onesnažena, o čemer priča tudi veliko število rib.
Senca državljanske vojne
Na rodovitnih vulkanskih tleh v okolici Granade pridelujejo kavo, kakav in banane, v vaseh pa obrtniki izdelujejo številne predmete, predvsem pohištvo, usnjene izdelke in viseče mreže. Slednje so kljub velikosti eden najbolj priljubljenih spominkov. Nič čudnega, saj skoraj v vsakem penzionu na vrtu premorejo nekaj visečih mrež, v katerih se z veseljem razvajajo gostje. Največjo izbiro skoraj vsega, kar izdelujejo domačini, je mogoče najti na veliki tržnici v mestu Masaya. V labirintu pokritih stojnic, ki spominjajo na vrvež arabskih sukov, je mogoče kupiti skoraj vse, kar si lahko zaželiš. Mimogrede se lahko tudi okrepčaš v preprosti restavraciji ali daš popraviti oblačila mojstrom, ki se sklanjajo nad šivalnimi stroji.
Na tem koncu države se nahaja tudi milijonska prestolnica Managua. Veliko mesto med turisti ni priljubljeno, saj nekateri predeli veljajo za nevarne, poleg tega pa v njem ni veliko zanimivosti. Mesto je namreč leta 1972 prizadejal katastrofalen potres, ki ga je skoraj zravnal z zemljo. Naravna katastrofa je po svoje pripomogla tudi k hitrejšemu propadu vojaške diktature. Obupani revni prebivalci so še bolj podprli sandinistično gibanje FSLN, ki je leta 1979 po desetletjih vladavine pregnalo družino Somoza in njihove podpornike. Nova oblast je nacionalizirala njihovo premoženje in začela urejati državo po vzgledu Sovjetske zveze in Kube. Američanom to ni bilo všeč, zato so začeli podpirati pristaše odstavljenega režima ter usposabljati gverilce, ki so iz sosednjih držav napadali vladne sile in uničevali gospodarske objekte. Leta 1988 so po dolgoletni državljanski vojni končno sklenili premirje.
Nikaragva si je tudi s tujo pomočjo počasi opomogla. Mnogi so pred vojno zbežali v tujino, a prav zdomci z investicijami danes izdatno pomagajo pri obnovi države. Še vedno je najpomembnejša gospodarska dejavnost kmetijstvo, vendar ga zadnja leta dohaja turizem. Država namreč ponuja pestro pokrajino s tropskimi obalami, deževnim gozdom in delujočimi vulkani. Šibka stran je še vedno infrastruktura, toda razmere se počasi izboljšujejo. Nič čudnega, da postaja s turistično ponudbo in nižjimi cenami prav Nikaragva največji konkurent sosednji Kostariki. Še posebno, odkar vedno bolj podpirajo ekološko usmerjeni turizem.
