Zaobljeni hribi Ritoznoja so gostoljubno rastišče trt, na katerih dozoreva grozdje, iz katerega nato pridelajo daleč naokoli znano vino ritoznojčan, na katerega prisegajo številni ljubitelji žlahtne kapljice. V tistih koncih skorajda ni človeka, ki ne bi imel vsaj koščka svojega vinograda in nekaj trt, ki jih obdeluje z ljubeznijo. Aleševa družina spada med tiste, ki niso imeli te sreče, da bi imeli ali vsaj podedovali vinograd. Želeli pa so si mestno »blokovsko« življenje na 55 kvadratnih metrih skupaj s kletjo popestriti s podeželskim. Pri iskanju kotička za proste vikende sta Aleševa starša razmišljala o nakupu majhne parcele, po možnosti na samem in z majhno hišico, kjer bi lahko nezahtevna mestna družina tudi prespala za konec tedna. Vasica Ritoznoj jim je bila tako všeč, da so pred dobrimi tridesetimi leti kupili staro viničarijo, ki je bila v razpadajočem stanju, vendar s toliko bogatejšo zgodovino.
Senca nekoč razkošnega baročnega dvorca
»Hiša se ponaša s častitljivo letnico gradnje – 1690, nekoč je bila v lasti habsburške rodbine Windisch-Graetz,« svojo pripoved začne Aleš in doda, da je bila ta hiša v tistih časih ena redkih tako velikih, da je imela »štok« – nadstropje. Prav tako so jo skozi stoletja tudi imenovali, torej Štok. Ta beseda se mu je zdela kot naročena, da z njo poimenuje svoje podjetje in blagovno znamko, s katero se je hotel pokloniti dediščini vinarjev in vinarstva. Takrat se Alešu ni še niti sanjalo, da je bil nakup hiše začetek nečesa, čemur zdaj pravi njihova družinska življenjska zgodba, življenjsko delo, ki ga seveda še ni konec in na katero so zelo ponosni. Aleš je že kot enajstletni fant začel spoznavati drugo »stran« hiše, in to s kladivom, lopato, krampom, motorko … Vsako leto med prenovo je bolj spoznaval hišo in njeno zgradbo, njeno zgodbo. Preplet 300- letne zgodovine od nastanka kleti in prvega nadstropja do kasnejše nadzidave hiše in podaljšanja. Skozi leta se mu je zbistril pogled oziroma pokazal odtis te hiše in njene vloge kot pristave sredi vinogradov. Spoštovati je začel njeno preteklost, namembnost in vse ljudi, ki so skoraj 250 let, do konca druge svetovne vojne, lepo gospodarili z njo. Po dolgih letih propadanja so jo utrujeno kupili in počasi začeli vračati v življenje. Seveda so pri prenovi takšne stavbe naleteli na veliko ovir: statičnih, naravnih, birokratskih in ne nazadnje tudi finančnih. »Še dobro, da si vedno rečem, da ovir ni, so samo rešitve,« pravi Aleš, ki nekaj podobnega počne tudi s starimi vinskimi sodi, steklenicami, torej vinsko opremo, le da iz njih nastajajo novi predmeti z novo namembnostjo, ki pa seveda še vedno izražajo neko vinsko noto, asociacijo na pretekle zgodbe, v katerih so izdelki živeli.
Zdaj je njegovo poslanstvo zbiranje stare vinske opreme, kakršne je po Sloveniji, pa tudi v tujini, še veliko in ki priča o preteklih časih in bogati zgodovini vinarstva. Po dolgih letih razmišljanja se je temu zapriseženemu ljubitelju lesa in oblikovanja utrnila ideja, da bi stare sode in rabljene barike recikliral v nove uporabne izdelke. »Sprva je bil to bolj konjiček, ki sem se ga lotil iz veselja do izdelovanja in naklonjenosti lesu. Les je naravni material, ki imenitno poživi vsak prostor,« pravi Aleš.
Kosi lesa in ustvarjalnosti
Treba jih je skrbno pregledati, razdreti, očistiti, razrezati in obrusiti. Aleš je pri izbiri in kombinaciji materialov nadvse iznajdljiv – ničesar ne zavrže, uporabi prav vsak kos, tudi obroče, ki držijo sod skupaj. Iz njih sestavlja luči, zanj so uporabne tudi velike steklenice, v katerih so nekoč hranili vino. Pri vinskih sodih za osnovo uporablja na različne širine narezane letvice iz dog. Ko ima enkrat formo te letvice pred seboj, se mu nove ideje kar rojevajo in v kombinaciji z drugimi materiali nastajajo čudoviti izdelki. »Navdih so mi različni materiali lesa pri sodih, njihovi odtenki preteklosti znotraj in odzunaj, različna upognjenost dog, vinski kamen, različne steklenice, ročno pihane ali strojno narejene ... Izziv je, kako vse to uporabiti in spraviti v formo, da bodo ti materiali lahko dalje osrečevali ljudi na malo drugačen način kot vino, ampak še vedno z njim. Idej za izdelke in njihovo namembnost mi nikoli ne zmanjka. Seveda pa pazim na uporabnost oziroma namembnost. Velikokrat poslušam nasvete družinskih članov, tukaj sta mi bila tudi zmeraj v oporo Matjaž in Borut Wenzel. Treba je prisluhniti tudi željam in potrebam kupcev. Na koncu zmeraj pridemo do izdelka, ki pušča nekakšen pečat mojega stilskega dela, ima funkcionalnost oziroma namembnost in po potrebi vsebuje tudi ideje novega končnega lastnika,« pravi.
Iz narave v prostor
Glas o njegovem konjičku, ki je sčasoma prerasel v posel, je že zdavnaj segel onkraj meja Ritoznoja. Sode išče po vsej Sloveniji, velikokrat pa ga pokličejo ljudje, ki mu jih želijo podariti, saj jih ne želijo vreči proč. Veseli so, da pride ponje in jim vdahne novo življenje. Pri izbiri sodov ni izbirčen, pomembno je, da jih ni načel zob časa, plesni, gobe in škodljivci. »Nekateri, ki jih uporabljam, so res stari, mnogi med njimi pa niso bili uporabljani že več deset let. Večina med njimi jih je ležala zapuščenih, skozi leta se je na njih nabirala umazanija, tako da je že prvo čiščenje zelo umazano delo, vendar me vedno znova žene radovednost, kaj se bo pokazalo pod kupi prahu in umazanije,« pravi Aleš. Sode za silo očisti že pri ljudeh, ki mu jih ponujajo, pravo delo pa se začne, ko jih pripelje domov.
Izdelava izdelka se pravzaprav prične na terenu, torej pri iskanju starih sodov, steklenic in druge opreme. Že priprava večjih sodov za transport iz kleti ti lahko vzame dva ali tri dni. Doma se nadaljuje čiščenje in zlaganje ter potem izbira primernih dog oz. materiala za nadaljnjo obdelavo. Bolj ko gre delo proti koncu, bolj fini in manjši so posegi na izdelku. Na koncu fino brušenje lesa, žig za spomin in oljenje. Pri kovinskih delih kot spremljevalnem materialu je prav tako veliko dela, posameznih detajlov, torej sestavnih delov … varjenje, brušenje, zvijanje, prašno lakiranje, sestavljanje. Prav tako veliko dela vzamejo stari flaškoni. Od čiščenja in peskanja notranjosti do sušenja … in pazljivost zaradi lomljivosti nikoli ni odveč.
Navdušenje v tujini
Aleš je ponosen na stvaritve svojih rok: z Mojco izdelujeta unikatno pohištvo, opremo in dekorativne kose za različne prostore. Največkrat popestrijo najrazličnejše kleti in vinoteke. Podjetnik ponosno pove, da izdelke prodaja v Italijo, Nemčijo in Avstrijo. Na njegovih deskah/pladnjih strežejo dobrote v eni najboljših avstrijskih restavracij Die Weinbank v Ehrenhausnu na avstrijskem Štajerskem. Ambiciozni Avstrijci iz znanega vinskega hotela Loisium v Kamptalu pa jih celo prodajajo v svojem vinskem doživetvenem svetu (Wein Erlebnis Welt – Vinothek). Prav tako izdelke ponujajo v znani vinski zgodbi vinarja Pölz – Genus Regal. Nekateri izdelki imajo rustikalen pridih, drugi so bolj primerni za moderno arhitekturo, uporabo v restavracijah, kleteh, predstavitvenih prostorih, vinotekah in tako dalje. Veliko izdelkov je prav tako idejno zasnovanih, torej nas tudi v prihodnje čaka veliko dela,« pravi mladi podjetnik, ki veliko energije vlaga tudi v predstavljanje svojih izdelkov, saj se zaveda, da svoje novo življenje dobijo šele pri novih lastnikih. Veliko potuje po vinskih sejmih, dogodkih, povezanih s predstavitvijo vin, tako doma kot v tujini. Kmalu ga čaka vnovična pot na Dunaj, kjer se bodo na 6. Label Grand Karakterre v Muzejski četrti predstavili tudi ambiciozni slovenski vinarji, ki jim tudi mnogi tujci priznavajo kvaliteto in inovativnost. Aleševi izdelki pa so pikica na i tovrstnih dogodkov.
Ambiciozni podjetnik in ohranjevalec kulturne dediščine naših prednikov skrbno in z veliko mero spoštovanja do častitljive tradicije njihove hiše, o kateri priča letnica 1690, vklesana nad njenim kletnim vhodom, hiši in vsemu, kar je v njej, daje novo vsebino. Gurmani in ljubitelji dobrega vina bodo pod njenimi oboki lahko kmalu uživali ob degustacijah izbranih vin, pospremljenih s kulinaričnimi specialitetami iz lokalnih pridelkov, navdihnjenimi s stoletnimi zgodbami posestva Štok.
Več v spodnji galeriji!
