Sicer veliki zvonček ne spada v isti rod kot navadni mali zvonček, a njegova oblika, barva, pripadnost isti rastlinski družini (Amaryllidaceae) in spomladansko pojavljanje pletejo sorodstvene vezi z navadnim zvončkom. Ker se njuni območji rasti le redko stikata, na nekaterih koncih Slovenije pod imenom zvonček poznajo le veliki zvonček, ponekod pa le navadni mali zvonček. Zato so ljudje nemalo presenečeni, ko ugotovijo, da naša dežela premore kar dve spomladi cvetoči vrsti z imenom zvonček. Pri tem ima veliki zvonček še svojega poleti cvetočega sorodnika, imenovanega poletni veliki zvonček (Leucojum aestivum L.).
Razlike med velikim in navadnim malim zvončkom
Od navadnega malega zvončka se veliki zvonček loči seveda po obliki cveta, saj so vsi cvetni oz. perigonovi listi enako veliki. Notranji in zunanji krog listov sta slabše vidna, ker ni razlik v velikosti. Veliki zvonček ima v dveh krogih po tri prašnike in še tropredalasto podraslo plodnico. Loči pa se tudi po listih, ti so v primerjavi z listi navadnega malega zvončka širši, bleščeči in bolj travnato zelene barve. Iz čebulice izraščajo trije listi, obdani s suhokožnatim ovojem. Običajno je na enem cvetnem peclju en cvet, izjemoma lahko tudi dva enakovredno velika, lahko pa iz čebulice izraščata dva peclja s po dvema cvetovoma.
Za veliki zvonček je značilno, da ima šopasto razrast. Enako kot navadni se množi z delitvijo čebulice in hkrati še s semenom. Zrela semenska glavica je lahko velika celo kot lešnik. Ob zorenju se cvetni pecelj podaljša in se skupaj s težko semensko glavico povesi na zemljo. Ko se semena sprostijo iz glavice, jih lahko mravlje raznesejo na različne konce ali pa semena preprosto ostanejo tam. Tako naslednje leto na istem mestu, v koncentričnih krogih od matične rastline, že vzniknejo nove rastlinice.
Veliki zvonček je v naravi manj razširjen kakor navadni zvonček. A kakorkoli, čeprav ga pogosteje najdemo na vlažnejših rastiščih, je lahko prisoten v mokrih zamočvirjenih logih, pa tudi na povsem suhih in strmih pobočjih, kjer lahko prevladuje apnenčasta podlaga. Rastišča so običajno gozdovi in njihova obrobja, tako v nižini kot višje, lahko pa raste tudi povsem na odprtem, na ravnih površinah. Kot že zapisano, se na rastiščih le redko sreča z navadnim malim zvončkom. A kadar se to zgodi, je to predvsem na gozdnih robovih in na začetku vlažnejših površin, kamor navadni mali zvonček redkeje zaide.
Niso vsi veliki zvončki enaki
Čeprav na prvi pogled ni videti, tudi veliki zvonček premore kar nekaj raznolikosti. Gre predvsem za raznolikost v barvnih vzorcih na konici cvetnih listov. Ti so lahko zeleni do temnozeleni, vse tja do povsem rumenih. Lahko se spreminja celo oblika cveta. Nekateri so malo bolj zaobljeni in skoraj širši kot daljši, drugi so daljši kot širši. Kdaj pa kdaj narava preseneti še z večjimi zanimivostmi: lahko zrasteta še dva dodatna podporna lista cveta v barvi cvetnih listov, podobno kot pri navadnem zvončku. Včasih se pojavita tudi po dva zraščena cveta.
Nekatere izmed sort
Kljub manjši raznolikosti kot pri navadnem malem zvončku je vrtnarjem uspelo vzgojiti celo nekaj zanimivih sort. Sorta L. vernum 'Green Lantern' ima konice cvetnih listov močno podaljšane in koničaste, L. vernum 'Gertrude Wister's' ima pomnožene perigonove liste in rumeno obarvane konice. Prav tako so med vrstami L. vernum opisane različne varietete. V hortikulturi je tako med bolj poznanimi L. vernum var. vagneri, v katero uvršajo vse dvocvetne primerke z zeleno obarvanimi konicami. V skupino L. vernum var. carphaticum pa se uvrščajo dvocvetni primerki z rumeno obarvanimi konicami.
Tujci navdušeni nad raznolikostjo pri nas
Raznolikost velikih zvončkov je tudi v Sloveniji zanimiva, čeprav ni tako velika kot pri navadnem zvončku. Najboljši dokaz za to so specialisti za navadne in velike zvončke, ki so v zadnjih letih obiskali Slovenijo. Naj med njimi omeniva vsaj dva: dr. John Grimshaw in Matt Bishop, ki se nista mogla načuditi njihovi množičnosti in raznolikosti.
Kje mu pravijo ta ceplen?
Zaradi svoje redkosti je veliki zvonček v nekaterih delih Slovenije veljal za nekaj posebnega. Tako ga na Gori nad Vipavsko dolino imenujejo kronca, gozdni zvonček ali celo zlati zvonček, ker ima večinoma rumeno zlate konice. Na Cerkljanskem pa je to kar ta ceplen. Številna imena želijo poudariti njegovo žlahtnost. Je namreč večji in opaznejši od navadnega malega zvončka. Seveda njegova »žlahtnost« ni nič večja kot pri kateri drugi naravni vrsti. A kakorkoli že, vedno se ga razveselimo, najsi bo to v vlažnih gozdovih, na njihovih obronkih ali pa doma na našem vrtu. Sporoča nam, da je pomlad tukaj in da se bo narava kmalu odela še v številne druge cvetne barve.
